NOVI VODIČ PO LOVRENCU
Še pred nedavnim je nekdo izmed politikov rekel, da je naša zgodovina napačno napisana. K temu lahko samo pokimamo in se lotimo dela. Mislili bomo globalno, delovali pa lokalno! Na novo bo treba napisati tudi zgodovino našega kraja in končno povedati resnico. Drzno, a utemeljeno, bomo obračunali s starimi lažmi in polresnicami. Pred nami pa bo jasno, kot kristalna gora, zrasla nova podoba naše preteklosti in sedanjosti
Poreklo Lovrenčanov
Splošno znano je, kazali pa so tudi na Discoveryju, da je Lovrenc na Pohorju ena najstarejših naselbin v Evropi. Kraj je nastal ob znameniti prazgodovinski Jantarni cesti, po kateri so od Baltika do Jadrana tovorili jantar in ostalo blago. Sledi te več tisoč kilometrov dolge poti so povsem jasno vidne v današnjem Lovrencu na Pohorju, kjer nam naravni in družbeni procesi vse bolj razkrivajo Jantarno cesto v njeni izvirni podobi.
Okoli leta 3000 pr. Kr. je na daljnem Laponskem zavladala huda lakota. Laponska plemena so skoraj iztrebila črede severnih jelenov, ki so bil glavni vir njihovega preživetja. Zato je Božiček sklical posvet vseh plemenskih poglavarjev. Pod medlim polarnem soncem so zasedali tri dni in štiri noči, nakar je Božiček vstal in rekel: »Boujč tvoje pleme je največje, pelji ga iz naše dežele, najdite novo zemljo, ki bo nahranila tvoje sinove in sinove njihovih sinov. Krenite naravnost skozi tajgo in tundro, na koncu vas čaka cesta, obrišite si noge in nadaljujte pot po njej.«
Božičkova odločitev je bila nepreklicna in tudi objavljena v uradnem listu.
Še pred začetkom poletja 3000 pr. Kr. je Boujčovo pleme podrlo šotore in zapreglo jelene v sani. Skozi tajgo so potovali dvajset let in ravno toliko skozi tundro. Ko so si utrli pot skozi zadnje močvirje, se je pred njimi odprla široka cesta, ki so jo stražili Vikingi. Boujč jih je vprašal, koliko stane vinjeta. Vodja straže Olaf mu je pokazal z runami napisani cenik, a še preden ga je Boujč uspel prebrati, se je zgrudil in umrl. Nasledil ga je sin Liks.
Liksu ni preostalo drugega, kot da je žrtvoval za cestnino trideseti jelenov. Olaf mu je izročil vinjeto in dejal: »Dobro kupčijo si sklenil. Na tej cesti se nimate ničesar bati, razen Romunov!«
Šli so dalje in prispeli v kraj imenovan Puščava. Prednje je stopil Jezernik in rekel: » Naredite mi to deželo zopet turistično!«
Iz črede jelenov je stopil jelenček Rudolf in odgovoril: »Bomo, ni problema! Si že dal hladiti pir v Radoljno?«
Jelenček Rudolf v novi deželi
In tako so ostali. Liks je živel še 281 let, za njim je oblast prevzel sin Fridl, ki je imel dvanajst sinov. Fridlova dinastija je uspešno vladala dolini ob Radoljni. Iz gozdov je pregnala še preostale dinozavre in na lovrenških jezerih postavila prvi pohorski bankomat. Tudi jelenček Rudolf se je držal zaobljube in je zgradil sredi doline »Hotel Jelen«.
Kakor nam poroča rimski zgodovinar Tacit, je imela rodbina Fridlov namen postaviti tudi turistični terminal, vendar so jim to preprečili vpadi nevoščljivih Kobancev in Rušanov. Z njihovo osvojitvijo se začno za svet ob Radoljni črni dnevi.
Vera Lovrenčanov
Poleg običajnih in splošno znanih verovanj se je med Lovrenčani ohranila tudi vera v turizem. Nekateri materialni ostanki in ljudsko izročilo nam omogočajo vsaj približen vpogled v to prastaro verovanje. Vera v turizem je tesno povezana s čaščenjem jelena, rogatega gozdnega božanstva, ki simbolizira princip plodovitosti in zmage življenja nad smrtjo. Pred davnimi časi je v Lovrencu stal tempelj, po zgodovinskih virih imenovan »Hotel Jelen«. Takrat so v kraju obstajale tudi številne verske bratovščine, med njimi so bile najbolj razširjene: »fabrikontska«, »gozna« in »marlesovska«. Njihova verska gorečnost se je razplamtela predvsem enkrat mesečno, na sveti dan imenovan »colnga«, ko so udje bratovščin prostodušno darovali na jelenovem oltarju. Med verniki so se večkrat pojavila idejna nesoglasja, kar je privedlo do sektaštva in nastanka različnih verskih frakcij. Verska nasprotja so včasih celo ogrožala notranjo liturgično opremo jelenovega hrama. V stanju zamaknjenosti so verniki večkrat brcali v orgle, imenovane »džuboks«, ki so zato zadnja leta igrale samo A7: »Oprosti mi pape«. Oltar jelenovega hrama, ki je bil neprecenljivo umetniško delo, izdelano v znamenitih delavnicah Loške tovarne hladilnikov, je hotel eden izmed vernikov celo izruvati s »zajlo od traktora«.
Tiste dni je zemlji in vodam Slovenije vladal neki Milan iz Prekmurja. Nekdo mu je predlagal, naj obišče Lovrenc na Pohorju. Dobro se mu je zdelo, zato je naročil spremstvu, naj osedla konje in vpreže kočije. Prokurator iz Ruš, pod čigar upravo je sodil tudi Lovrenc, je ukazal, naj Lovrenčani poganski jelenov hram nemudoma porušijo, da ne bo žalil vladarjevega pogleda. Tako se je tudi zgodilo. Od hrama je ostala le »škarpa objokovanja«.
Vrhovni svečenik (pontifex maximus) vere v turizem je vsakokratni lovrenški župan. Njegova naloga je, da vsaj enkrat na leto izreče čarobno formulo: »Prihodnost kraja vidim v smeri razvoja turizma!« Na vsake štiri leta pa mora prebrati vse turistične litanije. Skrbeti mora tudi za svetišče turističnih vestalk, imenovano Manca. Vestalke morajo skozi vso leto budno paziti, da ogenj turizma v Lovrencu nikoli ne ugasne.
Vrhovni svečenik mora občasno v lovrenško zemljo posaditi tudi kamen rodovitnosti, ki ga drugod imenujejo temeljni kamen. Iz takšnih kamnov sčasoma zrastejo šole, kulturni domovi in druge stavbe. V Lovrencu je bi zadnji kamen rodovitnosti posajen pred nekaj leti. Sedaj Lovrenčani čakajo, da iz njega zraste Dom starejših občanov.
Po vsem povedanem, vsekakor ne čudi, da sodi Lovrenc na Pohorju tudi med biblične kraje. V Svetem pismu namreč piše:
»Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« (Ps 118,22)
Ta kamen še danes podpira vogal stavbe nekdanje krajevne skupnosti. Kamen si lahko najbolj udobno ogledate iz ptičje perspektive, skozi okno gostišča Urbanc. Po vsem jasno pa je, da je Lovrenc tudi rojstno mesto prostozidarstva, saj tukaj vsakdo po malem puga in freta.
