541 Nazadnje urejal žomašter (14.06.2015 18:30)

Re: V poduk ino zabavo!

Danes, 14. junija,  je bilo 48. srečanje planincev Pošte in Telekoma Maribor pri Poštarskem domu pod Plešivcem. Potekalo je v znamenju 60-letnice delovanja doma. Prvotno kočo so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika. Poimenovali so jo Poštarska koča pod Plešivcem in jo slovesno odprli 12. junija 1955. Kasneje so jo povečali in posodobili v letih 1969 ter 1986, nato pa so jo leta 1987 preimenovali v Poštarski dom pod Plešivcem.
In še zanimivost: pri gradnji koče je aktivno sodeloval tudi naš prizadevni planinec Franc Pačnik, častni predsednik Planinskega društva Lovrenc na Pohorju, ki je bil tedaj poštni uslužbenec v Slovenj Gradcu.

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/odprtje-postarske-koce-1.jpg

Častni gostje na odprtju Poštarske koče pod Plešivcem 12. 6. 1955. Franc Pačnik sedi v drugi vrsti povsem na desni strani.

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/p-k-pod-plodp1955.jpg

Poštarska koča ob odprtju.

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/prenovljen-postarski-dom.jpg

Poštarski dom po obnovi.

542

Re: V poduk ino zabavo!

Še dve sveži nedeljski s Francom Pačnikom pred Poštarskim domom. Foto Bruno FF.

http://shramba.lovrenc.net/anzej/klepet/dsci0134.jpg
http://shramba.lovrenc.net/anzej/klepet/dsci0126.jpg

543

Re: V poduk ino zabavo!

Mimogrede, danes je okrogli dve leti, od kar je luč sveta zagledal Lovrenčan. (Od kar nismo več pod Lovrenc.si sužnji dnovi.)
Samo tako omenim, ni treba izobesiti zastave ali pa speči torte, samo tak, ko se menimo…

Re: V poduk ino zabavo!

Vse NAJBOLJŠE Lovrenčan.si!
Za darilo, bi pa lahko luč ugledala kakšna promo majčka big_smile

545 Nazadnje urejal Pohorc (26.07.2015 03:18)

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorski utrinek

Sem v Sobotni priloga Dela prebral na zadnji strani prispevek Aleša Debeljaka Poročilo s pohorske pešpoti. Avtor je bil tokrat četrtič na Pohorju, tokrat ga je s prijateljem prehodil (predvidevam, da od vrha mariborske vzpenjače) od vzhoda, preko Ruške koče, Šumika do Osankarice. Všeč mi je, če ima kdo do Pohorja še vedno strahospoštovanje, če kdo opazi razliko med temnimi gozdovi in svetlimi, iz ran rojenimi fratami.  Razumem, da koga na Pohorju zvečer še vedno spreleti srh, ko se čudi temnim blodnjakom skrivenčenih poti, ki jih obraščajo velike trave. Iz srca napisan popotniški pohorski zapis vedno spominja na romantične avanture zgodnjih raziskovalcev Pohorja.

Zadnje čase rad pohajam po Pohorju od Rogle preko Tolstega vrha proti Mislinji. To je v bistvu dobro uro dolg sprehod, ki se konča na enem od najlepših travnikov, ki sem ji kadarkoli videl. Po tej poti skoraj nihče ne hodi, zato je meni še posebej ljuba.

Lani sem na tej poti srečal ljubljansko družinico. Precej nervoznega očeta, spravljivo mater in iz tega zakona rojenega najstnika. Vsi trije v opankah, nekoliko zgubljeni (kaj sploh počnemo v tej vukojebini) me povprašajo, kam vodi ta pot. V Mislinjo, jim odvrnem, ampak, ker si verjetno ne želite tja, vam lahko odkrijem, da boste čez pol ure videli najlepši travnik na svetu. Pa me foter vpraša: In kaj naj tam počnemo? Samo vzdignil sem roke v znak in rekel: Ne vem, vsakomur svoje! Mi je bolj spravljiva mama rekla, da bodo verjetno že znali kaj početi, foter pa je tudi potem izdihnil nekakšno zahvalo za podatke. Pa je vseeno zgledalo, da sem po njegovem jaz kriv, da sem jih spravil sem gor. 

Zadnje dni so me skuhale in pošteno prehladile vse mogoče klime. Zato sem polne glave obsedel na klopci ob vodnem zbiralniku na Roglu in  opazoval ljudi, to pač rad počnem s posebno »voajersko« strastjo! Kmalu sem spoznal, da večina njih pozna na Pohorju samo en posvečen pohodniški cilj in to so Lovrenška jezera. Posamezniki, pari in skupine (v skupinah radi hodijo Pohorci) so ga strumno ravnali proti Lovrenškim, zraven pa se pridušali, kakšna gužva je danes, da pa to res ni normalno. Pohorci, ki jih je bilo največ, so imeli s seboj tudi harmoniko, pa spet dokazali, da če so skupaj, so najglasnejši, le individualno so bolj tiho…

Zaradi pomanjkanja idej sem se pred dnevi tudi sam odpravil na Lovrenška in vzel v zakup vse, kaj me čaka. Pa sem ga še srečno zvozil do tja. Skoraj sem pohodil nekakšnega pudlja, ampak res ga nisem videl in sem to gospe tudi na široko razložil.

No, tokrat za spremembo na Lovrenških ni bilo tako glasno kot po navadi. Včasih so se ljudje radi spraševali, če se je za kopati in če so ribe notri. Tokrat so bili bolj tiho, večina njih je sedela na stranicah mostnic, si dala opravka s svojimi pametnimi telefoni, delala selfije in sploh na veliko tipkala. Kakšni zlati časi, bi si mislil Jezernik, če ne bi bila  tam gručica deklet z dolgo palico, s katero so drezale v dno Ledvičnega jezera, se nekaj spakovale in vašlale, kot se za takšne punčare pač spodobi.

Nebo je bilo dokaj jasno, le tam na jugu se je zbrala kopica oblakov. Na poti nazaj se je naenkrat zgodilo, kar je pač bilo pričakovati. Nobenega pohlevnega dežja za začetek, kar s prve toča, da te je vse bolelo. Od nekod se je pojavil veter, pa megle so mu delale društvo, potem pa se je vscalo, še Noe se bi čudil. Vse kar se je prej imenovalo pot, kolovoz ali kolobor, je bilo naenkrat grobn.

Vse živo je letelo od tistih Lovrenških jezer, kot Švabi z ruske fronte. Pa en cajt dež, pa spet toča. Zgoraj na nebu pa veselica strel in grmenja. Si zamerkam eno smreko pa se postavim pod njo. Evo prideta mimo dva v tistih rumenih pelerinah, ki jih daje AMZS svojim članom. Pa se postavita ravno pod mojo smreko, kot da jih na Pohorju drugače ni. Pa reče dedec, da je smreka košata in visoka, ampak zato nevarna. Pa mu rečem, da če nam je usojeno, nam je pač usojeno. Sta ga kar odkurila dalje. Je trajalo že pol ure, nalivalo,  kot da je sodni dan, samo malo dolgcajt mi je vseeno postalo, pa grem naprej. Hodim, nič ne vidim, vse me boli od preklete toče, si najdem drugo smreko

Stojim pod njo, naenkrat poleg mene spet dva, tokrat brez pelerin. Si mislim, pa dobro, kaj sem jaz, sv. Ožbalt, zaščitnik pred pohorskimi nevihtami. Si izmenjamo nekaj besed, stojimo, meni postane dolgcajt, sežem v žep po cigareto, Zippera (me je rajcalo od radovednosti, če bo prižgal), si prižgem, na kar me ona dva gledata, kot da sem jima na živo odrl mater. Se je tudi to prijateljstvo naenkrat nehalo. Potem sem pokadil, pa šel naprej. Zeblo me je, ampak sem si mislil, da je partizane še bolj, dež je še kar ostro bičal, pa pokalo je na veliko, ampak čisto brez potrebe, ker me ni zadelo.

Tristo metrov pred  želenim ciljem je pokukalo sonce izza oblakov, dež je kot na ukaz nehal scati, tam gor na desnii so zamukale krave, oni tam za šaltheblom je spet pognal sedežnico in svet se je delal, kot da se pred kratkim ni nič zgodilo. Sem mislil, da sem si kupil dobre pohodniške čevlje, dobro nekaj sem prehodil v njih, samo hudič tokrat ni zdržal, oba podplata sta se spredaj na široko odprla, zato čevljev nisem vrgel, ampak fuknil v keson.

Zdaj sem pa ves žnodrav tja v glavo, pa tečn, pa spet ne morem spati, itak že od rojstva kuj gauvdim.

Samo, če je lep dan in grem po tihi pohorski poti, si vseeno mislim, da je to smisel življenja!

546

Re: V poduk ino zabavo!

Res si polepšal nedeljsko popoldne, čeprav še dež ne pada. Hvala Pohorc.

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/sola-radegunda-farna-cer.jpg

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/sola--hrbtna-stran.jpg

Ta zanimiva razglednica je bila izdelana kmalu po odprtju novozgrajene šole v Lovrencu leta 1897. Morda je med učenci, ki stojijo pred šolo, tudi prababica ali pradedek katerega od današnjih lovrenških učencev?
Vsem učencem in pedagoškim delavcem lovrenške osnovne šole želim uspešno šolsko leto 2015/16!

Re: V poduk ino zabavo!

Malo nostalgije po našem nekdanjem Jelenu in v "poduk" tistim, ki ga niso doživeli od znotraj! Razglednica je bila poslana 6. 6. 1960.

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/hotel-jelen-661960.jpg

549 Nazadnje urejal Pohorc (02.11.2015 11:28)

Re: V poduk ino zabavo!

Veliko sem prebral o cerkvi Device (Pomočnice) Marije v Puščavi. Zato, ker je ta kraj že v prvih pisnih omembah povezan s čudeži. Vedno me je pritegnila zgodovina, ki ima opravka z nečim neopredeljivim, z nečim, kar se enostavno ne  da opisati s številkami in ostalimi faktografskimi podatki. To je nekaj, kar moraš  instinktivno čutiti, če sploh hočeš razumeti neko zgodovinsko obdobje. Še vedno imam ta občutek, da se je tam v Puščavi dogajalo nekaj nenavadnega. Čutenje o nenavadnosti tega kraja mi je podkrepila izjava že umrle pisateljice Zlate Medic Vokač: Še danes včasih me vem kaj je bilo takrat res in kaj je bilo plod moje neizmerne domišljije, a eno vem: Marija se mi je kot triletnemu otroku prikazala, nisem kristjanka, a videla sem jo tako nazorno, kot vidim zdajle sliko svojega sina Damjana.

A vendar sem nekaj pogrešal: stare zapise, ki bi pričali, da se je tam v Puščavi dogajalo res nekaj izjemnega. Dolgo časa sem iskal vse, kar je povezano s Puščavo. Iskal sem, pa naletel samo na urnike procesij in svetih maš, ki jih je bilo ogromno pred verskimi reformami Jožefa II., potem jih je bilo manj in seveda s socializmom še manj, danes pa jih skoraj ni več!  Iskal sem podrobno navedene in razložene »čudeže«, ki bodo meni in vsem sopotnikom, ki potujemo iz 20.  v 21.  stoletje razložili, kaj se je nekoč dogajalo v Puščavi. Od kot ta magnetna moč, ki je v ta osamljen kraj  prignala trume ljudi?

Če sem se še  toliko trudil, nisem našel. Potem sem pustil vse skupaj. Par dni nazaj mi je nekaj reklo, v tistih čudnih stanjih med sanjami in budnostjo, da moram nujno sesti za računalnik, ne bom omenjal detajlov, ampak v nekaj minutah sem našel, kar sem že dolgo  iskal. Pred menoj, črno na belem,  podrobno pisani čudeži iz Puščave iz stoletja, ko je bila cerkev postavljena.

Vse skupaj sem skrpal v članek:  http://www.lovrencan.si/v-poduk-in-zaba … z-puscave/

Re: V poduk ino zabavo!

http://shramba.lovrenc.net/zomaster/klepet/krizna-in-gasilski-26119.jpg

Slučajno mi je prišla v roke zanimiva razglednica Lovrenca na Pohorju. Nastala je na osnovi fotografije, ki jo je posnel Vojko Lovše (1916–1993) in jo nato razvil v šolskem fotografskem laboratoriju – »temnici«.  Lovše je bil znan ravnatelj lovrenške osnovne šole od leta 1949 do 1981. Dne 26. 1. 1963 je to razglednico poslal svojim staršem v Maribor njegov nečak, ki je bil na obisku med zimskimi počitnicami. Verjetno je Lovše le zanj napravil to razglednico, zato jo lahko štejemo za unikatno.

Re: V poduk ino zabavo!

Ali morda kdo ve, kdaj so v Sloveniji odpravili zapise imen naših železniških postaj v cirilici? Ko na Ruti ni več pisalo RUTA-PYTA ali na Rakeku RAKEK-PAKEK!

552 Nazadnje urejal Pohorc (04.03.2016 22:49)

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc je napisal:

KOMU ZVONI?

Komu zvoni Zvon prvi, Zvon drugi in Gospodarska družba Rast? Kdo je tu v temelju zavozil in kdo je tu kriv? Kdo nosi zlate križe, namesto lesenih?

Ne morem si kaj, da o tem ne bi povedal tudi svojega mnenja. Kajti vse to, kar se je dogajalo v Mariborski nadškofiji, se je idejno in duhovno  predstavljalo kot izročilo dr. Janeza Evangelista Kreka. Če je bil on dober gospodar, bodimo pa še mi! Ampak tu so tako v nebo vpijoče razlike, da je nanje treba opozoriti.

Janez Evangelist Krek je bil eden izmed tistih Slovencev, ki so ga ljudje imeli radi. Pa verjemite, da ljudje pred prvo svetovno vojno farjev niso imeli radi kar tako na lepe oči. So tolkli preveč veliko revščino, da bi jim lahko pamet solil vsak dušebrižnik. Ni vse v en glas hitelo v cerkev, pa tam zavzeto momljalo molitve in darovalo v nabirke. Še daleč od tega! Kako reven in nebogljen narod smo bili takrat  je težko povedati v nekaj stavkih, to včasih srce trgajoče revščino, lahko samo zaslutimo skozi Cankarja, Prežiha in vrsto drugih tekstov. To revščino je videl tudi Krek, ko je napisal Črne bukve kmečkega stanu, videl jo je tudi med delavci, obrtniki in vsemi drugi delavnimi stanovi. Vendar Krek ni ostal samo pri pisanju, knjige so bile samo izhodišče, pojasnjen položaj, v katerem smo ždeli. Sam je hodil od vasi do vasi, pomagal ustanavljati zadruge, hranilnice, konzumna društva …, priznati mu je treba izredno prožnost in iznajdljivost  in ravno njemu, ki mu je bil lasten denar in premoženje deveta briga.

Za Kreka je bil kapitalizem  nezdružljiv s krščansko moralo. Mreža hranilnic in posojilnic, med njimi tudi Lovrenška, je nastala proti kapitalistični logiki, proti neusmiljenemu gospodarskemu liberalizmu, nastala je v bran večine slovenskih ljudi. Hranilnic, zadrug in ostalega ni ustanavljal zaradi slepe dobičkonosnosti, ampak samo v pomoč slovenskemu človeku. Izhajal je iz  »rajfajznovk« zadrug, ki so bile  kot nalašč za slovenskega človeka; vsi imamo iste deleže, vsi smo enaki, jamčimo eden za drugega in si pomagamo. Krekov idealni družbeni načrt je bil sploh, da ljudje sami gospodarijo s sadovi svojega dela, sanjal je celo, da bo slovenski kapital prevzel največje monopolno podjetje na Slovenskem, ki je bilo v tujih rokah, Kranjsko industrijsko družbo. Krekove ideje so samo na zunaj podobne ideji samoupravljanja, kajti izhajajo iz privatne lastnine, kmečke posesti, ki jo je treba čuvati in ohraniti. Šel je tudi med delavke ljubljanske tobačne tovarne, kakor med druge delavce, ustanavljal konzumne zadruge, kjer se je dalo poceni nakupovati, ustanovil za delavce stanovanjsko zadrugo, v kateri so člani odplačevali kredit za novo stanovanje ceneje kot za najemnine. Krek je imel tisoč in en odgovor, kako se da zafrkniti neizprosen kapitalizem. Zato si je nakopal tudi veliko zamero pri oderuhih, tudi pri liberalcih in social demokratih, ki niso znali poiskati rešitve za pereča vprašanja.

Mariborska nadškofija, sklicujoč se na Krekovo dediščino, je sledila, namesto, da bi se zoperstavila, logiki sodobnega kazino kapitalizma. In prav pogrošno padla v blatno jamo tajkunov, ki pa jih vseeno ne obvezuje krščanska morala. Zato je greh katoliške cerkve v Mariboru še večji!

Zgoraj sem napisal, da je pravi križ krščanske vere le lesen, nikakor pa zlat in z dragulji poškropljen. Krekovo življenje in značaj sta ravno poosebljenje te ideje.
Ob smrti je zapustil obleko, ki jo je nosil, skromno stanovanje in knjige. Morda je čudno, da  ravno tisti, ki je znal zgraditi močen finančni steber med ljudstvom  na Slovenskem, ni imel osebno do denarja prav nobenega odnosa. Sodobniki so mu očitali preveč pošvedrane čevlje in ponošeno obleko, nekoč so mu za rojstni dan kupili uro, a jo je že čez nekaj dni podaril revnemu človeku, velikodušno se je podpisoval pod jamstva kreditov različnim ljudem v mnogih hranilnicah - nekateri niso mogli poplačati, pa je to storil on. Bil je tudi državni poslanec na Dunaju, ves denar mu je spolzel iz rok. Za Kreka je bil denar nekaj, kar se daruje naprej, nekaj kar naj kroži  med  ljudmi, samo nepomembno sredstvo, žetoni, s katerimi za silo krpamo nesrečo revežev.  Ob vsem tem pa je bil zelo nasmejan, vedno pripravljen na partijo taroka,  energičen, vedno pripravljen iti kamorkoli je že treba. Njegovi ljudje so bili reveži, k njim je hodil, za njih je živel in zanje je tudi veliko naredil!

Ja, Janeza Evangelista Kreka, so ljudje res imeli radi. Celo Ivan Cankar,  socialdemokrat, ni mogel mimo njegove smrti in mu je priznal, kar mu gre. Škof Jeglič je dal ob pogrebu vse na razpolago, čeprav ga je nekoliko motila ta Krekova zavzetost za  »socijalo«. Sem pa prepričan, da se iz Krekovega groba tam na Žalah še vedno sliši, po moje povzeta misel: Dokler slovenski človek ne bo živel spodobnega življenja, mu tudi katoliška duhovščina ne more deliti moralk!


Je minilo že vrsto let, od kar sem to napisal, v gnevu, vedel sem, da bo gnev ostal in bo še večji! Sedaj je jasno: vsa Slomškova zapuščina, pa nadaljnje delo preko res sijajnih škofov, do tranzicije, je ZAKOCKANO! Zgubljeno na najbolj vulgaren način! Cerkvena oblast, ki daje banki na hipoteko cerkve …, če to ni hudičevo delo, potem je Hudič izmišljotina!

Dobro, se me ne tiče, nisem ateist, tudi ne katolik. Kar me moti, je pojavljanje moralnega teologa Ivana Štuheca v medijih. Moralni teolog Ivan Štuhec ima do slovenske družbe velike zahteve in standarde, motijo ga mladeniči z majicami Che Guevare, po njegovem je vsega kriv komunizem itd (res se mi ne ljubi obnavljati njegovih banalnih obscenosti). Moralni teolog Ivan Štuhec seveda ne spoštuje sedanjega papeža; o papežu se je na začetku pontifikata oglašal z nejevero, skoraj ni mogel verjeti, kašne menjave je povzročil papež na Slovenskem!

Dobro! Moti me! Da, neka osebnost iz vrha mariborske katoliške hierarhije (Štuhec je ena vodilnih oseb Gimnazije Antona Martina Slomška), soli pamet vsej Sloveniji?

Vprašanje je zelo enostavno: Kdo je kriv za moralni in finančni kolaps Mariborske škofije! Narejena je bila velika moralna škoda, da se ne pogovarjamo o tistih malih-vernik delničarjih?!?! Moralni teolog Ivan Štuhec si daje veliko opravka s problemi širom Slovenije, zelo  dobro bi bilo, če bi vzel metlo in pometel pred domačim pragom! Ki pa je zelo, zelo, nastlan!

553

Re: V poduk ino zabavo!

Ja, Pohorc, cerkve pod hipoteko banke, maše pa v kulturnem domu. Pa bodi pameten, če lahko. Mogoče pa tud Bog ob tolkem grehu išče novo streho nad glavo. Ga je pa še vedno v izobilju v Božji katedrali, kot sama pojmujem naravo. Pa vendar, ko si Cerkev prisvoji Pokljuko in Bohinjsko jezero, bo tud ta katedrala občutno manjša.

554

Re: V poduk ino zabavo!

Pozdravljeni. Ožbej popolnoma se strinjam z zgoraj napisanim. Sem veren in katolik vendar delim mnenje s teboj.
Helena s teboj pa se ravno ne strinjam, ker ne vem od kod ti informacija, da je lovrenška cerkev pod hipoteko in se zato Sv. maša daruje v kulturnem domu. To sem razbral iz tvojega posta. Potem si preberi letak, objavljen n prvi strani, da najprej poteka koncert glasbene skupine Svetnik in v sklopu tega še je maša. ne pa posploševat, če te moti, da je maša v kulturnem domu do tako tudi napiši, pa je to to.

Lep dan še naprej, Danijel.

555

Re: V poduk ino zabavo!

Ne vem, kje si zasledil, da pravim, da je lovrenška cerkev pod hipoteko. Nadovezala sem se pod Pohorčev post:
"Je minilo že vrsto let, od kar sem to napisal, v gnevu, vedel sem, da bo gnev ostal in bo še večji! Sedaj je jasno: vsa Slomškova zapuščina, pa nadaljnje delo preko res sijajnih škofov, do tranzicije, je ZAKOCKANO! Zgubljeno na najbolj vulgaren način! Cerkvena oblast, ki daje banki na hipoteko cerkve …, če to ni hudičevo delo, potem je Hudič izmišljotina!"

Sam praviš: "Ožbej popolnoma se strinjam z zgoraj napisanim. Sem veren in katolik vendar delim mnenje s teboj."
Jaz sem samo dodala začudenje, da se je cerkveni program preselil v kulturni dom. Me moti? Niti ne, čudi pa.

556

Re: V poduk ino zabavo!

Kdaj bo referendum da cerkev plačuje davek.

Re: V poduk ino zabavo!

Ja, ja. Iz dneva v dan »nam« peša spomin. Pa vendar ni dolgo tega, ko se je moralo celotno vodstvo šole zagovarjat pred ministrstvom  zaradi izvedbe predstave z domnevno versko tematiko, pa čeprav je bila predstava izvedena v VEČNAMENSKI ŠPORTNI DVORANI Lovrenc na Pohorju. Ljudje se pač spomnimo tistega, česar se želimo in potlačimo tisto,  kar nam ne ustreza. Spomin RKC tudi seže samo 70 let nazaj, ko jim je bilo odvzeto premoženje. Spomin na tista leta, ko pa je na tak in drugačen način (z današnjega vidika večinoma protipraven in nasilen) prihajala do premoženja, so pa potlačili.

558

Re: V poduk ino zabavo!

Včasih se sprašujem, kaj bi bilo.

Če bi Jezus, v tisti obleki, s tistimi zamaknjenimi očmi, s tistimi čudnimi besedami, postaval pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. Kdo bi ga sploh opazil?

Se sprašujem, če bi Ivana Cankarja varnostniki spustili v Cankarjev dom.

Pa ti France, ki te Slovenci še posebej radi proglašajo za prešernega! So se kdaj poskusili v sonetu, pa čeprav 150 let pozneje, potem ko je koš s slovenskimi besedami nekoliko porasel?

Pa na koncu bi rad povedal, da to, kar sem sedaj napisal, ni ne vem kakšno branje, je pač nekaj, kar me piše.

559

Re: V poduk ino zabavo!

Čeprav je kardinal Vagnozzi dejal: “Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja” (Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), pa v javnosti kljub temu krožijo številke o bogastvu katoliške cerkve. Številke so različne, po eni tabeli je stanje naslednje (zaokroženo, v dolarjih):

ZDA: 600 milijard
Nemčija: 300 milijard
Francija: 230 milijard
Brazilija: 200 milijard
Španija: 160 milijard
Mehika: 155 milijard
Belgija: 105 milijard
Kanada: 90 milijard
Avstrija: 80 milijard
Argentina: 80 milijard
Poljska: 74 milijard
Kolumbija: 70 milijard
Filipini: 60 milijard
Irska: 47 milijard
Čile: 43 milijard
Peru: 38 milijard
Madžarska: 33 milijard
Nizozemska: 33 milijard
Portugalska: 33 milijard
Venezuela: 27 milijard
Švica: 26 milijard
Velika Britanija: 24 milijard
Australija: 20 milijard
Skupaj: 3.000 milijard

560

Re: V poduk ino zabavo!

Kako je cerkev prišla do tega bogastva?

Krvav denar od suženstva
Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega še danes živi. Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli« Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Cerkev je sužnja obravnavala kot »cerkveno lastnino« in ta je veljala za neodtujljivo. Cerkev je sužnjem prepovedala delati testamente. Ob smrti sužnja so njegovi prihranki pripadli cerkvi. Nezakonski otroci klerikov so bili dosmrtni cerkveni sužnji. »Sveti« Martin iz Toursa je imel 20.000 sužnjev. Tudi samostani so imeli sužnje, tako za delo v samostanih, kot za postrežbo menihom. Tisoče ujetih Slovanov in Saracenov so kot sužnje razdelili po samostanih. Prva angleška ladja za sužnje se je imenovala »Jezus«. Jezus je govoril o ljubezni do bližnjega. S početjem cerkve se tega ne da združiti.