Smo že čisto blizu 120-letnice
uradne otvoritve ozkotirne železnice Poljčane – Konjice (Pöltschach-Gonobitz) 19.dec.1892 - 19.dec.2012
Ob tej priložnosti Vam predstavljam zelo posrečeno potopisno novelo iz leta 1899 o vožnji po tej - konjiški progi. Avtor novele in vir bo podan na koncu…
Potopisna novela 3.del
Slednjič se je vlak vendarle začel gibati, postaja Zbelovo je ostala za nami. — Poleg bajte postaje je stalo žensko bitje z belim predpasnikom in belim piskrom. 
Vozili smo se jako brzo, da se je Bikec kar zibal na svojem sedežu.Sprevodnik pa je razlagal:
“Kar smo tukaj zamudili, moramo popraviti do Loč. No naš strojevodja je hecen fant, ki zasluži, da smo mi služabniki konjiške železnice
složni ter da pomagamo jeden drugemu.”
Seveda kart nismo pozabili.Malone na vseh igrah sem moral plačati jaz, kar je Bikcu očividno zelo ugajalo, kajti rekel je :
»Gospod, ali veste, kako pravimo mi Konjičani:
Nesreča v igri, sreča v ljubezni !
— Hm, ne zamerite, morda potujete k svoji ljubici ali nevesti.”
Odgovarjal sem smeje se:”Takih spon še ne poznam. Potujem le k zajčkemu samostanu, da si ga ogledam”.
“No, no, kar še ni, pa Vas tudi v zajčkom samostanu lahko zaloti. Sicer pa tudi jaz včasih prihajam tja, imam vinograd prav blizo tam«. #-o
Na majhni višavi na desni strani sem opazil lep dvonastropen grad temno rumene barve in s štirimi stolpiči.
(Grad Pogled o katerem smo debatirali nekaj strani nazaj)
Bikec mi je začel razlagati: “To je grad . . . V tem gradu kupujem vedno živino. Kaka teleta se dobivajo tam ! In telice!— Oh, pa biki, biki, gospod, pravim Vam,da takih bikov ni mnogo na svetu”.
Vlak je zažvižgal, sprevodnik je preštel karte,
dal jih potem v svojo službeno torbo ter odšel. Bikec je pa nadaljeval z naglimi besedami:”Še nekaj manjka v gradu — gospodinje. 
Veste, gospodar v gradu se ne more oženiti, ker je preveč — kako bi rekel — no, saj si menda pravo mislite in me razumete, vezan je na več strani”. 8)
Vlak je obstal. Sprevodnik je zaklical hripavo : “Sveti Duh— Loče”.
“Kar na glasu se pozna žeja revčeku, — ga moram kar v restavracijo sprovesti. Ni slaba”, je pripomnil Bikec 8) ter se mučil, stopaje z voza.
Poslovila sva se.
“Na svidenje” je klical za mano, poklical sprevodnika ter zginil z njim v gostilno. Na kolodvoru, pred malim postajnim poslopjem,
so se sprehajale tri mlade dame, pravzaprav tri mlade gosposko oblečene deklice.Jedna je bila blondinka, prava zlatolaska, druga je imela
kostanjeve lase, a tretja črne. > Vsaka je imela v rokah sončnik, ker je bilo
sonce skrito za postajnim poslopjem, bile so v senci, ni jim torej trebalo, odpirati sončnike.
Opazile so mojo malenkost, jo ogledovale in odšle — jaz pa za njimi, saj sem bil uverjen, da me spravijo v Loško vas.
Ker nisem bil preveč oddaljen, sem slišal, kaj so govorile.
Govorile so o — meni! In sicer ni bilo neprijetno, kar sem čul. V Bikčevi družbi je prevladovala melanholija, sedaj pa je zginila. :oops:
No, kje je mlad mož, kateremu ne bi laskalo,ako čuje, da tri mlade punce govore o njem ?
Nekaj kakor podjetnost mi je šinilo v kri.”Ogovoriti jih moram in seznaniti se z njimi!”Tako sem sklenil. Povspešil sem korake ter bil hitro vštric deklet.
Bilo je prav pred pekovo hišo—velika žemlja v oknu in pekovsko oblečen mož med vrati sta mi pričala o tem, kjer se cesta tam na levo
obrača v vas. Sonce je sijalo kaj prijazno, ko da bi me hotelo vzpodbujati.
Na drevesu pred pekovo hišo pa sta peli dve sinici, ko sem se odkril nekako mladeniško nerodno, odprl usta in zinil:
“Pardon, tisočkrat pardon, gospice, da vas nadlegujem kar na cesti, a tujec sem...”
Deklice so obstale in me gledale. Hotelo so mi je dozdevati, da je zlatolaska precej, črnolaska pa baš za poznanje zardela.
“Da se predstavim: Ivan Gromozenski :!: , pisatelj iz Ljubljane”. — Napravil sem eleganten poklon— brez samohvale — a deklice so se odzvale
od svoje strani z ljubeznjivimi pokloni. >
se nadaljuje …
:wink:
v GLASILU PDLITlČNEGA DRUSTVA “EDINOST" ZA PRIMORSKO (December 1899, Januar 1900), avtor Ivan Gromozenski, pisatelj iz Ljubljane
