1

Tema: V poduk ino zabavo!

Nekaj doneskov iz slavne preteklosti našega kraja, večinoma po  Jakobu Pauliču v Slovenskem gospodarju priobčenih in na svitlo danih : )


Čedalje bolj in bolj se »modernizira« naš pohorski Sv. Lovrenc. V teku dveh let so nam razširili in zravnali — kolikor se je pač dalo — tesno in vijugasto cesto skozi trg. Posebnih težav in ovir ni bilo; edino sveti Miklavž, patron in varih nekdanjih purgarjev, ki so bili do malega sami flosarji, je pretil s svojo palico, češ, ne umaknem se. Vstal pa je mogočni mariborski advokat ter zapovedal: odlazi! In sv. Miklavž je moral zapustiti svoj častni prostor ter se preseliti za bližnjo vrtno ograjo. Tam naj zdaj uživa pokoj, se knajpa na vetru in dežju in gleda za raziskovalci severnega tečaja, dokler ga naši potomci zopet kam drugam ne porinejo. — Po zboljšani cesti pa frkajo razna vozila dan na dan, gor in dol, prebivalcem v bližini v poduk in zabavo. V poduk: naj ne hodijo malomarno, po in čez cesto, da ne bodo povoženi; v zabavo: rjovenje avtomobilov, meketanje motorjev, prijetni smrad bencina in zdravilni cestni prah  - vse te dobrote smejo poslušati, vohati in požirati, dozdaj še brez takse.
Slovenski gospodar, 5. 2. 1930



Sv. Lovrenc na Pohorju je kot planinski letoviški kraj vse poletje poln gostov, zlasti iz   Vojvodine, Zagreba in Avstrije. Letoviščarji dajejo lepemu trgu obeležje živahnosti in go¬spodarske razgibanosti. Saj menda noben kraj v Sloveniji ni bil letos tako vsesplošno obnovljen, ko naš trg. Več partij zidarjev ima od rane spomladi obilo dela pri nas.
Slovenski gospodar, 10. 4. 1935


Belouška z dvema glavama.  Ludovik Volmajer,  posestniški sin z Rdečega brega pri Sv. Lovrencu na Pohorju, je ujel na polju belouško z dvema glavama. Živo čudo narave so nekaj časa ogledovali domačini, dokler ni eden strl kači eno glavo, na kar je poginila. Mrtvo belouško je od¬dal Volmajer v Maribor,  kjer bo na vpogled.
Slovenski gospodar, 5.10. 1938

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc Bravo!Res zanimivo in vzpodbuno, za koga že?
Tvoj prvi odstavek..Jakob Paulič... me je spet spomnil na zapuščino"Sadovnikovo zapuščino", kje počiva to?Spomnim se lepe razstave že pred davnimi leti v našem kraju, odlično pripravljene in tudi lepo obiskane. Spomnim se, da je bilo nekaj govora o tem kam bi to zapuščino še dali, (seveda kot razstavo)ali v knjižnico, ali v Ladejenkovo hišo, ali na TDali...mogoče na samo njihovo
domačijo...Le kdo bi se naj zavzel za to zadevo in jo postavil tja, kamor spada, oziroma, da bi bila na ogled, ne samo Lovrenčanom, tudi drugim-izletnikom.Pa ne spet rečt, da je kriva občina-ker ni.

3

Re: V poduk ino zabavo!

Pozdravljam pisanje Pohorc-a .
          Članek sem z zanimanjem prebral,saj je zelo zanimiva preteklost našega kraja,ki je marsikomu nepoznana.
Zato sem prav vesel če se negdo potrudi in nam postreže z podobnimi članki,saj tako moja srednja in mlajša generacija spoznava naš kraj tudi malo drugače.
Strinjam se tudi da podobna zapuščina /če še kje obstaja/ bi morala najti nekje primeren prostor,ki bi bil dostopen na vpogled širši javnosti.
Kajti naš Lovrenc ima bogato zgodovino,ki je že stoletja nazaj bila "napredna" pred drugimi sosednjimi
kraji./Lovrenška Republika /?,hotel itd.
Vsako tako oživljanje naše preteklosti,bom z veseljem sprejel.
Lep pozdrav.

4 Nazadnje urejal Pohorc (28.12.2008 20:19)

Re: V poduk ino zabavo!

S cestami pa je bil v temu kraju vedno hudič.  No pa poglejmo kako je zgledala pred več kot 100 leti današnja Vrtna ulica.

" Lansko leto se je pri nas slabo obneslo, vseh pridelkov je bilo prav malo, samo sadje se je dobro obneslo, da smo tolkle precej napravili in dobro, ker vino se pri naših krčmarjih večjidel slabo dobi. Samo zima nam je letos mila, ker nimamo veliko snega, bi skoraj rekel, več blata, kakor snega, ker pri nas so ceste zlo slabe, samo tam ne, kjer naši tržani vozijo; tam si jih pridno popravljajo, mi pa pomagamo pridno plačevati. Posebno tista občinska cesta, ki pelje iz trga na Puščo; tam ti je tako, da menda že skoraj vola ne bo videti iz blata, zdaj je seveda boljši, ker je zmrzlo; kadar je suho, takrat se mora pa človek varovati, da si noge ne polomi, tako pečevje gleda tu pa tam iz zemlje. Ker po noči pri nas nimamo druge razsvetljave, kakor luno, če sveti; po dnevu pa ljubo solnce, ako ga megla ne zakrije. Pred kakimi desetimi leti smo imeli razsvetljavo po trgu, a zdaj je najbrž našim purgarjem olja zmanjkalo, kakor petim nespametnim devicam, in zdaj morajo po temnem hoditi..."

Dopis iz Lovrenca v Slovenskem gospodarju leta 1892, 21. januarja.


Slovenski gospodar, 1892 ,

5

Re: V poduk ino zabavo!

SV. LOVRENC NA POHORJU

Krajevni odbor OF v Sv. Lovrencu na Pohorju je povabil v nedeljo, dne 28. oktobra, Trgovski pevski zbor iz Maribora, ki se je povabilu z veseljem odzval.
Pevce je pozdravil sekretar Of tov. Mazaj Josip, nakar so izvajali koncert. Zapeli so mnogo lepih nacionalnih, partizanskih in narodnih prsmi. Med sporedom pa je neki tov. pevec priredil humoristično točko, kateri se je občinstvo iz srca nasmejalo.
Po končanem sporedu se jim je tov. sekretar najlepše zahvalil ter jim želel, da žanjejo v bodoče ob naši severni meji mnogo lepih uspehov.
Dvorana je bila nabito polna, iz česar je razvidno, da je naše obmejno prebivalstvo zelo navdušeno za lepe slovenske pesmi, katere že ni slišalo dolga štiri leta.
Po sporedu je bila prosta zabava s plesom, ki se je končala v najlepšem redu.
Čisti dobiček je namenjen našim krajevnim ubogim.

VESTNIK, št. 70, 3.11.1945, str.4


No tako Dule, kot vidiš se nekateri trudimo, da bi Lovrenčani lahko prebirali stare članke. Sicer bo še nekaj časa trajalo, saj je tega kar precej. Do sedaj sem iz spletnega arhiva Večera od leta 1945  "dol potegnil cca. 1300 člankov pa sem šele pri letu 1967, tako računam da bom končal nekje v poletnih mesecih prihodnjega leta.
Kako bodo objavljeni še ne vem čisto točno, najverjetneje v obliki spletne knjige preko Večerovega spletnega portala, vsaj takšen je zaenkrat dogovor z Večerom, ki mi je tudi omogočil brezplačen dostop do spletnega arhiva Večera. Članke je mogoče videti že sedaj na spletnem portalu Večera, vendar ob plačilu z Moneto.

Lep pozdrav!

Bom pa tu pa tam kakega gor pripopal, tako kot Pohorc.

6

Re: V poduk ino zabavo!

No, ko smo že pri mitingih, pa še kratko poročilce kako se je odvijal eden izmed njih v času "lovrenške republike".

" O neki drugi podobni prireditvi se prof. dr. Milan Žerjav, ki je bil takrat v osvobojenem Lovrencu, spominja, da je med potekom programa nekdo prinesel vest, da se bližajo Nemci. Ljudje so hoteli že zapustiti dvorano, ko se je izkazalo, da to ni res in tako se je prireditev nadaljevala. Tudi Lovrenčani se še tega spominjajo in pravijo, da je ta alarm naredil domači navihanec Ivan Pavlič." 

Ivan Požauko: Lovrenško osvobojeno ozemlje, 1974, str. 27.

7 Nazadnje urejal Pohorc (10.01.2009 13:18)

Re: V poduk ino zabavo!

ANTON AŠKERC IN NAŠE POHORJE.

   Ena izmed bežnih epizod iz naše preteklosti je tudi bivanje pesnika Antona Aškerca na gradu Fala v poletnih počitnicah 1878. Tja je mladega bogoslovca Aškerca povabil grof Zabeo, v želji da bi krotil njegova sinova, ki sta se vrnila domov na  počitnice iz šolanja v Kalksburgu. Nagajiva brata je Aškerc dopoldne učil slovenščine in latinščine, popoldne pa so odhajali na izlete. Iz Aškerčevih pisem je razvidno, da so hodili na Klopni vrh, kjer je imel grof Zabeo lovsko kočo ( današnja koča na Klopnem  vrhu, ki jo je družina Zabeo kasneje podarila Podravski podružnici Slovenskega planinskega društva ), ali pa so se odpravili na lov v gozdove v Hudem kotu nad Lovrencem. Na lovu jih je spremljal falski gozdarski upravitelj Carl Hiltl, bolj poznan kot pisec obširne monografije o Pohorju z naslovom  » Das Bacherngebirge«.  Vendar je bila izkušenemu lovcu Hiltlu,  druščina dobrohotnega bogoslovca in dveh razgrajačev, bolj v napoto kot v korist.
   Na falski graščini naj bi se Aškerc celo zaljubil v sestro svojih učencev, v osemnajstletno plavolaso konteso Pio, kateri je  pisal tudi pesmi.   Ljubezen, ki je bila že od samega začetka obsojena na propad,  naj bi kasneje doživela literarno upodobitev v Aškerševi pesmi Poroka iz zbirke Balade in romance. 
  Ob koncu počitnic sta se brata vrnila v šolo, Aškerc pa se je od družine Zabeo poslovil z besedami, da so bili to najlepši dnevi njegovega življenja.

Re: V poduk ino zabavo!

Zanimivo res. smile

9

Re: V poduk ino zabavo!

zlo zanemivo, napiši se kaj:::)

10 Nazadnje urejal Pohorc (16.01.2009 21:04)

Re: V poduk ino zabavo!

KAKO JE ROKOVNAČ "KRANJSKI TONE" NA MEJI LOVRENŠKE FARE HUDODELSTVO STORIL                       

    Stoletja nazaj so se v pohorske pragozdove radi zatekli vsi mogoči ubežniki.  Tu so si poiskali zavetje roparji, pustolovci in možje, ki so bežali pred vojaško suknjo. Poskrili so se med prav tako divje drvarje, živeli v  lesenih, z lubjem kritih,  kočah in  obdelovali svetle gozdne poseke  - » frate«.  Na to pisano druščino nas še danes spomnijo Ravbarske peči in zgodbe o » raubarhauptmanci« Špeli.
   
   Kmetijske in rokodelske novice  iz leta 1851 pa nam poročajo, da je na Pohorje našel pot tudi Grega Prenk s Kranjskega.  » O poprejšnjih letih letih se je klatil po Pohorskim gojzdu kot dervarski hlapec, plavičar ( splavar ) in kontrabantar ( tihotapec ) in že takrat takrat je bil pod imenom » Kranjski Tone« kot sila nevaren človek celi okolici znan, da se ga je vse balo.«

  V prvih dneh maja 1849  se  Kranjski Tone, na splošno grozo , pojavi ob potoku Velki pod Janževskim vrhom,  potem pa :  » 7. maja roparsko napade Mico Hafnerjevo v soseski Ivanova gora poleg Št. Lovrenca, takole: Maria Hafner,  neomožena dekla, gre 6. majnika 1849 k žegnanju k sveti Marii v puščavi. Domu grede jo sreča človek divjega obraza..«
  Ker je bila Mica že visoko noseča, se je pred njim zatekla v bližnjo kajžo, tam prenočila in  se naslednji dan odpravila  proti domu.  Utrujena od težke poti je sedla kraj ceste , kmalu za tem pa se nekdo vsede poleg nje  in jo zagrabi z besedami:  »boš fest poba mela«.  Mica se začne upirati: » Prenk jo na to vdari s pestjo po glavi, da  vsa omotena pade na tla. Potem jo začne daviti, in ko se leže na tleh ne gane, ji nastavi nož na vrat. «
Nato jo je zvlekel v gozd: » Tu jo začne slekovati in ji srebrne nauhnice iz ušes vleči…Kikljo ji čez glavo zaviha! « 

   V tistih časih je med ljudmi krožila vraža, da če človek nosi s seboj roko še nerojenega deteta, postane neviden, postane rokovnjač, ki ga  nobena oblast ne ujame . Podobno pa so ljudje govorili tudi o tem dogodku: » Sploh se je govorilo, da ji je hotel trebuh prerezati in kri njenega ploda piti, ker vraža pravi da zadobi človek potem  moč, se nevidljivega storiti. «

   O namerah Kranjskega Toneta ne bomo nikoli docela prepričani, iz prizorišča zločina je namreč pobegnil pred moškim, ki se je približeval po polju. Aprila 1850 so ga ujeli in mu sodili 17.  in 18 . septembra pred porotnim sodiščem v Celju. Dosodili so mu 15 let težkega zapora.

Re: V poduk ino zabavo!

To Pohorc,še tega. wink

12

Re: V poduk ino zabavo!

Bolj počasi,  ker če hitim delam nedopustne pravopisne napake: iz Kranjskega pa tako naprej. Pa tudi nekaj garaštva je za tem, da zbereš "Malo knjigo lovrenških zgodb". Po resnici povedano jih dajem kar težko od sebe.

13

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc, nam moreš zaupati, od kod ti vse te zgodbice.

Vsake toliko rada znova vzamem v roke knjigo "Lovrenc na Pohorju skozi stoletja". Premalo poznamo vsi skupaj zgodovino našega kraja.

14

Re: V poduk ino zabavo!

Še to: zanimivo bi si tudi bilo ogledati kakšne stare fotografije, razglednice Lovrenca... Jih je še kaj v naših domovih?

Zadnjič sem občudovala stare fotografije Maribora, pa stare partizanske fotografije.

15

Re: V poduk ino zabavo!

FRANCISCEJSKI KATASTER IZ LETA 1825

   Če hočete vedeti, kako je naš kraj zgledal v prvi polovici 19. stoletja, si lahko na računalnik potegnete mape franciscejskega katastra, ki jih je pripravil Arhiv republike Slovenije. Na njih lahko morda poiščete celo svojo hišo, razberete domača hišna in druga ledinska imena, si ogledate stanje prometnih poti, ali pa tožite soseda zaradi nepravilno postavljenih mejošnikov.

Mape najdete na naslovu: http://sigov3.sigov.si/cgi-bin/htqlcgi/ … sk_kat.htm

V iskalniku izberete Mariborsko kresijo in potem v gornje okence vpisujete imena katastrskih občin: Sv. Lovrenc na Pohorju  ( ne pozabiti  na Sv. );
                             Ruta,
                             Činžat;
                             Kumen,
                             Recenjak,
                             Rdeči breg.

16

Re: V poduk ino zabavo!

Vauuu, našla sem Radigundfeld - območje, kjer je bila (šele) leta 1901 postavljena tudi naša hiša!

Super! Hvala Pohorcu za link!

17 Nazadnje urejal Pohorc (23.01.2009 17:12)

Re: V poduk ino zabavo!

POŽARNA BRAMBA NADUČITELJA IN GASILSKEGA STOTNIKA MOGGEJA


    Prav čudno  se je moralo zdeti prednikom, ko se je takrat v stari Avstriji v lovrenškem trgu prvič  javno zapela nemška patriotska himna “Die Wacht am Rhein”. Bogve kako jim je bilo pri srcu, ko so se v imenu nemške omike in nadvlade  počele prav čudne reči:  “ V dokaz navedemo le to, da so pred nekaterimi tedni v neki tukajšnji krčmi dva človeka domačina hudo pobili. Ko je eden teh že ves omamljen ležal na tleh, bili so ti omikanci še vedno po njem ter kričali: „Crkni slovenski pes!" “  Takšnih dogodkov pa je bilo še veliko; neizprosno   rušijo umišljene in nostalgične predstave o stari Avstriji ter dobrohotnem cesarju Francu Jožefu – “očetu vseh njenih narodov.”

    Predniki v naših krajih pa so že dolgo Slovenci,  zato pa je šentpavelski opat Hieronim Marchstaller leta 1627 naročil falskemu upravniku in tam živečim menihom, naj  se naučijo slovenskega jezika, da se bodo lahko sporazumevali s podložniki!

    Pa vendar se je v drugi polovici 19. stoletja  zdelo, da so Nemci tu že od nekdaj.  A so jim  narodno zavedni domačini ugovarjali, ko so v Slovenskem gospodarju pojasnevali nemški izvor Tržanov:  “ To so posebno take vrste ljudi, kateri so k nam privandrali in so rojeni od slovenskih starišev.  Pravih Nemcev ne najdeš tukaj toliko kakor je prstov na roki, razun tovarniških delavcev .“

   Med takšne “privandrance” sodi tudi nadučitelj ( ravnatelj) lovrenške ljudske šole Michael Moge. Lovrenčani so ga še dolgo pomnili, nedvomno je za kraj naredil tudi kaj koristnega in zato sodba o njem ne more biti le enostranska, pa vendar je bivanje gospoda nadučitelja v Lovrencu, zgodba o ponemčevanju Spodnje Štajerske. Bil je član in podpornik vseh  nemških raznarodovalnih organizacij v kraju in včasih se je znal prav bridko maščevati kakšnemu od  “narodnjakov”.  Leta 1883 je prevzel vajeti tudi v lovrenškem gasilskem društvu , od takrat dalje je vsa društvena dokumentacija, ki je prišla izpod njegovega peresa, napisana v nemščini!  Kljub temu pa lovrenška “Freiwilige Feuerwehr”, ni bila povsem v nemških rokah, v njem so bili tudi narodno zavedni Lovrenčani, eden od njih se je še posebej  spotaknil nad protipožarno ozaveščenostjo svojega stotnika:

“ V torek, dne 5. maja moramo sploh nesrečen dan imenovati. Ubil se je nek drvar v Kumenu, vol v Krecenbahu in še več drugih nesreč se je ta dan prigodilo. Od teh hočem le eno nekaj bolj omeniti. V torek, ko smo po sv. maši iz Križeve cerkve stopili, zasliši se glas „ogenj!" v šoli gori! Zvon iz zvonika in trompeta se oglasita in kličeta na brambo. Brambovcev nas je bilo v tem trenutku dovolj, saj smo bili farmani iz Puščave in iz Šentlovrenca še vsi zbrani. Učenci začnejo kričati in jokati. Dim se zruši iz oken tretjega razreda v prvem nadstropji, za njimi skoči ena učenka iz okna, za njo druga. Slednjo smo ulovili; a prva je obležala, katera se je še le čez nekaj časa zavedela. Roko si je poškodovala, in nosi jo sedaj obešeno. Kaj pa je bilo ? Nek učenec je kupil flašo petroleja, nese ga v šolo in tam steklenico razbije. Gosp. nadučitelj M. Moge tirja od učencev žveplenke, katere tudi dobi in užge petrolej. Plamen švigne do stropa. Ker pa je moder Moge šolska vrata zaprl, začeli so učenci skoz okna skakati. Bilo bi jih gotovo še več skoz okna odbežalo in se poškodovalo, da bi ne bilo takoj nekaj pogumnih mož navzočih, kateri so otroke skozi šolska vrata odpravili. Drugi so dobili le nekaj mehurčkov, samo modri M. si je baje posmodil svoje brke. Kakor je po zimi učence na streho šolskega poslopja nagnal, sneg odmetavat in ker takrat nobeden ni s strehe padel in se ubil, zato je sedaj hotel pač svoje učence v šoli posmoditi. Po tej nesreči je zopet otroke podučeval, naj petrolej le vžgejo, ako se jim razlije. Kaj pa bo tedaj z našimi lesenimi, piravimi bajtami? Ali ne ve, da se pri taki priložnosti petrolej razkropi ? In naše postelje v majhnih hišah? Ali moremo takemu učitelju naše otroke zaupati? Kaj pa bodo šolske oblasti k temu rekle, katerim je to znano? Ali tukaj ni bilo veliko otrok v smrtni nevarnosti? Bog nas varuj takih učiteljev! To delovanje se naznani našim poslancem; drugo pa storijo lehko sami. “
   
Dopis z naslovom: Gasilski stotnik, Slovenski gospodar, 21.5.1891

18

Re: V poduk ino zabavo!

Pa ne da si je kaj v žlahti s tem mariborskim g. Moge-tom?
Pohorc z veseljem te berem in uživam-hvala.

19

Re: V poduk ino zabavo!

V Mariborski Knjižnici smo digitalizirali 72 raziskovalnih nalog naših osnovnošolcev, ki so sodelovali z njimi na tekmovanju Mladi za napredek Maribora. Nekaj od teh nalog je že mogoče videti na spletnem portalu WWW.KAMRA.SI.
Oglejte si jih.

20

Re: V poduk ino zabavo!

LOVRENŠKEMU TURIZMU V SPOMIN IN HVALO


  To so bili časi, ko je Lovrenc še hodil vštric z ostalimi turističnimi kraji. Turistični zanesenjaki so ga v petdesetih letih prejšnega stoletja oglaševali s prav nič sramežljivo parolo:
» Metropola Pohorja Lovrenc na Pohorju Vas kliče! «  Že od Karla Büttnerja, začetnika lovrenškega turizma,  je kraj slovel po zdravilnih učinkih na obiskovalce , posebej pa so sodobniki opozarjali na “ krepčilne zračne kopeli.” Tik pred vojno leta 1939 je dobil Sv. Lovrenc na Pohorju tudi uraden status klimatskega zdravilišča.

  Nekdanji sloves kraja so turistični delavci začasno obudili sredi prejšnega stoletja, ko ga je v skrbi za svoje zdravje obiskal tudi pesnik, prevajalec, poliglot – znal naj bi celo sedemnajst jezikov, literarni kritik, leksikograf, …, dr. Anton Debeljak ( 1887 – 1952 ) . Nastanjen je bil pri Bitnerju, ki so ga ponovno odprli spomladi 1952 pod imenom Penzion “Pohorje”. Navdušen nad tamkajšno gostinsko ponudbo je dr. Debeljak zapisal svojevrstno zahvalo, objavljeno v Večeru 17. septembra 1952.



Penzionu »Pohorje« v Lovrencu na Pohorju v spomin

Po svetu se potikam ko berač –
pri zdravju svojem resno sem
uboren.
Rešuje me po svoje slednji vrač
povsod uspeh je kratek žal in sporen.

Da pohorsko podnebje še
spoznam,
V Lovrencu odloži me dragi taksi.
Glede postrežbe nič se ne kesam,
prišel sem med rojake, spretne
v praksi.

Tu vrla Minka s kuhinjo te nudi,
S Hedviko Dagmar tebi v prid
se trudi,
dentist Perše je mnogim lahko vzor.

Novakov Fran, upravnik, mož
peresa.
Skrbi za dom in dvor, se loti
plesa,
še v šestem križu, ta vseznal,
vsetvor.

Dr. Ant. Debeljak