Pohorski utrinek
Sem v Sobotni priloga Dela prebral na zadnji strani prispevek Aleša Debeljaka Poročilo s pohorske pešpoti. Avtor je bil tokrat četrtič na Pohorju, tokrat ga je s prijateljem prehodil (predvidevam, da od vrha mariborske vzpenjače) od vzhoda, preko Ruške koče, Šumika do Osankarice. Všeč mi je, če ima kdo do Pohorja še vedno strahospoštovanje, če kdo opazi razliko med temnimi gozdovi in svetlimi, iz ran rojenimi fratami. Razumem, da koga na Pohorju zvečer še vedno spreleti srh, ko se čudi temnim blodnjakom skrivenčenih poti, ki jih obraščajo velike trave. Iz srca napisan popotniški pohorski zapis vedno spominja na romantične avanture zgodnjih raziskovalcev Pohorja.
Zadnje čase rad pohajam po Pohorju od Rogle preko Tolstega vrha proti Mislinji. To je v bistvu dobro uro dolg sprehod, ki se konča na enem od najlepših travnikov, ki sem ji kadarkoli videl. Po tej poti skoraj nihče ne hodi, zato je meni še posebej ljuba.
Lani sem na tej poti srečal ljubljansko družinico. Precej nervoznega očeta, spravljivo mater in iz tega zakona rojenega najstnika. Vsi trije v opankah, nekoliko zgubljeni (kaj sploh počnemo v tej vukojebini) me povprašajo, kam vodi ta pot. V Mislinjo, jim odvrnem, ampak, ker si verjetno ne želite tja, vam lahko odkrijem, da boste čez pol ure videli najlepši travnik na svetu. Pa me foter vpraša: In kaj naj tam počnemo? Samo vzdignil sem roke v znak in rekel: Ne vem, vsakomur svoje! Mi je bolj spravljiva mama rekla, da bodo verjetno že znali kaj početi, foter pa je tudi potem izdihnil nekakšno zahvalo za podatke. Pa je vseeno zgledalo, da sem po njegovem jaz kriv, da sem jih spravil sem gor.
Zadnje dni so me skuhale in pošteno prehladile vse mogoče klime. Zato sem polne glave obsedel na klopci ob vodnem zbiralniku na Roglu in opazoval ljudi, to pač rad počnem s posebno »voajersko« strastjo! Kmalu sem spoznal, da večina njih pozna na Pohorju samo en posvečen pohodniški cilj in to so Lovrenška jezera. Posamezniki, pari in skupine (v skupinah radi hodijo Pohorci) so ga strumno ravnali proti Lovrenškim, zraven pa se pridušali, kakšna gužva je danes, da pa to res ni normalno. Pohorci, ki jih je bilo največ, so imeli s seboj tudi harmoniko, pa spet dokazali, da če so skupaj, so najglasnejši, le individualno so bolj tiho…
Zaradi pomanjkanja idej sem se pred dnevi tudi sam odpravil na Lovrenška in vzel v zakup vse, kaj me čaka. Pa sem ga še srečno zvozil do tja. Skoraj sem pohodil nekakšnega pudlja, ampak res ga nisem videl in sem to gospe tudi na široko razložil.
No, tokrat za spremembo na Lovrenških ni bilo tako glasno kot po navadi. Včasih so se ljudje radi spraševali, če se je za kopati in če so ribe notri. Tokrat so bili bolj tiho, večina njih je sedela na stranicah mostnic, si dala opravka s svojimi pametnimi telefoni, delala selfije in sploh na veliko tipkala. Kakšni zlati časi, bi si mislil Jezernik, če ne bi bila tam gručica deklet z dolgo palico, s katero so drezale v dno Ledvičnega jezera, se nekaj spakovale in vašlale, kot se za takšne punčare pač spodobi.
Nebo je bilo dokaj jasno, le tam na jugu se je zbrala kopica oblakov. Na poti nazaj se je naenkrat zgodilo, kar je pač bilo pričakovati. Nobenega pohlevnega dežja za začetek, kar s prve toča, da te je vse bolelo. Od nekod se je pojavil veter, pa megle so mu delale društvo, potem pa se je vscalo, še Noe se bi čudil. Vse kar se je prej imenovalo pot, kolovoz ali kolobor, je bilo naenkrat grobn.
Vse živo je letelo od tistih Lovrenških jezer, kot Švabi z ruske fronte. Pa en cajt dež, pa spet toča. Zgoraj na nebu pa veselica strel in grmenja. Si zamerkam eno smreko pa se postavim pod njo. Evo prideta mimo dva v tistih rumenih pelerinah, ki jih daje AMZS svojim članom. Pa se postavita ravno pod mojo smreko, kot da jih na Pohorju drugače ni. Pa reče dedec, da je smreka košata in visoka, ampak zato nevarna. Pa mu rečem, da če nam je usojeno, nam je pač usojeno. Sta ga kar odkurila dalje. Je trajalo že pol ure, nalivalo, kot da je sodni dan, samo malo dolgcajt mi je vseeno postalo, pa grem naprej. Hodim, nič ne vidim, vse me boli od preklete toče, si najdem drugo smreko
Stojim pod njo, naenkrat poleg mene spet dva, tokrat brez pelerin. Si mislim, pa dobro, kaj sem jaz, sv. Ožbalt, zaščitnik pred pohorskimi nevihtami. Si izmenjamo nekaj besed, stojimo, meni postane dolgcajt, sežem v žep po cigareto, Zippera (me je rajcalo od radovednosti, če bo prižgal), si prižgem, na kar me ona dva gledata, kot da sem jima na živo odrl mater. Se je tudi to prijateljstvo naenkrat nehalo. Potem sem pokadil, pa šel naprej. Zeblo me je, ampak sem si mislil, da je partizane še bolj, dež je še kar ostro bičal, pa pokalo je na veliko, ampak čisto brez potrebe, ker me ni zadelo.
Tristo metrov pred želenim ciljem je pokukalo sonce izza oblakov, dež je kot na ukaz nehal scati, tam gor na desnii so zamukale krave, oni tam za šaltheblom je spet pognal sedežnico in svet se je delal, kot da se pred kratkim ni nič zgodilo. Sem mislil, da sem si kupil dobre pohodniške čevlje, dobro nekaj sem prehodil v njih, samo hudič tokrat ni zdržal, oba podplata sta se spredaj na široko odprla, zato čevljev nisem vrgel, ampak fuknil v keson.
Zdaj sem pa ves žnodrav tja v glavo, pa tečn, pa spet ne morem spati, itak že od rojstva kuj gauvdim.
Samo, če je lep dan in grem po tihi pohorski poti, si vseeno mislim, da je to smisel življenja!
