141 Nazadnje urejal Pohorc (16.10.2009 17:24)

Re: V poduk ino zabavo!

PROŠNJA NA LASTNIKE STARIH PREŠ

   Zadnjič je obiskovalka tega foruma dala čudovito idejo. V Lovrencu je veliko častitljivo starih preš, ki so še danes v uporabi. Ravno te dni so spet zaškripale in zaječale, kot že mnogo let nazaj. Nekatere so se pravkar odpravile k počitku, izpod drugih še vedno mezi sladki sok.

   Dandanašnji, ko se zdi marsikaj samoumevno, si morda niti ne znamo predstavljati koliko znanja, spretnosti in truda je bilo potrebno za postavitev takšne preše. Zato bi bilo lepo, da bi jih fotografirali in arhivirali na Jespi. Lastnike, znance, sosede …, prosim za fotografije starih preš s podatki o starosti, lahko tudi samo približnimi, če jemljete objavo fotografije za izpostavljanje, tudi ni treba navajati, kje se preša nahaja, čeprav je to zelo zaželjeno. Fotografije lahko objavite na Jespi pod fotografije v mapi Stare preše, lahko jih pošljete po elektronski pošti, lahko samo napišete v forumu, da jih želite objaviti.

   Če ste pravi Lovrenčani, boste to storili, drugače pa tudi prav, v obeh primerih se imejte lepo in obilo užitka pri vaših prešah!

142

Re: V poduk ino zabavo!

Tako pa je Večer leta 1971 vabil na izlet v Lovrenc!
http://www.shrani.si/t/W/cD/1bbOv9jZ/izlet.jpg

143 Nazadnje urejal Pohorc (24.10.2009 17:08)

Re: V poduk ino zabavo!

NEKAJ PABERKOV O GAJU IN VOJAŠKO-POLITIČNEM STANJU V LOVRENCU V 70-IH PREJŠNJEGA STOLETJA


   Da je bil Gaj lovrenška Maracana in prizorišče nogometnih tekem, nas je s fotografijami  prejšnji teden spomnil Sekirca v svoji redni rubriki. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je h Gaju sodila tudi jama nekdanjega nesojenega bazena, ki jo je kmalu preraslo ščavje in grmovje. Na njenem jugovzhodnem robu, tik ob igrišču, je nastalo smetišče, ob dežju napolnjeno z vodo, drugače pa polno čudes, ki so burila domišljijo nas mladih arheologov. Med najdbami mi je v spominu ostala skoraj polna steklenica pelinkovca, ki mu je že davno potekel rok trajanja. »To pustmo stat,«  bi rekli Primorci, se pa eden od občasnih udeležencev tega foruma gotovo spomni učinkov zelene tekočine.
   
   Pravzaprav sem hotel povedati, da si je med tem grmovjem občasno najdel zatočišče generalštab grobnške vojske. Morda se čudite, ampak naj vas opozorim in spomnim na legendarne bitke med Grobnom in Trgom, na vojaške epopeje, ki si gotovo zaslužijo vsaj spominski zbornik, če že ne kakšnega spomenika! Kot nepristrani opazovalec in nema priča dogodkov, lahko podam samo nekaj splošnih ugotovitev, sam v njih, zaradi nedoraslosti, nisem bil vpleten, več bi lahko povedali starejši in  neposredno udeleženi.

  Skratka, politična situacija v Lovrencu je bila včasih izredno napeta. Tako naprimer puberteta, hormoni in občutek lokalnega ponosa v Grobnu, nikakor niso prenašali podobnih občutij v Trgu. In obratno! Rezultat teh zaostrenih odnosov so bila nenehne bitke,  katere pa so se vendar dogajale po najbolj plemenitih in viteških pravilih vojskovanja.Tu ni bilo nobenih presenečenj, že sam čas spopada je bil strogo določen: »Jutri vičerko pridite, či si upate! Ob dvejih po jižini !«  V tak ustaljeni urnik se je lahko vmešal samo kakšen brezvezen foter, ki je komandantu in operativnemu vodji akcije rekel: »Da ne boš hodo bek od bajte, nes režemo drove!« V teh primerih je bila bitka preložena na nedoločen čas, komandant pa je v očeh svojih sobojevnikih izgubil na ugledu. Drugače pa so bile vse akcije, s stališča strategije in logistike, povsem dovršene.
Če je Grobn napovedal vojsko Trgu, se je ta nemudoma utrdil na obrambnih položajih v liniji samopostrežna-Knezovo.  Obrambo je posebej okrepil na ravnih strehah garaž, ki so stale na mestu današnjega parkirišča, na njih je razporedil najmočnejše orožje iz svojega bojnega arzenala: kupe kamenja, frače, loke in tudi kakšna luftdrukerca se je našla vmes. ( Ob tem sem se spomnil na današnjo mladino, ki si kvari zdravje ob računalnikih, včasih so se mladi več gibali na svežem zraku.) V kleteh bloka ob samopostrežni so bile tudi pripravljene ječe za morebitne vojne ujetnike in zasliševanja; to logistično dopolnilo je včasih odkrila hišnica, kar je Trgu, v primeru zmage, nekoliko zmanjšalo naslade zmagoslavja .
    Grobn je že pred samo bitko vzpostavil uspešno diplomatsko dejavnost s Fokom, verjetno sta obe vojski gojili enak odpor do Purgerjev. Strašen pa je bil prizor, ko sta se v sklenjeni vrsti, razporejeni v falango, pomikali proti Trgu, mož ob možu, spredaj iz iverke narejeni ščiti, na ramenih loki, v desnem žepu kameji, v levem frača, tudi kakšna luftrukerca se je našla vmes. Čeprav  takratna mladina ni imela veliko igrač, je imela bolj zdravo otroštvo, ker se je gibala po svežem zraku! Občudovanja vredna je bila tudi njihova sanitetna enota, preprosti voziček, ki je drugače služil za spravilo poljskih pridelkov, se je prelevil v izvrstno reševalno vozilo za prevoz ranjenih. Ob njem pa so strumno korakale mlade zdravince in medicinske sestre, moramo priznati, da grobnška vojska ni poznala spolne diskriminacije in je imela v svojih vrstah tudi pripadnice nežnejšega spola. Le te so bile tudi najbolj zaželene na morebitnem spisku ujetnikov v trških zaporih, če se ni vmešala hišnica. Če je imel čas, se je Grobnu na desnem boku priključil tudi mladenič v iberzugu in batafukerlih, ki je bil za nekaj glav višji od vseh udeležencev bitke. Nanj so bile trške obrambne sile posebej pozorme. Zato se je ploha kamenja najprej usula nanj. Na svoje oči sem videl, kako ga je sanitetna enota, s pomočjo pripadnikov grobnških udarnih enot, natovorila na voziček in odpeljala domov.

Še več bi lahko povedal, samo mene je mati v trg poslala samo po kruh in mi posebej zabičala, da naj pridem takoj domov, ne tako kot zadnjič, ko sem hodil 6 ur. Zato vam končnih rezultatov, števila mrtvih in ranjenih, priznanj in odlikovanj, ne morem podati, vprašajte borce, jaz se samo skozi koprenasto meglico spomnim legendarnih lovrenških bitk.

144

Re: V poduk ino zabavo!

KAKO JE OD GAJA OSTALO LE ŠE IME

Sv. Lovrenc nad Mariborom. Nikdar se še ni pri nas videlo toliko raznovrstnih tujih obrazov kakor letos. Bogati tujci kupili so obsežno planino, imenovano »Radelbah« za 500.000 kron in  sedaj postavljajo z vrh planine dol v ravnino vse polno „vislic", po katerih je napeljana železna vrv, da bodo po njej spuščali debele plohe v dolino. Velika parna žaga s čudovitimi stroji bo brez milosti mesarila stara planinska drevesa. Nekdanji sloviti Nekrepov gaj je zdaj popolnoma spremenjen. Kjer so poprej stali orjaški, večstoletni hrasti, ki so s svojimi raskavimi vejami nagajivo šegetali med njimi stoječe sramežljive lipe, kjer so se vitke smreke v lahnem vetriču kakor mestne gospodične ena drugi priklanjale, — tam stoji zdaj parna žaga in kolibe delavcev. Vse do zadnjega stebelca je moralo pasti, še štore so izkopali in vstran zmetali. Leta 1902 se je v tem gaju vršila velikanska veselica v korist Südmarke, pri kateri so se udeleženci navduševali za Germanijo, napovedovali vesoljni nemški potop in pogin Slovencev, peli »Wacht am Rhein« in tako silovito hajlali, da so imeli nekateri že krvava grla. O, ko bi bilo mogoče, vsem takratnim častilcem Bismarcka pokazati zdaj tako strašno opustošeni nemško-hrastovi gaj, gotovo bi marsikaterega tako vrele solze polile, da bi se mu mehurji po licih napravili! Med planinskimi delavci, ki so došli od vseh vetrov, je dosti takih, ki jim delo smrdi. V zadnjem času so postala naša pota ponoči nevarna, Tistim, ki morajo hoditi po noči na kolodvor, bi bilo svetovati, da vzamejo v vsako roko samokres in nož med zobe, če hočejo prinesti zdravo kožo skozi samotne soteske.

Slovenski gospodar, 11. 5. 1908

145

Re: V poduk ino zabavo!

Nam lahko kdo natančneje opredeli kaj vse se je nekdaj smatralo za Gaj. Jaz ga poznam samo kot sedanjo ulico Gaj, od Perkliča pa gor do Ksenhausa. Sodeč po starih razglednicah je na tem mestu bil tisti lepi hrastov park s stezicami. Kaj pa nižje dol do sedanjega čebelarskega doma, kjer sklepam da je bil ta strašni fusbal plac in nesojeni bazen?

146

Re: V poduk ino zabavo!

V bistvu obstajata dva Gaja, današnja ulica in tisti pri današnjem čebelarskem domu. O slednjem tudi govori zgornji članek. Za prvega vemo, da ga je v sprehajališče za goste uredil Bitner, verjetno pa je bil negovan tudi drugi Gaj, saj beseda gaj pomeni negovani gozd. Ta zadnji je segal vse od nekdanjega igrišča pa dol do pekarne, kar se tudi lepo vidi na Žomoštrovi razglednici.

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/lovrenc-proti-severu1/lovrenc-proti-severu-8.8.1907.jpg
Oba vidimo tudi na karti franciscejskega katastra. Po mojem pa je bil to nekoč sklenjen gozd, ki so ga presekale njive in travniki in kmetije kot je Trjenkova.

http://www.shrani.si/t/3P/q7/24b31rCn/gaj1.jpg

147 Nazadnje urejal Pohorc (27.10.2009 20:50)

Re: V poduk ino zabavo!

NESREČE GOZDNIH DELAVCEV V RADLBACHU – I.

   Les za parno žago Gaj je prihajal po velikopotezno zasnovani poti. Najprej po dolgih »rižah« visoko v Recenjaku do Kasjakovega kamnoloma, naprej pa po 4 kilometre dolgi žičnici. Nižji predeli Radlbacha si še niso opomogli od polstoletne sečnje za  potrebe steklarne pri Bitnerju (1834 – 1887), ko je že po njih pustošil nov pridobitniški interes. Leta 1916 je falski grof Zabeo prodal Radlbach, nato pa  ga je  preko posrednikov kupila lastnica parne žage-švicarska firma Roussy. Ker je bila žaga opremljena z električno razsvetljavo, se je v njej delalo tudi ponoči; med drugim tudi zaboje za znameniti švicarsko prehrambeno tovarno "Nestlé". Nekateri Lovrenčani so se še spomnili nekdaj opustošenih gozdov in so opozarjali, da bo v nekaj letih Pohorje izgledalo kot Kras. Zobe pa je včasih pokazal tudi gozd in na nenavaden ter okruten način pobijal gozdarje. 

Najprej opis smrti Antona Gasserja 22. 12. 1911.
     
Sv. Lovrenc nad Mariborom. Strašna nesreča! Radolniški gozdovi so zahtevali na kvaterni petek, dne 22. t.m., že drugo žrtev. Ob 8. uri zjutraj so ubili plohi Antona Gasserja iz župnije Sorica na Kranjskem. Zapušča na Kranjskem vdovo in osem otrok. Gasser je bil vodja 30 gozdnih delavcev pri riži, po kateri se spuščajo drevesa iz hriba v dolino. On je prav pridno in modro že par let opravljal to prenevarno delo. Zavedal se je te nevarnosti tako, da je večkrat glasno vzdihoval: »Bog varuj mene in moje delavce!" »Angel varuh brani nas!" Večkrat v letu je dal služiti sv. maše zase in za svoje delavce, posebno pa na Rokovo dne 16. avgusta in zadnjikrat na Miklavževo dne 6. decembra t. 1. Sprejemal je tudi sv. zakramente. Vse ga je ljubilo, posebno pa ravnateljstvo Roussijeve tvrdke. — Močno verni, skrbni in delavni mož počivaj v Gospodu!

Sv. Lovrenc nad Mariborom. Kako se je ponesrečil Anton Gasser? Na hribu so bili nakopičeni drevesni hlodi ali plohi na zmrznjeni zemlji. Dne 22. , t. m. je bilo toplo južno vreme. Ob 8. uri zjutraj je šel Gasser od nakupičenih plohov dol po riži v globino, da bi spodaj nekaj popravil. V tem trenotku se vsled talitve zmrznjene zemlje sprožita dva ploha in zdrčita v rižo za Gasserjem. Prvi ga zadene v nogo, da je padel, drugi butne padlemu v glavo tako, da mu zdrobi in odtrga gornjo in zadnjo črepinjo. Gasser je bil takoj mrtev. Še tisti večer ob ½ 8. uri so ga prenesli v trg v mrtvašnico. Tvrdka Roussy mu je priredila na božično biljo po pozni božji službi veličasten pogreb. Blagi mož, počivaj v miru v slovenski štajerski zemlji, daleč proč od svoje žene in 8 otrok!
Slovenski gospodar, 28. 12. 1911

O še eni nesreči pa jutri.

Še razglednice za osvežitev spomina.
http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/parna-zaga-gaj/parna-zaga0001.jpghttp://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/parna-zaga-gaj1/zaga-gaj-1909.jpg,    http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/parna-zaga-gaj-notranjost/zaga-gaj-notranjost-1909.jpg

148

Re: V poduk ino zabavo!

ŠE O PONESREČENIH V RADLBACHU

Riža v Radlbachu je zahtevala tri življenja. Spodnji časopisni članek, da slutiti v kakšnih razmerah so delali gozdarji. V temi in zimskem mrazu. V vseh treh primerih je bilo podjetje, po sodni raziskavi, oproščeno krivdo. Še več, kazen je naložilo nekaterim »nemarnim« delavcem, ki so morali plačati denarno globo. Iz tega denarja 100. kron  so potem za Božič z oblekami obdarovali revne lovrenške otroke.

Sv. Lovrenc nad Mariborom. Strašna smrt! Do tretjega gre rado! V radolniški planini je neusmiljena smrt zahtevala že tretjo žrtev! Debla, tukaj „plohi" imenovana, so zmečkala dne 3. marca 1910 samskega mladeniča Konrada Paulič, dne 22. decembra 1911 zakonskega moža Antona Gasserja, sedaj, 19. decembra 1912 pa vdovca Gregorja Mesarič. O zadnji nesreči poroča priprosti drvar tako-le: V četrtek, dne 19. decembra 1912, ob ½ 7. uri zvečer, ob krasnem luninem svitu, smo začeli spravljati plohe navzdol po ¾  ure dolgi, „najdaljši" radolniški riži. Ob njej je na vsakih 200 korakov stal eden drvar-paznik s cepinom in lopato; s cepinom je odviral, to je porival naprej ustavljene plohe, z lopato pa zaviral, to je, metal zemljo v rižo, kadar je bila pregladka. 8 plohov — prvi poizkus — je zdrknilo dobro. Po vrsti smo jih spustili še 35. Naenkrat pogreša naš voditelj enega paznika, zato ustavi vse delo. 10 mož nas je bilo takoj na mestu, da poiščemo pogrešanega tovaiša. S strahom ob srcu korakamo ob riži, eni na desni, drugi na levi strani; iščemo, a tovariša ni, kličemo, a tovariš se ne zglasi. Dosedaj tako svetla luna se skrije za črni oblak! Kaj li to pomeni? Prižgemo veliko svetilko in v njenem svitu iščemo dalje. A groza! Tukaj so krvavi sledovi, tukaj cunje od suknje in hlač, tamkaj drobne koščice in ob riži kupčeki človeških možganov! Črni oblak je splaval izpod lune in ta je zopet dala svojo svetlobo. Sedaj smo pri njem! 200 korakov navzdol od mesta, na katerem je opravljal svojo nevarno službo, in 15 korakov proč od riže je ležalo njegovo truplo nago, noge in roke so bile zdrobljene, spodnji del čeljusti pa se ga je še držal, a glave — od ust navzgor — ni bilo nikjer! V nedeljo, dne 22. decembra 1912, smo ga v velikem sprevodu pokopali. Gregor, naj  ti bo Bog milostljiv! Tovariši, Boga se bojimo in bodimo pripravljeni!
Slovenski gospodar, 26. 12. 1912

149

Re: V poduk ino zabavo!

Zanimivo, kako slikovito so tole zapisali. Do najmanjše podrobnosti! Se sprašujem, kako bi izgledala črna kronika po naših časopisih, novičarskih portalih....danes, če bi se še zmeraj posluževali tako podrobnega orisa!

150

Re: V poduk ino zabavo!

Danes informacije kar dežujejo, včasih pa si moral vzeti list papirja, napisati, nesti na pošto in počakati, da ti objavijo. Zato si se že potrudil. Zanimivo pa je , da so se le redki dopisniki podpisali, drugače pa so se Lovrenčani včasih obkladali po cajtngah bolj kot mi na tem forumu. Nemci v Marburgerci, Slovenci v Gospodarju, čudna zmes od obojih pa v Štajercu. Vsi so sicer zatrjevali, da berejo samo svoj časopis, ampak so takoj vedeli kaj piše v drugem. Tudi gostilničarji so morali zelo paziti, na katere časopise so bili naročeni.

151

Re: V poduk ino zabavo!

VSE KAJ SI NAPISAL JE ŠE VEDNO ISTO SAMO ZDAJ JE BOL .....

smo pa vsi na istem  "CUGO" (vlaku) -rajši kaj dodaj "kodi je blo včosih " v  LOVRENCU

152 Nazadnje urejal Pohorc (28.10.2009 16:36)

Re: V poduk ino zabavo!

DRAŽBA SEDEŽEV V CERKVI SPROŽI SPOR MED LOVRENČANI

  Ne vem kako je s tem danes, ampak včasih je bila navada, da so si ljudje sedež v cerkvi zakupili in na njem sedeli vse do svojega zadnjega dne. Tudi v cerkvi se je jasno kazalo premoženjsko stanje in pomembnost posameznih družin, le ta se je zmanjševala od prednje vrste proti vratom. Ta navada je bila v Lovrencu  za nekaj let prekinjena, a so jo spet obudili leta 1907. Na starega leta dan so v mežnariji priredili dražbo tistih sedežev, katerih lastniki so tega leta umrli. Nadražji sedež je bil prodan za 10 goldinarjev, kar je naprimer znašalo dve letni mežnarjevi plači.
  Dogodek je ponovno »do smrti« sprl Lovrenčane, nekateri so se zaklinjali, da nikoli več ne pridejo v cerkev, v kateri se po judovsko prodaja in mešetari z denarjem, drugi so spet trdili, da vsak človek rad sedi, saj imamo vsi »tisti žlahtni del telesa, ki nam daje možnost, da se nanj vsedemo«, zato pa je treba tudi nekaj plačati.  Izkazalo se je, da bi konec koncev prav vsi radi sedeli in to čim bližje oltarju, vendar so bili nekateri za to pripravljeni  plačati bore malo, čeprav so o sebi trdili, da so veleposestniki, ki plačujejo državi velike davke, s tem tudi duhovnike in jim zato sedež v cerkvi samoumevno pripada. Drugi so se jim čudili, češ kakšni veleposestniki pa so, če so hoteli sedež kupiti za uborni 2 kroni in so jim ga revnejši izmaknili pred nosom. Tretji so spet ugotavljali, da v cerkvi ni bogatih in revnih, sedež si pač kupi tisti, ki hoče, nujno pa ga potrebujejo čevljarji, krojači in učitelji, ker sodi sedenje k njihovemu poklicu.

153

Re: V poduk ino zabavo!

Še ena puščavska na Jespi.

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/puscava3/puscava10001.jpg

154 Nazadnje urejal radoljna (29.10.2009 22:57)

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc, tej letni dajatvi rečejo "stolnina". In še danes se tam okoli novega leta dan pobira. Seveda prostovoljno.

155

Re: V poduk ino zabavo!

Toti altor bom pa kuj enkret pa  celega pokozal, čiglih so ponekod meli todi tridelne altorje - triptihe; tak rečemo todi, či kiri napiše bukvo v treh delih, zodne cajte pa nam eni na tok furm kožejo todi slike.


http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/oltar-device-marije-v-puscavi-/oltar10001.jpg

156

Re: V poduk ino zabavo!

Bi znal kdo povedati, kaj je za ena hiša iz katere se kadi, okrog pa ima naložen les?

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/kurja-vas-in-lovrenc/kurja-vas0001.jpg

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc, to je bila tako imenovana Brenčurjeva ali Vrenčurjeva žaga. Po podatkih v knjigi Lovrenc na Pohorju skozi stoletja je bila to peta industrijska žaga v Lovrencu. Postavil jo je Jakob Novak leta 1924 in je bila na parni pogon. Leta 1938 jo je prodal Lesni industrijski družbi z o. o. v Mariboru, leta 1943 pa jo je kupil Harald Wrentschur iz Radelj ob Dravi. Po vojni je prišla kot SLP najprej pod Gozdno upravo Lovrenc, nato leta 1948 pod Kmetijsko zadrugo Lovrenc in bila 1954. opuščena. Kasneje - žal ne poznam natančne letnice - jo je odnesla zelo narasla Slepnica. Ali morda kdo ve, katerega leta je bila ta povodenj?

158

Re: V poduk ino zabavo!

Ena iz šestdesetih.

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/od-hojnika/610001.jpg

159

Re: V poduk ino zabavo!

Še ena puščavska,podobna tisti, ki jo je objavil Grof.
http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/notranjost-puscavske-cerkve1/puscava0001.jpg

160 Nazadnje urejal Pohorc (31.10.2009 23:37)

Re: V poduk ino zabavo!

Tako pa so si gledali v Lovrencu pod prste Slovenci in Nemci.

Iz sv. Lovrenca na kor. žel. (M 1 a d i n a.) Kako se za našo mladino skrbi? Čital sem, da se v drugih krajih zaukazuje in prepoveduje mladeničem in deklicam pred šestnajstim letom plesišča obiskovati. Pri nas se za mladino drugače skrbi. Kdor je bil na plesu gasilnega društva dne 1. febr., ta je lahko videl, kako se zna pri nas mladost še pred štirinajstim letom vrteti, celo nekaj ur po polnoči se suka tam s svojim učiteljem. „Danes na balu, jutri v šoli". To in še več enakega si zna le nemški učitelj dovoliti, ker ve, da ima za hrbtom dobro stražo ali kali.       
   Prijatelj mladosti.     

Slovenski gospodar, 4.10. 1891