501

Re: V poduk ino zabavo!

Hvala ti, Pohorc, za tole objavo. Sem res vesela, da sem lahko to videla. Moja babica je bila namreč ena izmed vnukinj te pogumne gospe in se prav spomnim, ko mi je pripovedovala o njej. Super;)

502

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/cebelarski.jpg

Na Jespi je članek o otvoritvi čebelarskega doma.
http://www.lovrenc.net/jespa/b-digitali … divo/#d431

503 Nazadnje urejal Pohorc (27.11.2014 21:32)

Re: V poduk ino zabavo!

In potem je začel  ... propad

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/rdeca-vila2.jpg

Večer, 6. maja 1968

Morda pa ne bo potrebnih špeglov, če si tu odprete:

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/rdeca-vila11.jpg

504 Nazadnje urejal grobn (02.12.2014 01:37)

Re: V poduk ino zabavo!

V ZAGREB ATLETINJE BRANIKA NAMESTO ŽAK MARIBOR

Na jutrišnjem finalu ekipnega državnega ženskega atletskega prvenstva bodo v Zagrebu nastopile tudi atletinje Branika. V predtekmovanju so se kvalificirale sicer atletinje ŽAK Maribor, ker pa jih veliko ni vadilo, so se pri klubu povsem pravilno odločili, da jih brez treninga ne bodo pošiljali na finale. Po pravilih tekmovanja se je tako uvrstila v finale ekipa Branika. Trener Nikola Turk je dejal, da so dekleta marljivo vadila in da celo upa na solidno uvrstitev, čeprav med njimi, z izjemo Kačičeve, ni velikih »zvezd«. Ni izključeno, da bo po daljšem odmoru nastopila tudi Irena Ostrovška, kar bi bila za branikovke seveda pomembna okrepitev. V Zagrebu bodo nastopile le atletinje Mladosti, Maratona (Sombor), Željezničarja (Sarajevo) in Crvene zvezde, v Osijeku pa se bodo v 2. finalni skupini pomerile ekipe domače Slavonije, Kladivarja, Trešnjevke in Sente.        Z. V.

2877.    VEČER,  leto XXI.,  št. 235(5558),  9. 10. 1965,  str. 9

505 Nazadnje urejal grobn (02.12.2014 01:38)

Re: V poduk ino zabavo!

O Vojku in Marici Lovše takoj po drugi svetovni vojni.

http://osjakdol1.weebly.com/uploads/3/8 … _splet.pdf

506 Nazadnje urejal grobn (03.12.2014 23:14)

Re: V poduk ino zabavo!

Prvi zadružni dom na Pohorju
(Reportaža o življenju in delu v Sv. Lovrencu na Pohorju

Zjutraj, ko na Dravi še vedno leži hladna senca levega brega, plane zateglo piskajoč iz predora prvi jutranji vlak iz Maribora v smeri Dravograda.
Ruta. Izstopi samo nekaj potnikov. Vlak se odtrga od postaje, prometnik se leno vrne v svojo sobo, ki jo napolnjajo visoki toni telefonskih zvoncev.
Avtobusa ni, a prevozno sredstvo pa je le: kamion. Prevaža pošto za Sv. Lovrenc na Pohorju. Pošte tokrat ni mnogo: dva zaboja, pisma, nekaj izvodov Vestnika in denar. Kamion navadno napolnijo turisti, gozdni delavci, obrtniki in še kmetje, a teh je že manj.

Skozi Sv. Lovrenc do nove zgradbe
Da, Sv. Lovrenc je videti na prvi pogled kot kako mesto. In to zato, ker je skoraj ves Sv. Lovrenc nanizan ob glavni cesti. Med prvimi hišami je lesna uprava, potem gozdna uprava in že se ustavi kamion pred pošto, kjer na beli steni tiči rdeča skrinjica za pisma.
Pravijo ljudje, da je na Sv. Lovrencu lepo. Kaj vidimo, ko stopamo zjutraj skozi Sv. Lovrenc . . .  Gostilna je se zaprta, a pomočnik v zadružni trgovini z ropotom odpira trgovino. In že kupujejo. V zadrugo prihajajo žene in dekleta tudi iz oddaljenejših krajev. Celo po dve uri daleč. Pa so že navajeni hoje. »To nam je že v kosteh« pravi suha in dolga ženska, ki ji je naporno življenje pri gozdnem delu zarisalo v obraz globoke črte. Kaj bodo kupile v trgovini?
— Sol, vžigalice, zavitek kave, sladkor . . .  — No, danes ima Hrastnikova Fanči v načrtu tudi kos močnejšega blaga, »tistega za delo,« pravi« . . .
Tako je, ko stopijo prvi nakupovalci v zadružno trgovino.
Ob istem času odpirajo tudi ostali: obrtniki ne zamujajo. Ko se sonce upre v hiše na levi strani, se že začenja delavnik. Odpirajo skrbno zaklenjena vrata in mežikajo ob soncu. Nedaleč od Krajevnega ljudskega odbora je brivnica. Zanimivo, vsako jutro, ko odprejo lesene duri, udarijo le-te ob medeninast krog (znak brivnice) kot signal, da je brivnica odprta.
Če bi šli še naprej, bi videli, kako dežurni miličnik vstaja za svojo mizo ob oknu, po ulici navzdol (ki je kar dovolj strma), zdrvi kolesar, kmetici nateguje roko težka in bleščeča se posoda z mlekom, težko cvileč vleče par konj voz z debelimi okroglimi hlodi, ki jih trdo objema in drži močna veriga . . .  Če bi sedli na ta voz, ki počasi leze navzgor, bi prišli do nove zgradbe, a ta nova zgradba je  z a d r u ž n i  d o m.
Da, da, tudi nekateri turisti vedo, da je v nedeljo bila otvoritev. »Lušno je bilo . . . « pravi nek paglavec. Stvar stoji takole: dom so zgradili v surovem stanju na ruševinah nekdanjega doma, kateremu so prizidali dolgo dvorano. Pri gradnji so denarno in z delom prispevali tovariši člani sindikata. Delala je mladina, starši, skratka: vsi. Med kmeti sta se brata Kasjak Ivan in Jože kar dobro odrezala. Okrog 50 ur voženj ima vsak. Pa še kmetje iz vasi Recinjak in Rdeči breg . . .  Ti dve vasi namreč spadata pod KLO Sv. Lovrenc. No, v nedeljo pa je bilo »lušno«. Imeli so igro, glasbene točke in na koncu veselico. Tistega dne je 5 tovarišev dobilo bronaste značke, od okrajne uprave so dobili radijski sprejemnik, nekaj knjig itd.
Pa je še nekaj, s čimer se v Sv. Lovrencu ponašajo . . .  da, zgradili so prvi zadružni dom v okraju Maribor-okolica. Res, videti je bilo, da ne bodo boljši od tovarišev v Sv. Rupertu, pa je le šlo.
Obvezali so se, da bodo popolnoma dokončali dom do prvega septembra. »Samo če nam bo okrajna uprava poslala šipe . . .  diplomatsko postavlja pogoje tov. Ladinek . . .
Zdaj smo bili pri zadružnem domu, a če bi tukaj posluhnili, bi slišali enakomerno udarjanje . . .  Ko da bi udarjalo neko težko kladivo. Kaj je to?

Pohorski slapi režejo jeklo...
Prvo je čist majhen vir. Nekje med kamenji si je izbil čep do svetlega dneva majhni potok. Potem se združi z drugim potokom, ki je imel isto srečo, da je po dolgem potovanju skozi glino in ob granitnih stenah prišel na sonce. Toda tam štrli groba granitna stena in se srake ustavljajo na njej. Potok k potoku, vedno nižje v dolino, dokler iz majhnih potokov in glavnega potoka začne teči po ozki soteski navzdol močna sila — Radolna.
Potoku so naredili lepo leseno strugo in ga prisilili, da je obrnil svojo smer k Tovarni kosov in srpov.
Kar stopimo v prvi oddelek. Tukaj pa je treba kričati, kajti cela vrsta težkih, debelih, lesenih batov, kakor brzostrelke udarjajo po razbeljenem jeklu. Evo, pravkar je vajenec prijel z dolgimi kleščami kos razbeljenega jekla in že ga tovariš ob kladivu izoblikuje in grobi izdelek kose vrže ne velik kup le-teh.
Večino strojev poganja vodna energija. Imajo pa tudi električne motorje. V nadaljnjih fazah procesa, ki jih je skupaj 23, izdelujejo srpe, kjer so zaposlene tudi tovarišice. Tukaj krivijo, tukaj polirajo, tam spet »tetovirajo«, tov. Arbej Hubert reže jeklene trake itd. Avtomatsko izdelujejo ročaje in jih potem pobarvajo zeleno.
Iz vrst delavcev so izšli udarniki: Šlak Stanko, Timošek Franc, Šmit Miha, Kuhar Ignac, Brunčko Maks, Aršnik Jože in vojni invalid Pokorni Alojz.
— Ali veš Vezjak, kako stari so naši obrati? . . .
— O, to pa vem . . .  eh, kakih 300 let bo že . . .

Vezjak Leopold pripoveduje . . .
Današnja tovarna srpov in kos je zrasla na nekdanji železarni. Prvo, kar je začela takratna delavnica izdelovati so bile sablje. Stari ljudje pripovedujejo, da so sablje iz takratne delavnice zelo slovele. Takrat so pri Kurji vasi, nedaleč od današnje tovarne na navpični steni kopali železno rudo. Pred nekaj leti so videli v zemlji kos takratnega železa. Pred osmimi leti pa so kopali neke temelje za dozidavo in so naleteli na zidane kanale, skozi katere je še vedno tekla voda . . .
Lastniki so bili od začetka, pred 300 leti, preko avstro-ogrske, bivše Jugoslavije in nemške okupacije — nemški kapitalisti. — Pred prvo svetovno vojno — 1905. leta, — so Slovenci sprejemali 18 do 19 goldinarjev zaslužka, a Nemci 23 goldinarjev. In to za isto delo! Poleg tega vsakodnevno zapostavljanje . . .  Vezjak pravi: »Tisti, ki so imeli mehko in upogljivo hrbtenico, so še šli nekako skoz — s trdo hrbtenico pa je šlo težko, zelo težko . . . «
Nemški kapitalisti so imeli mastne dobičke. Te dobičke so prejemali na račun slovenskih delavcev. Še en primer: Nemški »estmajster« je imel v bivši Jugoslaviji 3600 do 3800 din plače — Slovenci za isto delo 900 din. O ženah naj sploh ne govorimo. 1.50 dinarjev so imele na uro.
Vezjak je bil leta 1905 star 14 let in že je delal v obratu. Pravi, da se spominja tudi stavke. Pravi: »Niso hoteli delali in pika!« In so izboljšali plače? Oh, še kako! Toda samo za Nemce . . .  Stavka je bila še nekajkrat. V času, ko je po vplivu Oktobrske revolucije vrelo po vsem svetu, kakor vrela voda v velikem loncu, je bila spet stavka. Tokrat pa niso sploh nič dosegli.
V času okupacije so Nemci odnesli najboljše stroje. Od delavcev je bilo veliko število zaprtih, dosti jih je šlo med partizane in je v prvih dneh po osvoboditvi bilo veliko težav glede delovne sile, strojev itd. Treba je bilo napeljati elektriko, dvigati skratka: novo tovarno, kajti nastopil je nov čas.
Danes ropočejo kladiva, cvilijo rezalni stroji, pihajo s 1200° C razbeljene peči, piskajo skobelni stroji — vse živi glasneje. Slapovi pritiskajo — naj pritiskajo, pri nas je mnogo dela. Slapovi se penijo v tisočih belih mehurčkih in iz skladišča tovorijo na tisoče kovinasto bleščečih jeklenih srpov in kos, . . .
                                                                                                                              Vinko Kirbus

151.    VESTNIK,  Leto IV.,  št. 65,  8. 8. 1948,  str. 3

507

Re: V poduk ino zabavo!

Članek, ki ga tokrat dajem na Jespo je poučna zgodba o tem, kako se je lovrenška pokrajina v samo enem stoletju bistveno spremenila. Odločilno vlogo pri tem je imela falska graščina, ki je bila večinski  lastnik gozdov, zato je njeno ravnanje bistveno vplivalo na podobo  krajine. Brezobzirna pridobitniška miselnost je vodila v naravno katastrofo, zato je morala  v dogajanje poseči oblast, tako v Mariboru kot v Gradcu in na Dunaju.  Po obsežnem dopisovanju je bil leta 1878 sestavljen dolgoročni načrt »Culturplan« za pogozditev falskih posek in za nadaljnje ravnanje z gozdovi.  Avtor izčrpno analizira pogozdovalno akcijo za leta od 1878 do 1889 in analizo zaključuje: »Vsekakor je to tako velika pogozdovalna akcija, kakršne ni bilo na Vzhodnem Pohorju v razmeroma kratkem času ne prej ne pozneje.« Nekdanji listnati gozd (85 %) so nadomestili načrtno posajeni in posejani iglavci, ki še danes prevladujejo v gozdovih okoli Lovrenca.

http://www.lovrenc.net/jespa/b-digitali … divo/#d432

508 Nazadnje urejal Pohorc (11.12.2014 23:12)

Re: V poduk ino zabavo!

NEKAJ DROBTINIC O CERKVI SV. RADEGUNDE

Kako je neka merovinška (frankovska) kraljica postala zavetnica cerkvice na Pohorju?  Radegunda Turinška (518-587) je bila prisilno poročena z mogočnim, a prav tako brezobzirnim  in krutim frankovskim vladarjem Klotarjem. Ona globoko verna in povsem predana skrbi za reveže, on polnokrvni frankovski vladar, brez vsake milosti, ubije ji celo brata, ki je obenem njen  edini prijatelj. Potem Radegunda možu pobegne, pri škofu doseže, da jo posveti za redovnico, kajti le tako je lahko postala tudi za Klotarja nedotakljiva in nedosegljiva. Preostanek življenja preživi v spokorniški obleki, opasana s težkimi verigami in prebičana po hrbtu od lastne roke. Umre v francoskem Poitiersu, grob mučenice pa kmalu postane romarsko središče.

Le kaj ima pohorski kraj opraviti s to frankovsko kraljico?

Sv. Radegunda goduje 13. avgusta, le tri dni po sv. Lovrencu. Ljudska domišljija, ki ji ni nikoli mar za dejstva, je povezala sv. Radegundo  s sv. Lovrencem (225-258). Čeprav zija med obema svetnikoma več kot tristoletna časovna vrzel,  pa sta po ljudski tradiciji brat in sestra. Ob njunem godu letijo svetlikajoče se svetinje od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Lovrenca in nazaj; lepa  ljudska  razlaga za zvezdne utrinke ob jasnih avgustovskih nočeh. Tako je tudi naš sv. Lovrenc dobil sestro sv. Radegundo, katere rojstnega dne ne poznamo, vemo le, da se prvič omenja leta 1617, čeprav vsi kronisti v isti sapi zatrjujejo, da je cerkvica mnogo starejša.

Še ena prikladna razlaga obstaja (to si je izmislila moja malenkost). Sv. Radegunda je zaščitnica obrtnikov, predvsem lončarjev in tkalcev. Verjetno so bile hiše okoli naše sv. Radegunde obrtniške. Na lovrenške cerkve lahko gledamo skozi staro stanovsko delitev družbe: cerkev sv. Lovrenca pripada duhovniškemu stanu, sv. Križa ponosnim purgerjem, sv. Radegunde pa manj premožnim obrtnikom in kmetom.

Morda se je kdo od Lovrenčanov vsaj za hip ustavil ob misli, da je cerkev sv. Radegunde  danes občinska last. Nekoliko nenavadno se sliši, kot so bili nenavadni zakoni cesarja Jožefa II.. Leta 1782 je do temeljev pretresel katoliško cerkev v svoji državi. Ukinil je čez 700 samostanov, prepovedal romanja …, rušenju sta bili zapisani tudi cerkvica sv. Radegunde in kapela sv. Ane v Puščavi; za obstanek slednje se je k hoškemu dekanu odpravila celo delegacija lovrenških žensk, a jih je dekan odpravil s stavkom: »Moje srce je trdo kot kamen!« . Pa vendar trmastim in samozavestnim Lovrenčanom niso prišli do živega niti cesarski odloki. Lovrenški tržan iz stare lovrenške družine Jakšetov je oba sakralna objekta kupil, kapelo sv. Ane je podaril  prebivalcem Kumna, cerkev sv. Radegunde pa trški občini.

Za konec pa še pripovedka o cerkvici sv. Radegunde, v kateri se spet pojavi motiv mitološkega jezera.

http://www.lovrenc.net/jespa/b-digitali … divo/#d433

509 Nazadnje urejal Pohorc (13.12.2014 13:50)

Re: V poduk ino zabavo!

Pred časom smo se na tem forumu pogovarjali o nekdanji Koklovi  hiši v trgu. Ugotovili smo, da je bila v njej v 19. stoletju šola, potem od leta 1908 pošta z brzojavom, med drugo svetovno vojno pa orožniška postaja.
Fotografija spodaj pa kaže njene ruševine po napadu Šercerjeve brigade na Lovrenc v noči z 22. na 23. avgust 1944.


http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/sercerjeva11.jpg
Večer. 20. 7. 1974


Glede javnih stavb v Lovrencu pred II. svetovno vojno je zanimiv tudi prostoročen načrt, ki ga je leta 1929 narisal šolski upravitelj Stanko Lavrič. Zanimivo, kje so imeli postajo žandarji in pa financarji. 

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/lavric111.jpg

510

Re: V poduk ino zabavo!

Članek, ki ga tokrat dajem na Jespo je poučna zgodba o tem, kako se je lovrenška pokrajina v samo enem stoletju bistveno spremenila. Odločilno vlogo pri tem je imela falska graščina, ki je bila večinski  lastnik gozdov, zato je njeno ravnanje bistveno vplivalo na podobo  krajine. Brezobzirna pridobitniška miselnost je vodila v naravno katastrofo, zato je morala  v dogajanje poseči oblast, tako v Mariboru kot v Gradcu in na Dunaju.  Po obsežnem dopisovanju je bil leta 1878 sestavljen dolgoročni načrt »Culturplan« za pogozditev falskih posek in za nadaljnje ravnanje z gozdovi.  Avtor izčrpno analizira pogozdovalno akcijo za leta od 1878 do 1889 in analizo zaključuje: »Vsekakor je to tako velika pogozdovalna akcija, kakršne ni bilo na Vzhodnem Pohorju v razmeroma kratkem času ne prej ne pozneje.« Nekdanji listnati gozd (85 %) so nadomestili načrtno posajeni in posejani iglavci, ki še danes prevladujejo v gozdovih okoli Lovrenca.

Prebral. Hvala za tole, dosti zanimivih informacij! Vendar, oprosti Pohorc, nič kaj bistveno novega v zvezi z gospodarjenjem z gozdom na Lovrenškem. Čeprav Culturplan vsebuje besedo načrt to še ne pomeni, da gre za ureditveni - gozdnogospodarski načrt. Kažejo se sicer zametki urejanja gozdov - npr. urejanje paše. Bistvo načrtov, ki sem jih omenjal jaz je obvladovanje gozdov v smislu trajnosti. Iz prebranega sklepam, da je Falska velepost sicer delala neke preproste inventure stanja sestojev, niso se pa vprašali bistvenega vprašanja: Ali je to kar mi sekamo trajno oz. Kolko pa mi sploh lahko posekamo, da bomo zagotovili trajne donose. Čeprav so metode za določanje trajnih donosov takrat že obstajale (predeljevanje površin, lesnih mas itd. Tut v tem viru se vidi, da so sekali mnogo preveč, kot so se gozdovi lahko obnavljali. Vprašanje je tudi ali se jim je sploh šlo za zagotavljanje trajnih donosov? Torej ostajam pri moji trditvi, da je šlo za čisto eksploatacijo imn da se je (sodobno) načrtno delo z gozdom na Lovrenškem začelo pred 60. leti. Če pa bi se kje v arhivu falske graščine našel kak dokument, ki bi govoril zgoraj navedenem pa bi bilo to res (v smislu zgodovine gozdarstva) revolucionarno odkritje, ki bi na glavo postavilo vse dosedanje šolske (pol)resnice o delu z gozdom na Pohorju. Bi pa se priporočal še za kakšen takšen dokument, saj so to zelo pomembne informacije. Gozdarji pa smo pri tem bolj levi, zgodovinarji pa žal gozdarstvu posvečajo mnogo premalo pozornosti!

511

Re: V poduk ino zabavo!

Pri »Kuhiču« se že kopajo

Pred dnevi je prvič pritekla voda v novi bazen pri bifeju Štefana Planinšca pri Lovrencu na Pohorju. Bazen, velik 24 krat 8 metrov, je sezidal lastnik sam prav na vrhu hriba, odkoder je čudovit razgled po okoliških hribih. Voda je speljana po cevi iz izvira, ki je visoko v hribih, nato pa teče po nekakšnem toboganu in se segreva.
Del bazena je nekoliko globlji, približno dva metra, drugi pa je nižji in tam se lahko kopajo tudi otroci, saj je od globoke vode ločen z majhno ograjo.

4157.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 177(7223),  3. 8. 1971,  str. 4

512

Re: V poduk ino zabavo!

Na grobnovo prošnjo objavljam članek iz Večera o nastanku "Mance":

Še vedno le razstavni prostor

http://shramba.lovrenc.net/anzej/klepet/manca.png

Pred dobrim letom so mariborski gozdarji pri Lovrencu na Pohorju organizirali republiško tekmovanje sekačev. Tisti dan je bilo za Lovrenčane pravi praznik. V prireditev se je vključilo tudi domače turistično društvo in sočasno pripravilo razstavo gob, pokušnjo žganih pijač in pohorskih zelišč in še kaj. Tedaj je mariborski Marles sredi Lovrenca razstavil tudi enega od svojih montažnih vikendov. Postavljen je bil menda v dveh dneh s temelji vred. Tedaj so lovrenški turistični delavci zatrjevali, da bo poslej v lični leseni kočici njihova turistična pisarna.
Toda kočica je še sedaj prašna in kot kaže stoji sredi Lovrenca samo zato, da jo obiskovalci lahko vidijo od zunaj in se sprašujejo, čemu rabi in zakaj je prašna.
Foto: J. C.
4146.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 189(7235),  17. 8. 1971,  str. 4

513

Re: V poduk ino zabavo!

Pogovarjali smo se z Antonom Garnežem, smučarskim trenerjem in funkcionarjem

Lovrenški smučarji vadijo vsak dan

Zima se bliža z velikimi koraki. Tega se dobro zavedajo tudi smučarji v Lovrencu na Pohorju. Posebno seveda tisti, ki na smučeh tekmujejo, ali točneje: tečejo. Partizan Lovrenc namreč že dolga leta igra pomembno vlogo v smučarskem teku ne le v lokalnem območju, ampak v ženski konkurenci celo v zveznem merilu. Kdo še ni slišal za večkratno državno prvakinjo Jožico Grilc?

Kako bo v novi sezoni? Se Lovrenčani vestno pripravljajo na tekme? O tem smo se pomenili z lovrenškim smučarskim faktotumom Antonom Garnežem, ki je istočasno trener in funkcionar, skratka dekle za vse lovrenških tekačic in tekačev na smučeh.
— KOLIKO TRENINGA IMAJO LOVRENŠKI SMUČARJI ŽE V NOGAH?
»Poleti so trenirali zlasti v planini, nekateri med svojim  delovnim časom, saj so zaposleni pri gozdnem gospodarstvu. Od 1. oktobra pa so treningi vsak dan, včasih celo dvakrat. Dve tretjini treninga obsegajo teki, eno tretjino pa vaje za moč, gibljivost in vzdržljivost. Vsega redno trenira 29 povečini mladih tekačov in tekačič.«
— NA KATERE TEKMOVALKE IN TEKMOVALCE LETOS NAJBOLJ RAČUNATE?
»Naprej še z državno in slovensko prvakinjo v teku na 5 km Jožico Grilč, pa čeprav je stara 31 let. Še vedno namreč marljivo trenira in računam, da bo še naprej zadržala svoje mesto. Med dekleti so poleg Grilčeve v prvem planu Marjana Pavličeva, Irena Turškova pa tudi mladinka Olga Turškova. Pri fantih največ pričakujem od Rudija Kolandra, ki je že lani sodil med najboljše mladince v državi in je zelo nadarjen. Veliko kaže tudi pionir Janko Krajnc, ki je zmagal na prvem krosu smučarjev v Kranju, čeprav je star šele 12 let.«
— V ČEM SO POMANJKLJIVOSTI PRI DELU?
»Prepričan sem, da bi naši smučarji in smučarke z Lovrenca dosegli boljše rezultate, če bi jih pri smučarski zvezi Jugoslavije bolj upoštevali, kadar izbirajo kandidate za skupne treninge. Zavoljo zapostavljanja je prenehal na primer z rednim tekmovanjem nadarjeni tekač Lah.«
— KAJ BOSTE LETOS PRIREDILI V LOVRENCU?
»Že lani smo nameravali prirediti republiško prvenstvo za pionirje, vendar je organizacijo tega tekmovanja dobil Ihan. Upamo, da bomo letos uspeli.«
— KJE BOSTE VSE TEKMOVALI?
»Prav na vseh tekmah od prijateljskih do prvenstvenih. Mimo tega imamo v planu že tradicionalno že sodelovanje na tekmovanju v Clavierju v Italiji in v Zvolenu na Češkoslovaškem.«                                                                                                      Z. Vahtar

http://shramba.lovrenc.net/grobn/klepet/garnez.png

ANTON GARNEŽ — udeležili se bomo vseh tekem
Foto: D. Škofič

4233.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 249(7295),  26. 10. 1971,  str. 6

514 Nazadnje urejal Pohorc (25.01.2015 23:12)

Re: V poduk ino zabavo!

»Vidimo se na nedeljo pri sv. Arehu«

Zgoraj zapisani stavek je bil pred več kot 100 leti poznan povsod po Pohorju. Če ti ga je nekdo zabrusil v obraz, je to pomenilo, da bosta na areško nedeljo poravnala račune. Ker so k svetemu Arehu romala vsa pohorska plemena, z vsemi njihovimi petelini, so bili popoldnevi  na areško nedeljo poznani daleč naokrog po ravsih, bliskanju nožev in sekir.
Tudi Lovrenčani so se večkrat pritoževali , da se vsake toliko pojavijo v trgu pubeci s Pohorja, ki z izzivalno potisnjenimi  klobuki  na stran in zavihanih rokavov vpijejo: »Aufbiks!«. In že se je lovrenški trg spremenil v bojišče.
Spodaj pa sta opisa dveh epohalnih bitk pri sv. Treh kraljih in na Pesku. Čuditi se je predvsem številu in vztrajnosti vpletenih, premišljenim atakam, ki jim ni bilo videti konca, potokom prelite krvi …


http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/krvavi-boji.jpg
http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/krvava-bitka-2.jpg
(Mariborski večernik, 17. 8. 1931)

515 Nazadnje urejal Pohorc (27.01.2015 23:32)

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/kasjak.jpg
(Toti list, 1.5.1938)

516

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/transformator.jpg
(Toti list, 22. 4. 1953)

517

Re: V poduk ino zabavo!

MI-VI

GROZDJE
V dneh od 12. do 15. novembra se je cena grozdju v naših trgovinah dvakrat zvišala, in to najprej od 6,50 na 7,20, potem pa kar na 7,80. Ali so bile stare zaloge grozdja popisane in se je razlika v ceni odvedla? Bila sem priča, da se je v neki trgovini prodajalo grozdje iz starih zalog (napol gnilo) po novi ceni. Menim, da bi morali po tako visokih cenah prodajati res le prvorazredno blago!
Eva Š., Maribor
Metelkova ul. 34

Škoda, da niste zapisali še imena trgovine, ki jo omenjate, saj bi v tem primeru lahko trgovinska inšpekcija takoj ukrepala. Soglašam pa z vašim mnenjem, da bi morale trgovine za tak denar prodajati res prvovrstno grozdje.

VIDICI
V Večeru sem prebrala komentar o reviji beograjskih študentov Vidici, v kateri je bilo objavljenih 76 slik Hitlerja in drugih nacističnih zločincev. Zanima me, kaj sta po prepričanju glavni in odgovorni urednik, da dovolita take stvari objaviti. Tistim študentom, ki jih tako mikajo Hitler in ostali nacistični zločinci, pa svetujem, naj preberejo nekaj del, ki so jih napisali tisti, ki so več let preživeli v nacističnih taboriščih. Če tudi to ne bi pomagalo, naj jih JAT naloži v svoja letala in jih odpelje v Vietnam ali Pakistan. Tam jim bodo take misli, kot bi jih radi trosili po Vidicih, kmalu prešle.
Marija V.
Lovrenc na Poh. 72
Vaš predlog je sicer svojevrsten, toda morda bodo poiskali drugačno pot, da bodo v bodoče onemogočili tiskanje Hitlerjevih slik v revijah, ki jih družba finančno vzdržuje.

STROJEPISJE
Kje je v Mariboru kakšen tečaj za strojepisje in stenografijo? Zanimam se seveda za začetniški tečaj. Že vnaprej se najlepše zahvaljujem.
Tone V.
Zgornja Velka
Obrnite se na administrativno šolo v Mariboru, Kidričev trg št. 3, kjer boste prejeli vsa pojasnila.

PSIHIATER
Rada bi se pogovorila s psihiatrom o nekaterih intimnih vpra-
šanjih. Kje bi ga lahko v Sloveniji poiskala?
Petra R.,
Maribor, Prešernova ul.
Že kar v Mariboru na psihiatričnem oddelku splošne bolnišnice.

INTERESI
Ali mi lahko sporočite naslov urada, ki zastopa interese naših delavcev pri delodajalcih v Avstriji?
Anton K.,
Maribor, Betnavska cesta
Oglasite se na občinskem sindikalnem svetu v Mariboru, Prešernova ulica 17, kjer vam bodo vedeli svetovati.

VOJAŠČINA
Pred časom so mnogo govorili, da se bo služenje vojaškega roka štelo v delovno dobo, zdaj pa je vse tiho. Ali ste morda vi kaj slišali o tem?
Jakob P.,
Maribor, Ul. M. Pijade
Žal tudi jaz ničesar ne vem o tem.

GRIPA
Kakor vsako leto je tudi letos začela razsajati gripa, ta nikoli ne pozabi na Slovence. Zelo se je bojim, zato vas vprašujem: kaj je najučinkovitejše proti gripi?
Konrad M.,
Hoče pri Mariboru
Mislim, da se niste obrnili na pravi naslov, kajti jaz sem v teh rečeh laik. No, nekateri prisegajo na ,,antigripin" (v obliki domače slivovke), jaz pa se bolj vnemam za pravočasno ceplenje.

SVOBODA
Slišal sem, da so Italijani ob obisku avstrijskega predsednika Jonasa v Rimu izpustili več zapornikov, ki so bili obsojeni zaradi raznih atentatov na Južnem Tirolskem. Zanima me, ali so izpustili tudi majorja Rederja, ki je v ječi že 26 let zaradi soudeležbe pri streljanju talcev v nekem italijanskem mestecu.
Zvon ko P.,
Gornja Radgona
Ne, majorja Rederja niso izpustili. Jonas je v pogovoru s Saragatom sicer načel možnost pomilostitve nekdanjega nemškega majorja — ki je po rodu Avstrijec — vendar je Saragat odklonil kakršen koli pogovor v tej smeri.

DENAR
Kako se imenuje najmanjša denarna enota v Bolgariji in kako v Romuniji?
Vili S.,
Ravne na Koroškem
V Bolgariji je to stotinka (100. del leva) v Romuniji pa bani (100. del leja).


4256.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 274 (7320),  25. 11. 1971,  str. 10

518 Nazadnje urejal Pohorc (13.02.2015 15:11)

Re: V poduk ino zabavo!

GENERAL, KI JE NAŠE GORE LIST

Skribejevi so  bili premožna trgovska   lovrenška družina. Živeli so pri Portu; franciscejski kataster iz leta 1825 navaja kot lastnika Portejevega,  hišna številka 43, Michaela Skribeja. Iz te družine izhaja tudi Viktor Skribe, oficir avstro-ogrske armade, ki je odšel leta 1904 v pokoj s činom podmaršala (Feldmarschalleutnant). Ta čin sodi med generalske čine in je primerljiv z današnjim generalpodpolkovnikom (glej prilogo spodaj).
Ob koncu prve svetovne vojne je Viktor Skribe odločno podprl novo slovensko oblast in prizadevanja Rudolfa Maistra. Zadnja leta življenja je preživel na Maistrovi ulici 23 v Mariboru, kjer je 1. 4. 1930 tudi umrl.

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/skribe.jpg
(Jutro, 10. 4. 1930)

ČINI PEHOTE AVSTRO-OGRSKE ARMADE
http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/cini.jpg

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc, zelo zanimiv prispevek.
Kar je za mene predvsem zanimivo, da imamo lovrenčani prednike, ki so tako pomembni v naši slovenski zgodovini. o kateri smo pa vse premalo osveščeni. Še več tega, prosim, kajti ti VELIKI lovrenčani si to vsekakor zaslužijo!

520

Re: V poduk ino zabavo!

Sv. Lovrenc na Pohorju. Lansko leto se jih je v naši planinski
župniji rodilo 60, umrlo 49 in poročilo 11 parov. Največje važnosta
pa je za nas to, da se je proti jeseni naselil nov zdravnik,
gospod dr. Alojz Pirnat, ki je bil poprej pomočnik slavnega kirurga
dr. Železnikarja v Slov. Gradcu. Novi gospod zdravnik si
je s svojo ljubeznjivostjo in potrpežljivostjo takoj osvojil vsakega,
ki je pri njem iskal pomoči. Tudi je k njemu priti mogoče ob vsakem
času, ker nima strogo določenih uradnih ur. Kakor je slišati,
je gospod dr. Pirnat velik prijatelj rednega in treznega življenja,
kar je velikanskega pomena za nas, ki smo vsled preobilnega
števila gostiln v resni nevarnosti, da utonemo v alkoholu.
Želimo novemu gospodu zdravniku vse dobro za novoletno
voščilo, da bi se pri nas prav srečnega in zadovoljnega počutil,
nam pa bil v bolezni in nesreči v tolažbo in pomoč, da ne bomo
prisiljeni, brez potrebe hoditi v mariborsko bolnico nadlego delat.


Slovenski gospodar, 6. 1. 1927, št. 1, str. 6