1

Tema: S srcem na Pohorje

S SRCEM NA POHORJE

Tema za vse, ki so ....ali radi gredo s srcem na Pohorje!

Sem spadajo vse zgodovinske, geografske, jezikovne, kulturne ipd. zanimivosti s področja Pohorja.

*****************

S kančkom domišljije lahko naslov teme  obrazložimo tudi na grafični način...... če na reliefni podlagi Pohorja obrišemo njegovo območje.

Dobimo obris srca, ki ga omejujejo tri mesta...Dravograd na zahodu, Maribor na vzhodu in Slovenske Konjice na jugu smile

http://shrani.si/f/Z/Wd/8v7FHdA/neimenovana.jpg

vir reliefne podlage:google.maps

Torej S SRCEM NA POHORJE!

Re: S srcem na Pohorje

Se popolnoma strinjam, hvala za prikaz zanimivega srca, vsi, ki živimo v tem srcu Pohorja imamo življensko srečo, da živimo v tej lepoti.

Re: S srcem na Pohorje

Najstarejši obstoječi zapis o POHORJU izvira iz leta daljnega 1211.

V omenjeni listini se navaja Pohorje v obliki PoEcher!

Lahko bi rekli, da letos praznuje Pohorje 801.rojstni dan!

Zelo lepa obletnica je bila lani - torej 800 let!!

Čudno, da ni kdo opozoril na ta jubilej...

http://shrani.si/f/1I/FV/1nyEvQvs/698001.jpg

Ali ima lahko sploh torta 800 svečk? smile

Re: S srcem na Pohorje

O nastanku imena Pohorje so zaenkrat znani dve obrazložitvi:

Gradišnik pravi, da so naše Pohorje poimenovali naši slovanski predniki, ko so že daleč od Blatnega jezera zagledali pogorje in ga enostavno poimenovali s slovenskim izrazom Pohorje (pogorje).

Po drugi strani pa Hiltl razlaga da so Pohorju dali ime hodourniki in potoki, saj je nemški naziv za Pohorje
Bacherngebirge = hudourniško pogorje

Sami prvotni zapisi imena Pohorje - PoEcher, Pacher itd  govorijo v prid Hiltlovi razlagi, saj se ti zapisi po moje kar preveč razlikujejo od  Pogorja-Pohorja
na drugi strani pa še danes doočene nemške besede zapišemo z B izgovorimo pa z P, npr prif-Brief torej Pacher-Bacher

http://shrani.si/f/33/Dg/2rUgyX76/kaskade-lobnicena-pohorj.jpg

zelo lepi utrinek s Pohorja

Re: S srcem na Pohorje

Juri Vodovnik, po domače Tomažič, je ena lepa prijetna, toda redka prikazen med preprostimi prebivavci mnogoplodnega Pohorja, izurjen pisatelj značaja svojega ljudstva, da je malo takih.
Bil je rajni Juri rojen v fari sv. Lamberta v Skomarski vasi 22. malega Travna 1791. v leseni hiši Tomažičovi, od koder pa se na daleč proti izhodu, jugu in zahodu veliko lepih polja, visokih planin štajarskih, hervaških, krajnskih, kakor tudi nekoliko koroških vidi....Iz Drobtinic 1862
http://shrani.si/f/S/YQ/4v3eNVaj/pict0045.jpg

foto:grofceljski 19, avgust 2012

Re: S srcem na Pohorje

Zanimiv utrinek s Pohorja leta 1925

http://shrani.si/f/30/LT/20Oztua9/utrinek-iz-vzhodnega-poh.jpg

...iz Slovenca

Re: S srcem na Pohorje

Dom Miloša Zidanška na nadmorski višini 1030 M

nekoč

http://shrani.si/f/2u/wO/2KJP8RIv/mz.jpg

in danes

http://shrani.si/f/2v/gV/1Nz5kYn/mz2.jpg

Re: S srcem na Pohorje

Takle, še ena objava, potem pa zopet čas za - (špricer?) pauzo smile
----------------
Ovce na Pohorju

nekoč

http://shrani.si/f/15/Mx/Lwb86y/ovce-nekoc.jpg

in danes

http://shrani.si/f/7/gz/4OjQPSuv/ovce-danes.jpg

Kakor na severu, tako tudi na jugu Pohorja...

Re: S srcem na Pohorje

Nekaj pohorskih znamenitosti leta 1925...

http://shrani.si/f/1P/2F/2adjKfh9/phr.jpg

..iz Ilus.Slovenca

10 Nazadnje urejal grofceljski (27.09.2012 16:23)

Re: S srcem na Pohorje

Slika, ki je odgovor na mnoga vprašanja.... hkrati pa razlog za kopico novih vprašanj...


http://shrani.si/f/2R/Va/1aw1Y1YY/sr.jpg

Leseni stolp na Rogli okrog leta 1936?

vir:delcampe

Re: S srcem na Pohorje

Prva kmetija, ko se pripeljete na Skomarje - najvišje ležečo slovensko vas s cerkvijo.

http://shrani.si/f/1e/QQ/4FDE5rdN/1/kmetija.jpg

Nekdaj je izgledala zelo mogočno....



Kaj pa danes ??? Je za razmislit....

Re: S srcem na Pohorje

Pension Pohorje, prej Bitner.

http://shrani.si/f/2Q/HD/2Cy0tL8t/203001.jpg

Re: S srcem na Pohorje

Pozdravljeni, ne bi se rad delal pametnega, vendar hišne tablice zelene barve, kot jo je objavil Maxi

20.10.2012 08:29

so pri nas uporabljali med drugo svetovno vojno.

Sicer pa super!, tudi sam iščem kakšno hišno tablico iz južnega Pohorja, najraje bele barve - te so bile v rabi med prvo svetovno vojno!

Re: S srcem na Pohorje

Grofceljski ima prav.
Lovrenc se je do leta 1918 imenoval St. Lorenzen ob Marburg/Sv. Lovrenc nad Mariborom. Tega leta so ga preimenovali v Sv. Lovrenc na Pohorju, nemški okupatorji pa v Lorenzen am Bachern - torej brez "St." na začetku imena kraja. Po drugi svetovni vojni se je še do leta 1952 imenoval Sv. Lovrenc na Pohorju in šele po tem letu Lovrenc na Pohorju.

Re: S srcem na Pohorje

Žomaštru hvala za potrditev in še tale ... za v arhiv smile

http://shrani.si/f/2b/gR/2ub0iwwX/xxxl.jpg

Re: S srcem na Pohorje

Še ena izredno lepa za domačo arhivo....

http://shrani.si/f/3M/v/M7vw9FR/1/lp.jpg

Katero leto?

Re: S srcem na Pohorje

Insert iz nekdanjega kmečkega praznika - prisojna stran Pohorja smile

http://shrani.si/f/46/Ca/4dS5X9lm/fb1.jpg

Tako se to dela... smile

Re: S srcem na Pohorje

Bližamo se 120-letnici
uradne otvoritve ozkotirne železnice Poljčane – Konjice (Pöltschach-Gonobitz) 19.dec.1892 - 19.dec.2012

Ob tej priložnosti Vam predstavljam zelo posrečeno potopisno novelo iz leta 1899 o vožnji po tej - konjiški progi. Avtor novele in vir bo podan na koncu…

Potopisna novela 1.del

Nekdo je nekdaj pravil, da konjiška železnica ni hitra.Golo obrekovanje! big_smile
Žvižg lokomotive se je sicer zibal v visočinah visokega C, zibali so se pa tudi vozovi – tako hitro smo se vozili. lol
Po vštricni progi južne železnice je drdral dolg tovorni vlak z dvema strojema; mi pa smo imeli le enega, in vendar smo bili vedno za pol
konjskega vrata spredaj….

Na prvi postaji: Spodnje Laže, smo se ustavili, tovorni vlak pa je moral sopihati naprej. Naš sprevodnik in strojevodja sta skakala pred postajo — sestoječo iz majhne, lesene bajtice z imenom na zidu — si mencala roke, se smejala, kazala za oddaljajočim se tovornim vlakom, ter se splošno vedla kakor oni, katerim se je ali kaj zmešalo v glavi ali pa pripetilo kaj dobrega.

“He,he…dobro smo ga dali. To se bo strojevodja s prvega stroja tovornega vlaka jezil, ker je zgubil stavo! No, pet Štefanov je že nekaj ; plačati jih mora” , je govoril glasno naš strojevodja. big_smile big_smile
“Vozili smo pa že prekleto hitro” je pripomnil sprevodnik.Strojevodja je skočil na stroj — kratek žvižg in vlak se j e začel premikati.
Sprevodnik je korakal poleg vlaka, trebalo bi mu samo biča, pa bi izgledalo, kakor da preprost cestni voznik vozi z voli. big_smile big_smile

Škripalo je pod nami, vlak se je krčevito zvijal na desno in levo in pihal pod viaduktom južne železnice. Ali skoro je veselo zažvižgal— sprevodnik je skočil na bližnji voz in zopet smo se vozili hitreje, da bi nas ne dohajal noben voznik.Ves čas sem v roki držal papir in svinčnik, da si zabiležim, kar opazim — opazovati sem hotel zelo natančno . Zrl sem skozi desno okno videl široko belo cesto, na njej nekaj volov in krav, pa tudi
ljudi, ki so te vole in krave tirali z glasnimi kriki— ob cesti pa je stalo nekaj slamnatih koč z lesenimi dimniki in majhnimi okni. Spomnil sem se, da gledam samo to, kar je na desni, a da ne vidim onega, kar je na levi strani. Ko sem se obrnil na levo stran, mi je pa desna zginila.

Opustil sem rajši gledanje skozi oknu, opustil opazovanje kraja, ter se raje oziral po vozu in svojih sopotnikih - sestoječih iz jedne osebe.
Blizu mene je sedel mož z zelenim klobukom na glavi. Čudil sem se, kako jo prišel v voz, ko mu je usoda natovorila grozno debelost; res, cela
vas črnih ljudožerčev v Afriki bi bila z njim preskrbljena za ves teden... big_smile big_smile
Tiho sem izračunal, da ta mož rabi za hlače same več blaga, nego jaz za vso obleko; menda je slutil rezultat mojega računa, kajti svoj zaliti obraz
je obrnil do mene in majhne, v tolšči malone skrite oči so živahno mežikale.
Z desnega žepa hlač je privlekel lično škatIico za duhan, jo odprl, ter začel nosljati .Mnogo, mnogo duhana si je nasul v rdeči nos; potem je zaprl oči ter zakihal, da se mi je zdelo, da čujem kako trobento.
“Brez zamere”, se je opravičeval z glasom,prav za prav z glasekom, kakoršnega bi pač pričakoval iz nežnega ženskega grla - in mi je ponudil:
“ Izvolite” molil mi je odprto škatljico. S palcem in kazalcem desne roke sem segel po duhanu ter spravil istega v svoj nos.
Prijazno me je pogledal-moj sopotnik, jaz sem pa začel kihati, da so se mi odpirale vse shrambe solz….

se nadaljuje prihodnjič lol

Re: S srcem na Pohorje

Bližamo se 120-letnici
uradne otvoritve ozkotirne železnice Poljčane – Konjice (Pöltschach-Gonobitz) 19.dec.1892 - 19.dec.2012

Ob tej priložnosti Vam predstavljam zelo posrečeno potopisno novelo iz leta 1899 o vožnji po tej - konjiški progi. Avtor novele in vir bo podan na koncu…

Potopisna novela 2.del

“Prosit! Bog pomagaj! Tako je prav! To je zdravo! Veste, nosljanje je mnogo boljše, nego kajenje. Seveda, mladi ljudje se rogajo nam nosljačem
in si prižigajo tiste papiroske — sam strup za pljuča. Poglejte mene ! “ lol

Razpel je svojo suknjo, da sem videl debelo zlato verižico — ter je nadaljeval: “Tudi jaz bi lahko kadil, saj še, hvala Bogu, toliko premorem — jaz sem mesar Bikec iz . . . .”— prikimal je z svojo debelo glavo, kar naj bi menda jaz smatral za poklon.
Hotel sem imenovati svoje ime, a baš je kihnil — jaz pa takoj za njim — malo sva počakala in še enkrat sva kihnila kar skupno. big_smile
»Prosit, prosit!« se je oglasil sprevodnik, ki je prišel, da pregleda listke.
No, mož ni zahteval listkov, pač pa je prisedel k Bikcu.
Nekaj sta šepetala — menda o meni, ker sta me pogledovala nekako skrivaj. Ko sta nehala šepetati, se je Bikec obrnil do mene :
“Oprostite gospod, igrate li na karte?”
“Igram.”
“Oprostite, jaz predlagam, vržimo parkrat, mine vsaj čas.”
Sprevodnik je privlekel iz svoje službene torbice kvarte in menil :
“Po krajcarji — kaj ne — beračija tri !“
“Kakopak, saj igramo radi zabave; sicer jaz rizkiram tudi više lol , hvala Bogu, saj še premorem toliko — pa le igrajmo po krajcarji, ko je že vožnja z vašo železnico tako dolgočasna.”

Prisedla sta k meni. Sprevodnik je delil kvarte. Bikec pa je pravil:
“Ta nesrečna konjiška železnica, koliko mora okraj plačevati za njo. Saj se nihče noče voziti ž njo kakor danes vidite vse prazno — tako je vsaki dan. #-o
— No, jaz ju podpiram.
"Sicer bi se lahko vozil z svojim vozom, saj, hvala Bogu, še premorem toliko — in bi bil prej doma — pa nočem, naj železnica kaj zasluži — vozim se vedno ž njo ter »marjašam«, če nas je toliko skupaj
ako pa ni nikogar, pa durakirava z gospodom sprevodnikom." big_smile>
Metali smo karte. Prišla je postaja Zbelovo. Vlak se je ustavil, sprevodnik pa je menil:
“Le završimo igro, saj počaka — ljudi pa tako ni.« big_smile big_smile
Dovršili smo igro; sprevodnik je skočil z voza in je zavpil :
“Zbelovo!” Potem pa se je vrnil nemudoma ter — dalje mešal karte.
Vlak pa je stal . . . :shock:
Dovršili smo že dve igri, pa še ni šlo naprej,
Zdelo se mi je čudno, zato sem omenil :”Koliko časa pa ostanemo tukaj?”
“Predpisano ni več, nego samo jedna minuta, ker pa ima naš strojevodja tukaj svojo ljubico lol , ki mu prinaša k vsakemu vlaku piskerček kave, ostajamo radi njega po nekaj minut več, da pač lahko popije svojo kavo.”…


se nadaljuje prihodnjič

Re: S srcem na Pohorje

Smo že čisto blizu 120-letnice
uradne otvoritve ozkotirne železnice Poljčane – Konjice (Pöltschach-Gonobitz) 19.dec.1892 - 19.dec.2012

Ob tej priložnosti Vam predstavljam zelo posrečeno potopisno novelo iz leta 1899 o vožnji po tej - konjiški progi. Avtor novele in vir bo podan na koncu…

Potopisna novela 3.del

Slednjič se je vlak vendarle začel gibati, postaja Zbelovo je ostala za nami. — Poleg bajte postaje je stalo žensko bitje z belim predpasnikom in belim piskrom. lol Vozili smo se jako brzo, da se je Bikec kar zibal na svojem sedežu.Sprevodnik pa je razlagal:
“Kar smo tukaj zamudili, moramo popraviti do Loč. No naš strojevodja je hecen fant, ki zasluži, da smo mi služabniki konjiške železnice
složni ter da pomagamo jeden drugemu.”
Seveda kart nismo pozabili.Malone na vseh igrah sem moral plačati jaz, kar je Bikcu očividno zelo ugajalo, kajti rekel je :
»Gospod, ali veste, kako pravimo mi Konjičani:
Nesreča v igri, sreča v ljubezni ! lol
— Hm, ne zamerite, morda potujete k svoji ljubici ali nevesti.”

Odgovarjal sem smeje se:”Takih spon še ne poznam. Potujem le k zajčkemu samostanu, da si ga ogledam”.

“No, no, kar še ni, pa Vas tudi v zajčkom samostanu lahko zaloti. Sicer pa tudi jaz včasih prihajam tja, imam vinograd prav blizo tam«. #-o

Na majhni višavi na desni strani sem opazil lep dvonastropen grad temno rumene barve in s štirimi stolpiči.

(Grad Pogled o katerem smo debatirali nekaj strani nazaj)

Bikec mi je začel razlagati: “To je grad . . . V tem gradu kupujem vedno živino. Kaka teleta se dobivajo tam ! In telice!— Oh, pa biki, biki, gospod, pravim Vam,da takih bikov ni mnogo na svetu”.

Vlak je zažvižgal, sprevodnik je preštel karte,
dal jih potem v svojo službeno torbo ter odšel. Bikec je pa nadaljeval z naglimi besedami:”Še nekaj manjka v gradu — gospodinje. big_smile Veste, gospodar v gradu se ne more oženiti, ker je preveč — kako bi rekel — no, saj si menda pravo mislite in me razumete, vezan je na več strani”. 8)
Vlak je obstal. Sprevodnik je zaklical hripavo : “Sveti Duh— Loče”.

“Kar na glasu se pozna žeja revčeku, — ga moram kar v restavracijo sprovesti. Ni slaba”, je pripomnil Bikec 8) ter se mučil, stopaje z voza.

Poslovila sva se.
“Na svidenje” je klical za mano, poklical sprevodnika ter zginil z njim v gostilno. Na kolodvoru, pred malim postajnim poslopjem,
so se sprehajale tri mlade dame, pravzaprav tri mlade gosposko oblečene deklice.Jedna je bila blondinka, prava zlatolaska, druga je imela
kostanjeve lase, a tretja črne. big_smile> Vsaka je imela v rokah sončnik, ker je bilo
sonce skrito za postajnim poslopjem, bile so v senci, ni jim torej trebalo, odpirati sončnike.

Opazile so mojo malenkost, jo ogledovale in odšle — jaz pa za njimi, saj sem bil uverjen, da me spravijo v Loško vas.

Ker nisem bil preveč oddaljen, sem slišal, kaj so govorile.
Govorile so o — meni! In sicer ni bilo neprijetno, kar sem čul. V Bikčevi družbi je prevladovala melanholija, sedaj pa je zginila. :oops:
No, kje je mlad mož, kateremu ne bi laskalo,ako čuje, da tri mlade punce govore o njem ?
Nekaj kakor podjetnost mi je šinilo v kri.”Ogovoriti jih moram in seznaniti se z njimi!”Tako sem sklenil. Povspešil sem korake ter bil hitro vštric deklet.
Bilo je prav pred pekovo hišo—velika žemlja v oknu in pekovsko oblečen mož med vrati sta mi pričala o tem, kjer se cesta tam na levo
obrača v vas. Sonce je sijalo kaj prijazno, ko da bi me hotelo vzpodbujati.

Na drevesu pred pekovo hišo pa sta peli dve sinici, ko sem se odkril nekako mladeniško nerodno, odprl usta in zinil:
“Pardon, tisočkrat pardon, gospice, da vas nadlegujem kar na cesti, a tujec sem...”
Deklice so obstale in me gledale. Hotelo so mi je dozdevati, da je zlatolaska precej, črnolaska pa baš za poznanje zardela.
“Da se predstavim: Ivan Gromozenski :!: , pisatelj iz Ljubljane”. — Napravil sem eleganten poklon— brez samohvale — a deklice so se odzvale
od svoje strani z ljubeznjivimi pokloni. big_smile>


se nadaljuje …

:wink:
v GLASILU PDLITlČNEGA DRUSTVA “EDINOST" ZA PRIMORSKO (December 1899, Januar 1900), avtor Ivan Gromozenski, pisatelj iz Ljubljane