Re: V poduk ino zabavo!

Ali je komu znano, če je bil kdaj razgledni stolp na Klopnem vrhu in kje je stal?
Dobil sem zanimivo razglednico z napisom:
Aussichtsturm am KLAPPENBERG
Bacher Gebirge

Poslana je bila 6. 3 1920. Glede na fotografa, navedenega na hrbtni strani, pa je bila izdelana že precej časa pred tem datumom.
Fotograf Franz Erben je namreč imel svoj atelje v Mariboru od leta 1906 do 1911, ko se je preselil v Slovensko Bistrico. Ker na razglednici piše F. Erben, Marburg, je zelo verjetno, da je razglednica nastala v času, ko je bil še v Mariboru.

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/razgledni-stolp-klopni-v.jpg

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/razgledni-stolp-klopni-v1.jpg

482

Re: V poduk ino zabavo!

Žomašter super razglednica! Jo lahko dam v Jespo?

Tukaj pa je še opis tega stolpa, ki je stal do I. svetovne vojne.

»Nekoliko niže stojita logarjeva hiša in krasna vila, katero je dal sezidati
sedanji falski grof. Na verandi te vile je diven razgled, četrt ure odtod
stoji „turn", to je kakih 15 m visok razgledni stolp, katerega je dal
postaviti prejšnji posestnik falski. Omenil sem že, da obnebje tisti dan
ni bilo ugodno za razgled. Bil sem pa pred tremi leti v tem stolpu, ko
je bil zrak tako čist in prozoren, kakršen je le parkrat v letu. Na severni
strani vidiš v bližini trg Št. Lovrenc, ves Kozjak, za njim nekoliko
proti zahodu „Svinske planine" z orjaško Golico in Golovec (Korske
planine) na meji koroško-štajerski. Golica je Pohorcem zanesljiv vremenski
prorok. Za njo se vidi veliko, sivo gorovje, najbrž Zirbitzkogel
pri Judenburgu. Na severni strani vidiš ob ugodnem vremenu Schoekl
in pod njim mesto Gradec. Na vzhodu se vidijo na slemenu Pohorja
Sv. Bolfank in Veliki vrh (1342 m), ob vznožju Pohorja Maribor in
mične Slovenske gorice, na katerih se blešči proti večeru nebroj cerkev
in kapelic. Tudi vidiš Mursko in Lipniško polje, po katerem se vije
srebrnobela Mura. V daljavi pa se izgublja na vzhodu gričasti svet in
se začenja Ogrska.«

A. Lesjak: Iz Ruš na Klopni vrh, Planinski vestnik, 1901, št. 10. str. 155

Re: V poduk ino zabavo!

Ožbej, hvala za natančno razlago! Čestitam, kdor zna, pač zna!
Razglednica vsekakor sodi na Jespo - skupaj z besedilom iz Planinskega vestnika.

484 Nazadnje urejal Pohorc (07.03.2015 09:11)

Re: V poduk ino zabavo!

NOVI VODIČ PO LOVRENCU


Še pred nedavnim je nekdo izmed politikov rekel, da je naša zgodovina napačno napisana. K temu lahko samo pokimamo in se lotimo dela. Mislili bomo globalno, delovali pa lokalno! Na novo bo treba napisati tudi zgodovino našega kraja in končno povedati resnico. Drzno, a utemeljeno, bomo obračunali s starimi lažmi in polresnicami. Pred nami pa bo jasno, kot kristalna gora, zrasla nova podoba naše preteklosti in sedanjosti

Poreklo Lovrenčanov

Splošno znano je, kazali pa so tudi na Discoveryju, da je Lovrenc na Pohorju ena najstarejših naselbin v Evropi. Kraj je nastal ob znameniti prazgodovinski Jantarni cesti, po kateri so od Baltika do Jadrana tovorili jantar in ostalo blago. Sledi te več tisoč kilometrov dolge poti so povsem jasno vidne v današnjem Lovrencu na Pohorju, kjer nam naravni in družbeni procesi vse bolj razkrivajo Jantarno cesto v njeni izvirni podobi.

Okoli leta 3000 pr. Kr.  je na daljnem Laponskem zavladala huda lakota. Laponska plemena so skoraj iztrebila črede severnih jelenov, ki so  bil glavni vir njihovega preživetja. Zato je Božiček sklical posvet vseh plemenskih poglavarjev. Pod medlim polarnem soncem so zasedali tri dni in štiri noči, nakar je Božiček vstal in rekel: »Boujč tvoje pleme je največje, pelji ga iz naše dežele, najdite novo zemljo, ki bo nahranila tvoje sinove in sinove njihovih sinov. Krenite naravnost skozi tajgo in tundro, na koncu vas čaka cesta, obrišite si noge in nadaljujte pot po njej.«

Božičkova odločitev je bila nepreklicna in tudi objavljena v uradnem listu.

Še pred začetkom poletja 3000 pr. Kr.  je Boujčovo pleme podrlo šotore in zapreglo jelene v sani. Skozi tajgo so potovali dvajset let in ravno toliko skozi tundro. Ko so si utrli pot skozi zadnje močvirje, se je pred njimi odprla široka cesta, ki so jo stražili Vikingi. Boujč jih je vprašal, koliko stane vinjeta. Vodja straže Olaf mu je pokazal z runami napisani cenik, a še preden ga je Boujč uspel prebrati, se je zgrudil in umrl. Nasledil ga je sin Liks.

Liksu ni preostalo drugega, kot da je žrtvoval za cestnino trideseti jelenov. Olaf mu je izročil vinjeto in  dejal: »Dobro kupčijo si sklenil. Na tej cesti se nimate ničesar bati, razen Romunov!«

Šli so dalje in prispeli v kraj imenovan Puščava. Prednje je stopil Jezernik in rekel: » Naredite mi to deželo zopet turistično!«
Iz črede jelenov je stopil jelenček Rudolf in odgovoril: »Bomo, ni problema! Si že dal hladiti pir v Radoljno?«

                                http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/jelen-in-talis0001.jpg
                                                              Jelenček Rudolf v novi deželi

In tako so ostali. Liks je živel še 281 let, za njim je oblast prevzel sin Fridl, ki je imel dvanajst sinov. Fridlova dinastija je uspešno vladala dolini ob Radoljni. Iz gozdov je pregnala še preostale dinozavre in na lovrenških jezerih postavila prvi pohorski bankomat. Tudi jelenček Rudolf se je držal zaobljube in je zgradil sredi doline »Hotel Jelen«.
Kakor nam poroča rimski zgodovinar Tacit, je imela rodbina Fridlov namen postaviti tudi turistični terminal, vendar so jim to preprečili vpadi nevoščljivih Kobancev in Rušanov. Z njihovo osvojitvijo se začno za svet ob Radoljni črni dnevi.

Vera Lovrenčanov

Poleg običajnih in splošno znanih verovanj se je med Lovrenčani ohranila tudi vera v turizem. Nekateri materialni ostanki in ljudsko izročilo nam omogočajo vsaj približen vpogled v to prastaro verovanje. Vera v turizem je tesno povezana s čaščenjem jelena, rogatega gozdnega božanstva, ki simbolizira princip plodovitosti  in zmage življenja nad smrtjo. Pred davnimi časi je v Lovrencu stal tempelj, po zgodovinskih virih imenovan »Hotel Jelen«. Takrat so v kraju obstajale tudi številne verske bratovščine, med njimi so bile najbolj razširjene: »fabrikontska«, »gozna« in »marlesovska«. Njihova verska gorečnost se je razplamtela predvsem enkrat mesečno, na sveti dan  imenovan »colnga«, ko so udje bratovščin prostodušno darovali na jelenovem oltarju. Med verniki so se večkrat pojavila idejna nesoglasja, kar je privedlo do sektaštva in nastanka različnih verskih frakcij. Verska nasprotja so včasih celo ogrožala notranjo liturgično opremo jelenovega hrama. V stanju zamaknjenosti  so verniki večkrat brcali v orgle, imenovane »džuboks«, ki so zato zadnja leta igrale samo A7: »Oprosti mi pape«. Oltar jelenovega hrama, ki je bil neprecenljivo umetniško delo, izdelano v znamenitih delavnicah Loške tovarne hladilnikov, je hotel eden izmed vernikov celo izruvati s »zajlo od traktora«.

Tiste dni je zemlji in vodam Slovenije vladal neki Milan iz Prekmurja. Nekdo mu je predlagal, naj obišče Lovrenc na Pohorju. Dobro se mu je zdelo, zato je naročil spremstvu, naj osedla konje in vpreže kočije. Prokurator iz Ruš, pod čigar upravo je sodil tudi Lovrenc, je ukazal, naj Lovrenčani poganski jelenov hram nemudoma porušijo, da ne bo žalil vladarjevega pogleda. Tako se je tudi zgodilo. Od hrama je ostala le »škarpa objokovanja«.

Vrhovni svečenik (pontifex maximus) vere v turizem je vsakokratni lovrenški župan. Njegova naloga je, da vsaj enkrat na leto izreče čarobno formulo: »Prihodnost kraja vidim v smeri razvoja turizma!« Na vsake štiri leta pa mora prebrati vse turistične litanije. Skrbeti mora tudi za svetišče turističnih vestalk, imenovano Manca. Vestalke morajo skozi vso leto budno paziti, da ogenj turizma v Lovrencu nikoli ne ugasne.

Vrhovni svečenik mora občasno v lovrenško zemljo posaditi tudi kamen rodovitnosti, ki ga drugod imenujejo temeljni kamen. Iz takšnih kamnov sčasoma zrastejo šole, kulturni domovi in druge stavbe. V Lovrencu je bi zadnji kamen rodovitnosti posajen pred nekaj leti. Sedaj Lovrenčani čakajo, da iz njega zraste Dom starejših občanov.

Po vsem povedanem, vsekakor ne čudi, da sodi Lovrenc na Pohorju tudi med biblične kraje. V Svetem pismu namreč piše:
»Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« (Ps 118,22)

                                         http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/kamen.jpg

Ta kamen še danes podpira vogal stavbe nekdanje krajevne skupnosti. Kamen si lahko najbolj udobno ogledate  iz ptičje perspektive, skozi okno gostišča Urbanc. Po vsem jasno pa je, da je Lovrenc tudi rojstno mesto prostozidarstva, saj tukaj vsakdo po malem puga in freta.

485

Re: V poduk ino zabavo!

Odlično in resnično...

486

Re: V poduk ino zabavo!

Včeraj so se začele letošnje rancarske prireditve. Kopenska karavana je krenila iz Beljaka v Avstriji in bo čez pet dni končala svojo pot v Barczsu na Madžarskem. Letošnja Rancarija bo resnično prava gala predstava sožitja in prijateljstva med tremi sosednjimi državami . . .

SPET NA POT!

Avtomobilom niso mar betonske pregrade dravskih elektrarn, ki sedaj že na sedmih krajih, če prištejemo tudi novi jez v Melju, oklepajo dravske vode. Zibelka splavarstva - Dravska dolina - pa je ostala brez svojih nekdanjih značilnosti - splavov in šajk.

Le enkrat na leto se se zberejo stari, izkušeni splavarji, da bi na turistični prireditvi pokazali svoje znanje in modernemu svetu predstavili svoje tradicionalne običaje.
Minili so torej časi, ko so “flosi” in šajke pomenili dober zaslužek, ko je les in drugo blago v velikih količinah po Dravi potovalo na vzhod. Najprej je splavarstvu spodkopala tla železnica, potem pa še jezovi elektrarn. Nekajstoletna tradicija počasi tone v pozabo.
Dravska dolina je bila že od nekdaj pomembna prometna pot iz zahoda na vzhod. V rimskih časih so po njej vodile prometne zveze iz tedanjega Noricuma proti staremu Ptuju in naprej. Potem pa do 13. stoletja ne zasledimo več nobenih vesti o prometu v Dravski dolini. Med današnjo Selnico in Breznom oziroma Podvelko se je na obeh bregovih reke namreč raztezal neprediren pragozd, tako imenovani Dravski gozd.
Odtod celo ime za »Dravsko marko onstran gozda«. Ta naravna pregrada je med drugim zavrla tudi naselitev Slovencev v Dravski dolini z vzhodne, sedanje štajerske, in zahodne, koroške strani. Še dolgo časa ni vodila skozi težko prehodno ožino nobena tovorniška pot. Šele ko so po reki zapluli prvi splavi, je promet znova zaživel.

Trgovske poti so takrat potekale v drugi smeri. Pri Radljah so zavile čez Kozjak proti Arnežu in čez Lučane, Jurij in Kungoto spet proti Dravi. Tovorniki, ki so v glavnem tovorili blago na konjičih, so morali napraviti precejšen ovinek, da so s Koroške prišli na Dravsko polje. Prav zato so tudi vsi večji kraji v zgornji Dravski dolini, med njimi Radlje in Muta, nastali bolj daleč od reke.
Takratna gosposka, predvsem cerkvena, se je na račun trgovine seveda skušala okoristiti in je na mnogih mestih postavljala mitnice. Muta je, na primer, po taki mitnici dobila svoje ime. Vendar so bili tudi tovorniki iznajdljivi in so se mitnicam izogibali. Da bi se, na primer, rešili šentpavelskih mitnic, so potovali po desnem bregu Drave. Pri Fali so se z brodom prepeljali čez reko in po stari cesti krenili pod Lovrencem in čez Počivavnik na Lehen in Podvelko.

Začelo se je flosarstvo

Konec 13. stoletja pa je prinesel tudi preboj skozi Dravski gozd. Leta 1290 pripisujejo zaslugo vetrinjskim menihom, ki so imeli v okolici Maribora svoje vinograde, da so po Dravi poslali prazne sode za vino. In s tem se je pravzaprav začelo flosarstvo, ki je kasneje cvetelo dolga stoletja. Viri prvič omenjajo splave v letu 1238, kasneje pa zasledimo v starih urbarjih zapiske, da so, na primer,
šentpavelski podložniki pri Lovrencu morali dati po štiri drevesa na leto za izgradnjo splavov. Prav tako tudi prebivalci Vurmata in Boča. V Rušah pa so morali imeti konje za vleko.
Začeli so se razvijati kraji ob Dravi, kot so Vuzenica, Vuhred in Ožbalt, kjer so splave sestavljali in pošiljali dragoceni les pohorskih in kozjanskih gozdov navzdol po reki. Rasle so cerkvice zaščitnika splavarjev sv. Miklavža. Hkrati pa so začeli zamirati in izgubljati prvotni pomen trgi Muta, Radlje ob nekdanji tovorniški cesti — via regia — na kobanski strani.
V 16. stoletju sta trgovina z lesom in žagarstvo že na veliko cvetela. V Dravski dolini je bilo kar 39 žag. V zvezi s splavarstvom so seveda rasle tudi krčme kot gobe po dežju. Mnoge od njih so še danes na istem mestu.

Vojne ladje na Dravi

Leto 1539 bi lahko vzeli za podlago današnji turistični rancarski prireditvi. Podobno brodovje je že takrat odplulo po Dravi v Slavonijo. V Vuzenici so namreč po naročilu slavonskega bana zgradili 40 lesenih ladij topnjač, ki naj bi sodelovale v bojih proti Turkom. Njihovo plovbo po dravskem toku navzdol je vodil predstavnik slavne dubrovniške mornarice Dubrovčan Paskulin.
Trgovina z lesom je bila v rokah različnih podjetnikov. Največji in najbolj znan med njimi je bil v tistih časih nedvomno Lovrenc Mučki, ki je leta 1586 prekupil vse splave in začel na svojo pest prevažati blago proti vzhodu. Torej so si že tedaj nekateri prizadevali, da bi imeli monopol nad trgovino, ki je morala biti dokaj donosen posel; po Dravi so prevažali poleg lesa predvsem železo in vino.
Pozneje, ko so začeli graditi tudi šajke — velike ladje — pa še kmetijske pridelke. Da je cvetela vinska trgovina, ni prav nič čudno, ker so vinograde pri Selnici poznali že v 11. stoletju in so najbrž zrasli že v rimskih časih. V 16. stoletju pa je bilo na pohorski in kobanski strani med Mariborom in Falo kar 800 vinogradov.

Stari in novi časi

Na Dravi sta bila tedaj le dva mosta: v Dravogradu in v Mariboru. Zato pa se je ob reki košatilo kar deset mitnic, ki so pridno pobirale raznovrstne mitnine; ljudje so se čez reko prevažali z desetimi brodovi. Seveda je trgovina mikala tudi take, ki se jim je ponujala priložnost, da se z njo okoristijo po najlažji poti — z ropanjem. Okoli leta 1300 je v Bresternici gospodaril roparski vitez Vito Bresterniški, pred katerim ni bilo nič varno: od potnikov in blaga do mladih deklet in starih bab. Morda je zanimivo tudi to, da je imel drevo, ki ga je častil po božje, kar se da sklepati še na poganske navade.
Splavarstvo se je razvijalo in dobivalo vedno večji obseg. Po Dravi so plula prava ladjevja flosov in šajk. Dravski splavi so bili zaradi odličnega lesa v južnejših krajih zelo cenjeni, pa tudi po velikosti so dokaj presegali savinjske. Toda z izgradnjo koroške železnice v letih 1863—1864 je splavarstvo utrpelo že precejšnjo škodo.
Dokončno pa so ga pokopale hidroelektrarne na Dravi; prva, na Fali, je sicer še imela tako imenovano splavnico, kjer so splave skozi posebne bazene spravili čez jez, toda v povojnih časih je splavom na Dravi dokončno odklenkalo.
Tudi jutri se bo morala rancarska vodna karavana ukloniti moderni tehniki in bo od plula tokrat ne več iz mariborskega Pristana, temveč izpod Meljskega hriba, odkoder ima za zdaj še prosto pot. V poznejših letih, ko bodo tudi na srednji Dravi zapele vodne turbine, pa bomo morda imeli le še »rancarijo« po suhem. Po pripovedovanju magistra zgod. in profesorja na pedagoški akademiji v Mariboru Jožeta Koropca zapisal Janez Cundrič.

3590.    VEČER,  leto XXIV.,  št. 151(6284),  28. 6. 1968,  str. 9

487

Re: V poduk ino zabavo!

Pozdravljeni
Mogoče gdo ve kje se bi lahko dobil original za

FRANCISCEJSKI KATASTER IZ LETA 1825 LOVRENC TRG ta ki  je objavljen v Jespi je ne berljiv
lp

488

Re: V poduk ino zabavo!

Povečave se odprejo prilagojeno velikosti zaslona. Originali so nekoliko večji in do njih prideš če na sliko desno klikneš ter izbereš "odpri sliko v novem zavihku".
Konkretno trg najboljšo možno varianto v polni resoluciji na:
http://lovrencan.si/datoteke/jespa/kata … 323a71.jpg
http://lovrencan.si/datoteke/jespa/kata … 323a72.jpg
http://lovrencan.si/datoteke/jespa/kata … 323a73.jpg
Žal pa so malo zemegljene in dvomim da se kje najde boljše.

489

Re: V poduk ino zabavo!

Hvala

490 Nazadnje urejal Pohorc (09.08.2014 03:41)

Re: V poduk ino zabavo!

Ja, ni najboljše /skenirano/, mene moti, da se številke parcel skoraj ne vidijo (včasih je ta podatek zelo važen). Pa kljub temu, kaj naj rečem: podarjenemu konju se ne gleda na zobe. Za vse ostale, izvolite si ogledati "original" v Državnem arhivu Slovenije.
Tako je to dragi Felix, brez muje, se še čevlja ne obuje!

491

Re: V poduk ino zabavo!

Zanima me, če se še kdo spomni, kdaj je bila vpeljana prva redna avtobusna proga Maribor-Lovrenc?

492 Nazadnje urejal Pohorc (07.10.2014 21:42)

Re: V poduk ino zabavo!

Spomnim se ne, predvidevam pa,  da  leta 1965, morda na začetku 1966. Prej je vozil avtobus do železniške postaje na Ruti, v publikaciji Po Jugoslaviji, ki ga je izdalo TD Lovrenc leta 1964, je omenjena  samo ta povezava in avtobusna zveza (verjetno na drugi strani Drave) z Mariborom.

Članek iz marca 1966 pa pravi takole:

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/30-3-1966.jpg
(Večer, 30. 3. 1966)

493

Re: V poduk ino zabavo!

Ja, Pohorc imaš prav.

Preko Rute oz. preko Drave na Ruti pa:


                                 
                           AVTOBUSNI PROMET
                           M A R I B O R

                           obvešča cenjene potnike
da bo s 15. 9. 1971 vzpostavljena nova avtobusna zveza od Lovrenca na Pohorju prek Rute (mostu) v Maribor z odhodi od Lovrenca ob 4.30 5.50 7.00 9.30 13.30 19.00 ter povratki iz Maribora ob 5,30 8,30 13,30 14.30 17,45.

4208.    VEČER, leto XXVII., št. 208(7254), 8. 9. 1971, str. 7

494

Re: V poduk ino zabavo!

Koliko je Lovrenčanov?

Aprilski popis prebivalstva na območju krajevne skupnosti Lovrenc na Pohorju je pokazal, da se tod število ljudi ni dosti spremenilo. Vsega skupaj so v tej krajevni skupnosti našteli 3.357 prebivalcev. Leta 1962 jih je imel matični urad zapisanih 3.393. V naslednjih letih se je njihovo število malenkostno večalo ali manjšalo.
Naravni prirastek znaša sicer okrog 70 otrok na leto, vendar precej ljudi tudi odide. Poleg tega so aprila na območju KS Lovrenc ugotovili, da je 65 ljudi v tujini, našteli so 561 poslopij, 692 gospodinjstev, popis živine pa je pokazal, da imajo kmetje 72 konjev, 452 goved, 284 ovc in koz ter 591 prašičev. Največ prebivalcev je pri Lovrencu, 1884, na Činžatu jih je 201, na Kumnu 471, na Rdečem bregu 257, na Recenjaku 312, na Ruti 167 in v Puščavi 65.                                                                                                               -jc

4152.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 121(7167),  28. 5. 1971,  str. 4

495 Nazadnje urejal grobn (12.10.2014 12:52)

Re: V poduk ino zabavo!

Kakšna bi bila nova občina Lovrenc na Pohorju?
Gospodarili bi z dvesto milijoni tolarjev
ŽUPAN BI SVOJO FUNKCIJO OPRAVLJAL PROFESIONALNO, SICER PA BI BILO V OBČINSKI UPRAVI PET ZAPOSLENIH

Lovrenčani se bodo 19. aprila na referendumu odločali, ali bodo poslej imeli samostojno občino ali pa bodo ostali v ruški. Petčlanski odbor za samostojno občino, ki so ga ustanovili lani, njegova naloga pa je bila prepričati vladne može v Ljubljani, da v postopke za ustanavljanje novih občin vendarle vključijo tudi Lovrenc, je že pripravil shemo bodoče organiziranosti nove občine.
"Občina Lovrenc bi imela 3248 prebivalcev, merila pa bi okoli 80 kvadratnih kilometrov, torej toliko kot sedanja krajevna skupnost Lovrenc na Pohorju. Izpolnjuje vse pogoje za samostojno občino, nekaj pomislekov v vladnih službah je bilo le zaradi edinega neizpolnjenega pogoja - števila prebivalcev," je povedal Stane Šlag, član odbora, sicer pa tudi svetnik v sedanjem ruškem občinskem svetu.
V občini Lovrenc bi bilo sedem naselij - poleg Lovrenca še Kumcn, Činžat, Puščava, Ruta, del Rdečega Brega in Reccnjak, občinski svet pa bi štel enajst članov.
V Lovrencu predvidevajo, da bi župan nove občine svojo funkcijo opravljal profesionalno, kar pomeni, da bi bil redno zaposlen. V njegovi pristojnosti bi poleg županovanja bile se druge naloge: vodenje občinske uprave in občinskega sveta, zaščita in reševanje, skrbel naj bi tudi za vse investicije in sodeloval z ministrstvi v Ljubljani.
Po prvih ocenah bi v občinski upravi potrebovali pet zaposlenih. Ti bi skrbeli za družbene dejavnosti, komunalo, premoženjskopravne zadeve in finance. Predvidevajo pa tudi, da bi občina Lovrenc morala zaposliti človeka za delo v skupnih službah.
"Prizadevali si bomo, da bi z občino Ruše in Selnica tudi v prihodnje imeli skupen sklad stavbnih zemljišč, sklad za malo gospodarstvo in sklad za prostorsko urejanje. Dogovora o tem še ni, takšna rešitev pa bi bila zagotovo najbolj racionalna," je pojasnil Šlag.
Občinska uprava naj bi delala v prostorih sedanje krajevne skupnosti, nekateri v Lovrencu pa tudi razmišljajo, da bi jo preselili v prenovljeno starotrško hišo - Kodrovo. Zaposleni v občinski upravi naj bi imeli tudi služben avto, če ga bodo dobili v delitveni bilanci s sedanjo ruško občino, sicer pa naj bi se vozili s svojimi avtomobili. Več pristojnosti naj bi imel tudi krajevni urad – izpostava upravne enote Ruše, ki bo še naprej opravljala vrsto storitev za Lovrenčane.
Zagotovo najpomembnejši podatek pa je, koliko denarja bo imela nova občina na voljo v občinskem proračunu.
"Po zdaj veljavnem zakonu naj bi lovrenški občinski proračun znašal okoli 200 milijonov tolarjev. Ker sodimo med demografsko ogrožena območja in hribovske kraje, ki imajo poseben status, seveda računamo tudi na denar, ki bi ga dobili od države za sofinanciranje določenih projektov," je povedal Šlag.
Na vprašanje, ali je to bistveno več, kot ga Lovrenc dobi zdaj, v okviru ruške občine, pa je odgovoril: "Ni bistveno več, prepričani pa smo, da bomo s tem denarjem bolje gospodarili."
V Lovrencu, kjer so le tri večja podjetja (Tovarna kos in srpov, Marles ter kmetijska zadruga) in nekaj obrtnikov, sicer pa sta v teh krajih med pomembnejšimi dejavnostmi predvsem gozdarstvo in kmetijstvo (živinoreja), so prepričani, da je njihova prihodnost v turizmu. Poleg tega bodo od države skušali iztržiti rento za koriščenje gozdov. Med prednostnimi nalogami nove občine pa bo realizacija že načrtovane investicije v šolstvo in ureditev kanalizacije.
                                                                                                                          Tanja Milakovič

VEČER,  leto LIV.,  št. 76 (16356),  1. 4. 1998,  str. 15

496

Re: V poduk ino zabavo!

ŠOLA PO MARLESOVO
Na nedavnem zboru občanov so Lovrenčani soglašali, da bi bil za razrešitev šolskega prostora tod najprimernejši tip Marlesove montažne šole, ker bi podjetju taka vzorčna gradnja koristila tudi v poslovno-propagandnem pomenu. K temu so Lovrenčani predlagali tudi izvedbo nabiralne akcije, za katero bi se lovrenško prebivalstvo gotovo odločilo. Če bi sami zbrali les, bi prav gotovo pri Marlesu izposlovali izdelavo montažnih elementov za plačilo v naravi. Spodbudna je izjava delavcev, ki so pripravljeni prostovoljno delati kak dan za domačo šolo.
Z Marlesom so se začeli že pogovarjati o nekajletnem kreditiranju, sploh, ker je lovrenška šola že tako vpisana v načrt obnove osnovnih šol v mariborski občini. Zastopniki podjetja pravijo, da se za tako rešitev zanimajo, ker bi bila to prva tovrstna šolska zgradba na Štajerskem.

Zazidava je vsekakor nujna. Sedanje šolsko poslopje so sezidali pred dobrimi 770 leti za 180 otrok, zdaj pa je v zgradbi kar 500 šolarjev. Pouk je v dveh izmenah. Šolska delavnica životari na bivšem skednju, varstveni oddelek pa celo v gasilskem domu. Razmere so nevzdržne, zlasti zato, ker ima mnogo otrok precej daleč v šolo. Manjkajo tudi telovadnica, shramba za učila, šolsko kuhinja in kabineti.
Če bodo znali pri Lovrencu pripravljenost občanov na nedavnem zboru volivcev pravilno izrabiti, bodo lahko lovrenški šolski problem slednjič le rešili.
                                                                                                               I. Požavko

4094.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 58(7104),  11. 3. 1971,  str. 2

497

Re: V poduk ino zabavo!

MEDNARODNO TEKAŠKO ŠTAFETNO TEKMOVANJE V ITALIJI

Zmaga lovrenških tekačic

V italijanskem mestu Claviere je bilo mednarodno tekmovanje smučarskih štafet, ki se ga je udeležila tudi naša državna reprezentanca v postavi S. Premože, Dornik, Kalan in štafeta Partizana Lovrenc v postavi Grilč, Turščak in Paulič. Medtem ko je reprezentanca precej razočarala, ker je dosegla med večinoma klubskimi ekipami šele 11. mesto, so lovrenške tekačice prijetno presenetile in dosegle 1. mesto.

Rezultati tega tekmovanja so še enkrat pokazali, da vodi smučarska zveze Slovenije napačno politiko, ko daje prednost le članom določenih tekaških centrov, pri tem pa povsem zapostavila članice, med katerimi imajo že nekaj let primat tekačice Lovrenca. Letos se je zgodilo celo to, da ni bilo na programu državnega prvenstva za članice, ki je bilo nato organizirano šele na intervencijo prizadetih klubov. Smučarska zveza sploh ne pošilja tekačic na mednarodna tekmovanja, tako da morajo to storiti klubi sami in reševati čast jugoslovanskega smučarskega teka ter s članicami popravljati slab vtis članov. Rezultati tekmovanja v Clavieru:
člani (3x8 km) 1. Francija 1:10,41, 2. ČSSR l:11,17, 3. CS Forestale Rim 1:11,26, 11. Jugoslavija 1:21,01. Članice (3x5 km): 1. Partizan Lovrenc 1:06,34, 2. FISI Italija 1:09,00, 3. Francija 1:14,23. Tekmovale so tudi štafete mladincev in veteranov, pri teh pa Jugoslovani niso sodelovali
A. Garnež

4055.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 68(7114),  23. 3. 1971,  str. 6

498

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/nedeljski-obisk.jpg

Mariborski večernik "Jutra", 5. 6. 1939

499

Re: V poduk ino zabavo!

Knjiga o začetku in razvoju pohorskih kovačij

DOLGA RAZVOJNA POT

Pod tem naslovom izide v kratkem v ciklusu gospodarsko-informativnih in turističnih izdaj zbornika PO JUGOSLAVIJI peta knjiga z zanimivo tematiko o začetku in razvoju pohorskih kovačij do današnjih tovarn kovanega orodja, kos in srpov, ki neposredno izvirajo iz te gospodarske dejavnosti, ki se je začela na Pohorju pred več kot dvesto leti.
Prvi del knjige je posvečen zgodovinskim podatkom o pohorskih rudoslednikih, plavžih in fužinah ter zelo razviti kovaški obrti, ki se je razvijala ob pohorskih potokih, ki so dajali pogonsko silo z velikimi kolesi na vodni pogon.
Drugi del knjige obravnava neposreden nastanek iz bivših kovačij današnjih sedem tovarn kovanega orodja, kos in srpov: tovarne kos in srpov Lovrenc na Pohorju, tovarne poljedelskega orodja in livarne Muta, tovarne kos Slovenj Gradec, tovarne kovanega orodja Zreče, tovarne kovinskih izdelkov in livarne Vitanje, livarne in tovarne strojev Hoče in tovarne kovanih izdelkov Jeklo, Ruše.
Tretji del knjige zajema metalurške obrate, ki so ali neposredno ali posredno nadaljevali svojo razvojno pot iz prvobitnih plavžev in kovačij v današnje velike in sodobne tovarne, kot je Impol v Slovenski Bistrici. V povezavi s starejšimi tovarnami je nastanek novih tovarn, kot so tovarna glinice in aluminija Kidričevo, ki je preusmerila proizvodni program Impola. V to gospodarsko skupnost spadajo še rudnik Mežica, železarna Ravne, nadalje mariborska livarna, Metalna Maribor in posredno še tovarna avtomobilov in motorjev TAM v Mariboru, katere začetna faza spada v obdelavo železa in kovaštva. Nekaj bolj odmaknjena je Elektrokovina Maribor. Obe tovarni umetnih brusov, Swaty Maribor in Zreče, pa sta ozko povezani z industrijo metalnih izdelkov.
Štiri obširna poglavja so namenjena 50-letnici nastanka, razvoja in današnji razširjeni reprodukciji, izvozu in uspehom  r u š k e  elektrokemične in elektrometalurške industrije.
Preostali del knjige pa bo posvečen — kot običajno — našemu turizmu in gostinstvu, kot sestavnemu delu našega celotnega gospodarstva. Tudi ta knjiga bo praktičen in koristen priročnik tako za gospodarstvenika kot za laika.
fn.
2872.    VEČER,  leto XXI.,  št. 227(5550),  30. 9. 1965,  str. 4

500 Nazadnje urejal Pohorc (23.11.2014 21:09)

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/mati16otrok.jpg

Jutro, 21. 9. 1939