V poduk ino zabavo! (Stran 26 od 29)

Na Jespi je članek o otvoritvi čebelarskega doma.
http://www.lovrenc.net/jespa/b-digitali … divo/#d431

V ZAGREB ATLETINJE BRANIKA NAMESTO ŽAK MARIBOR

Na jutrišnjem finalu ekipnega državnega ženskega atletskega prvenstva bodo v Zagrebu nastopile tudi atletinje Branika. V predtekmovanju so se kvalificirale sicer atletinje ŽAK Maribor, ker pa jih veliko ni vadilo, so se pri klubu povsem pravilno odločili, da jih brez treninga ne bodo pošiljali na finale. Po pravilih tekmovanja se je tako uvrstila v finale ekipa Branika. Trener Nikola Turk je dejal, da so dekleta marljivo vadila in da celo upa na solidno uvrstitev, čeprav med njimi, z izjemo Kačičeve, ni velikih »zvezd«. Ni izključeno, da bo po daljšem odmoru nastopila tudi Irena Ostrovška, kar bi bila za branikovke seveda pomembna okrepitev. V Zagrebu bodo nastopile le atletinje Mladosti, Maratona (Sombor), Željezničarja (Sarajevo) in Crvene zvezde, v Osijeku pa se bodo v 2. finalni skupini pomerile ekipe domače Slavonije, Kladivarja, Trešnjevke in Sente.        Z. V.

2877.    VEČER,  leto XXI.,  št. 235(5558),  9. 10. 1965,  str. 9

Prvi zadružni dom na Pohorju
(Reportaža o življenju in delu v Sv. Lovrencu na Pohorju

Zjutraj, ko na Dravi še vedno leži hladna senca levega brega, plane zateglo piskajoč iz predora prvi jutranji vlak iz Maribora v smeri Dravograda.
Ruta. Izstopi samo nekaj potnikov. Vlak se odtrga od postaje, prometnik se leno vrne v svojo sobo, ki jo napolnjajo visoki toni telefonskih zvoncev.
Avtobusa ni, a prevozno sredstvo pa je le: kamion. Prevaža pošto za Sv. Lovrenc na Pohorju. Pošte tokrat ni mnogo: dva zaboja, pisma, nekaj izvodov Vestnika in denar. Kamion navadno napolnijo turisti, gozdni delavci, obrtniki in še kmetje, a teh je že manj.

Skozi Sv. Lovrenc do nove zgradbe
Da, Sv. Lovrenc je videti na prvi pogled kot kako mesto. In to zato, ker je skoraj ves Sv. Lovrenc nanizan ob glavni cesti. Med prvimi hišami je lesna uprava, potem gozdna uprava in že se ustavi kamion pred pošto, kjer na beli steni tiči rdeča skrinjica za pisma.
Pravijo ljudje, da je na Sv. Lovrencu lepo. Kaj vidimo, ko stopamo zjutraj skozi Sv. Lovrenc . . .  Gostilna je se zaprta, a pomočnik v zadružni trgovini z ropotom odpira trgovino. In že kupujejo. V zadrugo prihajajo žene in dekleta tudi iz oddaljenejših krajev. Celo po dve uri daleč. Pa so že navajeni hoje. »To nam je že v kosteh« pravi suha in dolga ženska, ki ji je naporno življenje pri gozdnem delu zarisalo v obraz globoke črte. Kaj bodo kupile v trgovini?
— Sol, vžigalice, zavitek kave, sladkor . . .  — No, danes ima Hrastnikova Fanči v načrtu tudi kos močnejšega blaga, »tistega za delo,« pravi« . . .
Tako je, ko stopijo prvi nakupovalci v zadružno trgovino.
Ob istem času odpirajo tudi ostali: obrtniki ne zamujajo. Ko se sonce upre v hiše na levi strani, se že začenja delavnik. Odpirajo skrbno zaklenjena vrata in mežikajo ob soncu. Nedaleč od Krajevnega ljudskega odbora je brivnica. Zanimivo, vsako jutro, ko odprejo lesene duri, udarijo le-te ob medeninast krog (znak brivnice) kot signal, da je brivnica odprta.
Če bi šli še naprej, bi videli, kako dežurni miličnik vstaja za svojo mizo ob oknu, po ulici navzdol (ki je kar dovolj strma), zdrvi kolesar, kmetici nateguje roko težka in bleščeča se posoda z mlekom, težko cvileč vleče par konj voz z debelimi okroglimi hlodi, ki jih trdo objema in drži močna veriga . . .  Če bi sedli na ta voz, ki počasi leze navzgor, bi prišli do nove zgradbe, a ta nova zgradba je  z a d r u ž n i  d o m.
Da, da, tudi nekateri turisti vedo, da je v nedeljo bila otvoritev. »Lušno je bilo . . . « pravi nek paglavec. Stvar stoji takole: dom so zgradili v surovem stanju na ruševinah nekdanjega doma, kateremu so prizidali dolgo dvorano. Pri gradnji so denarno in z delom prispevali tovariši člani sindikata. Delala je mladina, starši, skratka: vsi. Med kmeti sta se brata Kasjak Ivan in Jože kar dobro odrezala. Okrog 50 ur voženj ima vsak. Pa še kmetje iz vasi Recinjak in Rdeči breg . . .  Ti dve vasi namreč spadata pod KLO Sv. Lovrenc. No, v nedeljo pa je bilo »lušno«. Imeli so igro, glasbene točke in na koncu veselico. Tistega dne je 5 tovarišev dobilo bronaste značke, od okrajne uprave so dobili radijski sprejemnik, nekaj knjig itd.
Pa je še nekaj, s čimer se v Sv. Lovrencu ponašajo . . .  da, zgradili so prvi zadružni dom v okraju Maribor-okolica. Res, videti je bilo, da ne bodo boljši od tovarišev v Sv. Rupertu, pa je le šlo.
Obvezali so se, da bodo popolnoma dokončali dom do prvega septembra. »Samo če nam bo okrajna uprava poslala šipe . . .  diplomatsko postavlja pogoje tov. Ladinek . . .
Zdaj smo bili pri zadružnem domu, a če bi tukaj posluhnili, bi slišali enakomerno udarjanje . . .  Ko da bi udarjalo neko težko kladivo. Kaj je to?

Pohorski slapi režejo jeklo...
Prvo je čist majhen vir. Nekje med kamenji si je izbil čep do svetlega dneva majhni potok. Potem se združi z drugim potokom, ki je imel isto srečo, da je po dolgem potovanju skozi glino in ob granitnih stenah prišel na sonce. Toda tam štrli groba granitna stena in se srake ustavljajo na njej. Potok k potoku, vedno nižje v dolino, dokler iz majhnih potokov in glavnega potoka začne teči po ozki soteski navzdol močna sila — Radolna.
Potoku so naredili lepo leseno strugo in ga prisilili, da je obrnil svojo smer k Tovarni kosov in srpov.
Kar stopimo v prvi oddelek. Tukaj pa je treba kričati, kajti cela vrsta težkih, debelih, lesenih batov, kakor brzostrelke udarjajo po razbeljenem jeklu. Evo, pravkar je vajenec prijel z dolgimi kleščami kos razbeljenega jekla in že ga tovariš ob kladivu izoblikuje in grobi izdelek kose vrže ne velik kup le-teh.
Večino strojev poganja vodna energija. Imajo pa tudi električne motorje. V nadaljnjih fazah procesa, ki jih je skupaj 23, izdelujejo srpe, kjer so zaposlene tudi tovarišice. Tukaj krivijo, tukaj polirajo, tam spet »tetovirajo«, tov. Arbej Hubert reže jeklene trake itd. Avtomatsko izdelujejo ročaje in jih potem pobarvajo zeleno.
Iz vrst delavcev so izšli udarniki: Šlak Stanko, Timošek Franc, Šmit Miha, Kuhar Ignac, Brunčko Maks, Aršnik Jože in vojni invalid Pokorni Alojz.
— Ali veš Vezjak, kako stari so naši obrati? . . .
— O, to pa vem . . .  eh, kakih 300 let bo že . . .

Vezjak Leopold pripoveduje . . .
Današnja tovarna srpov in kos je zrasla na nekdanji železarni. Prvo, kar je začela takratna delavnica izdelovati so bile sablje. Stari ljudje pripovedujejo, da so sablje iz takratne delavnice zelo slovele. Takrat so pri Kurji vasi, nedaleč od današnje tovarne na navpični steni kopali železno rudo. Pred nekaj leti so videli v zemlji kos takratnega železa. Pred osmimi leti pa so kopali neke temelje za dozidavo in so naleteli na zidane kanale, skozi katere je še vedno tekla voda . . .
Lastniki so bili od začetka, pred 300 leti, preko avstro-ogrske, bivše Jugoslavije in nemške okupacije — nemški kapitalisti. — Pred prvo svetovno vojno — 1905. leta, — so Slovenci sprejemali 18 do 19 goldinarjev zaslužka, a Nemci 23 goldinarjev. In to za isto delo! Poleg tega vsakodnevno zapostavljanje . . .  Vezjak pravi: »Tisti, ki so imeli mehko in upogljivo hrbtenico, so še šli nekako skoz — s trdo hrbtenico pa je šlo težko, zelo težko . . . «
Nemški kapitalisti so imeli mastne dobičke. Te dobičke so prejemali na račun slovenskih delavcev. Še en primer: Nemški »estmajster« je imel v bivši Jugoslaviji 3600 do 3800 din plače — Slovenci za isto delo 900 din. O ženah naj sploh ne govorimo. 1.50 dinarjev so imele na uro.
Vezjak je bil leta 1905 star 14 let in že je delal v obratu. Pravi, da se spominja tudi stavke. Pravi: »Niso hoteli delali in pika!« In so izboljšali plače? Oh, še kako! Toda samo za Nemce . . .  Stavka je bila še nekajkrat. V času, ko je po vplivu Oktobrske revolucije vrelo po vsem svetu, kakor vrela voda v velikem loncu, je bila spet stavka. Tokrat pa niso sploh nič dosegli.
V času okupacije so Nemci odnesli najboljše stroje. Od delavcev je bilo veliko število zaprtih, dosti jih je šlo med partizane in je v prvih dneh po osvoboditvi bilo veliko težav glede delovne sile, strojev itd. Treba je bilo napeljati elektriko, dvigati skratka: novo tovarno, kajti nastopil je nov čas.
Danes ropočejo kladiva, cvilijo rezalni stroji, pihajo s 1200° C razbeljene peči, piskajo skobelni stroji — vse živi glasneje. Slapovi pritiskajo — naj pritiskajo, pri nas je mnogo dela. Slapovi se penijo v tisočih belih mehurčkih in iz skladišča tovorijo na tisoče kovinasto bleščečih jeklenih srpov in kos, . . .
                                                                                                                              Vinko Kirbus

151.    VESTNIK,  Leto IV.,  št. 65,  8. 8. 1948,  str. 3

NEKAJ DROBTINIC O CERKVI SV. RADEGUNDE

Kako je neka merovinška (frankovska) kraljica postala zavetnica cerkvice na Pohorju?  Radegunda Turinška (518-587) je bila prisilno poročena z mogočnim, a prav tako brezobzirnim  in krutim frankovskim vladarjem Klotarjem. Ona globoko verna in povsem predana skrbi za reveže, on polnokrvni frankovski vladar, brez vsake milosti, ubije ji celo brata, ki je obenem njen  edini prijatelj. Potem Radegunda možu pobegne, pri škofu doseže, da jo posveti za redovnico, kajti le tako je lahko postala tudi za Klotarja nedotakljiva in nedosegljiva. Preostanek življenja preživi v spokorniški obleki, opasana s težkimi verigami in prebičana po hrbtu od lastne roke. Umre v francoskem Poitiersu, grob mučenice pa kmalu postane romarsko središče.

Le kaj ima pohorski kraj opraviti s to frankovsko kraljico?

Sv. Radegunda goduje 13. avgusta, le tri dni po sv. Lovrencu. Ljudska domišljija, ki ji ni nikoli mar za dejstva, je povezala sv. Radegundo  s sv. Lovrencem (225-258). Čeprav zija med obema svetnikoma več kot tristoletna časovna vrzel,  pa sta po ljudski tradiciji brat in sestra. Ob njunem godu letijo svetlikajoče se svetinje od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Lovrenca in nazaj; lepa  ljudska  razlaga za zvezdne utrinke ob jasnih avgustovskih nočeh. Tako je tudi naš sv. Lovrenc dobil sestro sv. Radegundo, katere rojstnega dne ne poznamo, vemo le, da se prvič omenja leta 1617, čeprav vsi kronisti v isti sapi zatrjujejo, da je cerkvica mnogo starejša.

Še ena prikladna razlaga obstaja (to si je izmislila moja malenkost). Sv. Radegunda je zaščitnica obrtnikov, predvsem lončarjev in tkalcev. Verjetno so bile hiše okoli naše sv. Radegunde obrtniške. Na lovrenške cerkve lahko gledamo skozi staro stanovsko delitev družbe: cerkev sv. Lovrenca pripada duhovniškemu stanu, sv. Križa ponosnim purgerjem, sv. Radegunde pa manj premožnim obrtnikom in kmetom.

Morda se je kdo od Lovrenčanov vsaj za hip ustavil ob misli, da je cerkev sv. Radegunde  danes občinska last. Nekoliko nenavadno se sliši, kot so bili nenavadni zakoni cesarja Jožefa II.. Leta 1782 je do temeljev pretresel katoliško cerkev v svoji državi. Ukinil je čez 700 samostanov, prepovedal romanja …, rušenju sta bili zapisani tudi cerkvica sv. Radegunde in kapela sv. Ane v Puščavi; za obstanek slednje se je k hoškemu dekanu odpravila celo delegacija lovrenških žensk, a jih je dekan odpravil s stavkom: »Moje srce je trdo kot kamen!« . Pa vendar trmastim in samozavestnim Lovrenčanom niso prišli do živega niti cesarski odloki. Lovrenški tržan iz stare lovrenške družine Jakšetov je oba sakralna objekta kupil, kapelo sv. Ane je podaril  prebivalcem Kumna, cerkev sv. Radegunde pa trški občini.

Za konec pa še pripovedka o cerkvici sv. Radegunde, v kateri se spet pojavi motiv mitološkega jezera.

http://www.lovrenc.net/jespa/b-digitali … divo/#d433

Prebral. Hvala za tole, dosti zanimivih informacij! Vendar, oprosti Pohorc, nič kaj bistveno novega v zvezi z gospodarjenjem z gozdom na Lovrenškem. Čeprav Culturplan vsebuje besedo načrt to še ne pomeni, da gre za ureditveni - gozdnogospodarski načrt. Kažejo se sicer zametki urejanja gozdov - npr. urejanje paše. Bistvo načrtov, ki sem jih omenjal jaz je obvladovanje gozdov v smislu trajnosti. Iz prebranega sklepam, da je Falska velepost sicer delala neke preproste inventure stanja sestojev, niso se pa vprašali bistvenega vprašanja: Ali je to kar mi sekamo trajno oz. Kolko pa mi sploh lahko posekamo, da bomo zagotovili trajne donose. Čeprav so metode za določanje trajnih donosov takrat že obstajale (predeljevanje površin, lesnih mas itd. Tut v tem viru se vidi, da so sekali mnogo preveč, kot so se gozdovi lahko obnavljali. Vprašanje je tudi ali se jim je sploh šlo za zagotavljanje trajnih donosov? Torej ostajam pri moji trditvi, da je šlo za čisto eksploatacijo imn da se je (sodobno) načrtno delo z gozdom na Lovrenškem začelo pred 60. leti. Če pa bi se kje v arhivu falske graščine našel kak dokument, ki bi govoril zgoraj navedenem pa bi bilo to res (v smislu zgodovine gozdarstva) revolucionarno odkritje, ki bi na glavo postavilo vse dosedanje šolske (pol)resnice o delu z gozdom na Pohorju. Bi pa se priporočal še za kakšen takšen dokument, saj so to zelo pomembne informacije. Gozdarji pa smo pri tem bolj levi, zgodovinarji pa žal gozdarstvu posvečajo mnogo premalo pozornosti!

Na grobnovo prošnjo objavljam članek iz Večera o nastanku "Mance":

Še vedno le razstavni prostor

Pred dobrim letom so mariborski gozdarji pri Lovrencu na Pohorju organizirali republiško tekmovanje sekačev. Tisti dan je bilo za Lovrenčane pravi praznik. V prireditev se je vključilo tudi domače turistično društvo in sočasno pripravilo razstavo gob, pokušnjo žganih pijač in pohorskih zelišč in še kaj. Tedaj je mariborski Marles sredi Lovrenca razstavil tudi enega od svojih montažnih vikendov. Postavljen je bil menda v dveh dneh s temelji vred. Tedaj so lovrenški turistični delavci zatrjevali, da bo poslej v lični leseni kočici njihova turistična pisarna.
Toda kočica je še sedaj prašna in kot kaže stoji sredi Lovrenca samo zato, da jo obiskovalci lahko vidijo od zunaj in se sprašujejo, čemu rabi in zakaj je prašna.
Foto: J. C.
4146.    VEČER,  leto XXVII.,  št. 189(7235),  17. 8. 1971,  str. 4

»Vidimo se na nedeljo pri sv. Arehu«

Zgoraj zapisani stavek je bil pred več kot 100 leti poznan povsod po Pohorju. Če ti ga je nekdo zabrusil v obraz, je to pomenilo, da bosta na areško nedeljo poravnala račune. Ker so k svetemu Arehu romala vsa pohorska plemena, z vsemi njihovimi petelini, so bili popoldnevi  na areško nedeljo poznani daleč naokrog po ravsih, bliskanju nožev in sekir.
Tudi Lovrenčani so se večkrat pritoževali , da se vsake toliko pojavijo v trgu pubeci s Pohorja, ki z izzivalno potisnjenimi  klobuki  na stran in zavihanih rokavov vpijejo: »Aufbiks!«. In že se je lovrenški trg spremenil v bojišče.
Spodaj pa sta opisa dveh epohalnih bitk pri sv. Treh kraljih in na Pesku. Čuditi se je predvsem številu in vztrajnosti vpletenih, premišljenim atakam, ki jim ni bilo videti konca, potokom prelite krvi …

(Mariborski večernik, 17. 8. 1931)

(Toti list, 22. 4. 1953)

GENERAL, KI JE NAŠE GORE LIST

Skribejevi so  bili premožna trgovska   lovrenška družina. Živeli so pri Portu; franciscejski kataster iz leta 1825 navaja kot lastnika Portejevega,  hišna številka 43, Michaela Skribeja. Iz te družine izhaja tudi Viktor Skribe, oficir avstro-ogrske armade, ki je odšel leta 1904 v pokoj s činom podmaršala (Feldmarschalleutnant). Ta čin sodi med generalske čine in je primerljiv z današnjim generalpodpolkovnikom (glej prilogo spodaj).
Ob koncu prve svetovne vojne je Viktor Skribe odločno podprl novo slovensko oblast in prizadevanja Rudolfa Maistra. Zadnja leta življenja je preživel na Maistrovi ulici 23 v Mariboru, kjer je 1. 4. 1930 tudi umrl.

(Jutro, 10. 4. 1930)

ČINI PEHOTE AVSTRO-OGRSKE ARMADE