Prva leta po II. svetovni vojni
Nemci so že v prvih dneh okupacije prisilili Lovrenčane, da so prinesli slovenske knjige pred občinsko zgradbo. Nekaj vrednejših knjig so odpeljali v Gradec, ostale pa zažgali na grmadi sredi dvorišča med župniščem, v katerem so imeli svojo komando in farno cerkvijo. V tej goreči grmadi so zgorele tudi knjige knjižnice Kmečkega bralnega društva, farne knjižnice, osebnih knjižnic župnika in kaplana z župnijskim arhivom vred1. Ta grmada knjig je gorela kar nekaj dni. Nekateri Lovrenčani so v zavetju teme rešili pred ognjenimi zublji kar nekaj knjig in župnijskega arhiva ter jih doma poskrili. Med najbolj aktivnimi je bil Jakob Paulič Sadonik, ki je rešene knjige v sodu potopil na dno ribnika, ki ga je imel na svojem posestvu.
Gospo Emilijo Arčnik, poročeno Jodl, je leta 1946 kot takratno dijakinjo ruške gimnazije, prosil krajevni zdravnik dr. Alojz Tičar, če bi pomagala pri iskanju in zbiranju knjig za bodočo Ljudsko knjižnico.
Največ knjig, ki so jih našli, so bile ravno te, ki so jih rešili iz goreče grmade, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so jih Lovrenčani na začetku vojne skrili pred Nemci. Kakšnih dragocenejših knjig žal ni bilo med njimi, bilo pa je kar nekaj prevodov svetovnih velikanov in nekaj del slovenskih avtorjev.
Tudi njena družina je prispevala kar nekaj knjig.
Tem knjigam, ki so bile rešene iz goreče grmade, se je reklo »črni fond«, saj so bile na njih še sledi saj in ognjenih zubljev.
V začetku šolskega leta 1947/48 je takratni ravnatelj lovrenške osnovne šole, gospod Jože Petrun, dal na razpolago novoustanovljeni Ljudski knjižnici v petem razredu staro rabljeno omaro, ki so jo za silo popravili, tako da so lahko na njene police naložili knjige. Na začetku jih je bilo mogoče okoli petdeset.
Dr. Tičar je gospe Jodl priskrbel tudi trši papir, s katerimi je te ožgane in močno poškodovane knjige ovila in tako skrila ožganost in uničenost knjig. Na tako ovito knjigo je potem napisala njen naslov ter ime in priimek avtorja in jo oštevilčila.
Razvrstila jih je po letnicah izdaje in po prevajalcih. Naslove knjig vpisala v poseben zvezek s trdim ovitkom.
Pod naslov knjige, ki si jo je bralec izposodil, je vpisala njegovo ime in priimek, ko pa je knjigo vrnil, je poleg imena in priimka naredila piko, kar je pomenilo, da je bila knjiga vrnjena.
Za mlado dekle je bilo to delo kar naporno, saj ni imela nobenega učitelja, ki bi ji dajal navodila, kako naj razvrsti knjige, oziroma po kakšnem sistemu naj knjige izposoja.
Problemov z vračanjem knjig ni bilo skoraj nobenih, saj so bili bralci zelo čustveno navezani na pisano slovensko besedo, kajti med vojno se je lahko samo na skrivaj bralo slovenske knjige in so zato Lovrenčani takoj po vojni zelo pogrešali slovenske knjige.
Točnega datuma, kdaj je knjižnica pričela z obratovanjem se ne spomni, kakor tudi ne kdaj in zakaj je knjižnica prenehala poslovati.
Knjige so si izposojevali samo starejši bralci, ki so končali osnovno šolo pred vojno. Mlajši žal niso znali brati slovensko, saj so med vojno hodili v nemško šolo in so zato niso znali brati v slovenskem jeziku.
Članarine takrat ni bilo.
Največ knjig je bilo iz založbe Mohorjeva knjiga, kar nekaj knjig pa jim je podarila tudi tiskarna Modra ptica.
Kasneje je dr. Tičar navezal tudi stike z ostalimi Ljudskimi knjižnicami v bližnji okolici, tako so Lovrenčani dobili tudi precej knjig iz sosednjih ljudskih knjižnic.
Knjižnica je bila odprta ob sobotnih večerih, saj je gospa Emilija Jodl med tednom obiskovala gimnazijo v Rušah.
Leta 1949 se je zaradi smrti njene babice morala zaposliti v Tovarni kos in srpov, od koder je dobivala pisarniški material, da se je lahko zahvalila ljudem, ki so darovali Ljudski knjižnici knjige. Denar za znamke ji je iz svojega žepa dajal dr. Alojz Tičar.
(Po pripovedovanju gospe Jodl Emilijane zapisal Jože Javornik)
1 Robnik Špela: Sveti Lovrenc na Pohorju : pregled kulturnega, gospodarskega, socialnega, cerkvenega in šolskega razvoja Svetega Lovrenca na Pohorju : diplomsko delo
