Intervju: Pajdaški kapitalizem je bankrotiral

Svetovno najvplivnejši slovenski bančnik Egon Zakrajšek iz Feda
Zakaj je Slovenija po 20 letih samostojnosti zadela zid pri sto kilometrih na uro, kako je bankrotiral ekonomski model nacionalnega interesa in pajdaškega kapitalizma, zakaj smo postali zaprta in enoumna družba, ali je slaba banka dobra rešitev, kako rešiti državo in se izogniti trojki? Pogovarjali smo se z Egonom Zakrajškom iz ameriške centralne banke.

Pred dnevi ste imeli v Ljubljani predavanje o svetovni finančni krizi, kjer ste Slovenijo uvrstili med zelo tvegane države, ki se je tuji naložbeniki izogibajo. Zakaj?
Od leta 2007 je v svetu apetit po tveganju precej majhen, kar pomeni, da je cena obveznic, ki jih izdajajo tvegane države, nizka, ker jih nihče noče kupiti, cena obresti pa visoka, torej so premije za tveganje visoke. To je velika težava zlasti v periferni Evropi. V Sloveniji imamo še svoje specifičnosti, to je politični pat položaj in s tem povezana nestabilnost. Vlada je predlagala konkretne in pametne rešitve za izhod iz krize, ki bi jih morali sprejeti že pred dvema, tremi leti. Te rešitve potem različno blokirajo in to je specifična slovenska značilnost, kot so denimo referendumi in zdaj še val uličnega upora. Vse to bo vplivajo na nestabilnost, težje zadolževanje države in večje pribitke za tveganje k obrestim na državni dolg.
Je pri nas sploh zavedanje, kako resne so razmere?

V Sloveniji v določenih krogih ni zavedanja, kako resen je v resnici položaj in kam nas to vodi. Če se bo nadaljevalo s temi referendumi, ki so jih zdaj napovedali opozicija in sindikati, potem bo prišla trojka. To je samo vprašanje časa. Absolutno je pomembno, da se najde neki konsenz med glavnimi političnimi akterji, da se vsaj dogovorijo, kaj je realna situacija. Občutek imam, da živijo neke politične opcije v vzporednem vesolju, da živijo na luni, da se sploh ne morejo sporazumeti.
Kako rešiti sistemsko blokado referenduma?
Najbolje bi bilo spremeniti ustavo, vendar je to v tem kratkem obdobju, ko nimaš več časa in manevrskega prostora, verjetno težko. Gotovo pa bi bila sprememba referendumske zakonodaje najbolj pozitivno znamenje, ki bi ga lahko pokazala Slovenija EU in trgom, da se zaveda, da gre pri referendumih za sistemsko slabost.

Kaj je šlo v Sloveniji po letu 1990 narobe, da smo padli tako globoko?
Dejstvo je, da je ekonomski model nacionalnega interesa, to je pajdaški ali kronistični kapitalizem, bankrotiral in propadel. S tem je konec. Zdaj je vprašanje, kako iz tega, kako najti izhod, izgubili smo 20 let. Račun za bankrot pajdaškega kapitalizma je družbi izdan s sanacijo bank, zlasti NLB. To nas bo veliko stalo, to ni zastonj, to ceno bi bilo treba medgeneracijsko porazdeliti, da breme ne bi padlo na eno generacijo.

Kako komentirate dejstvo, da so avtorji nacionalnega interesa, to je mencingerjanski ekonomisti, ki imajo sedež predvsem na EIPF, po krizi postali še vplivnejši, saj jim dominantni mediji pripisujejo skoraj že božanski status ter jih opevajo kot ugledne in resne ekonomiste?
Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi »teorija« nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni institut za fiziko, kjer bi bili ptolomajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja in da se Sonce vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še posebno na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje. Tako imenovani slovenski ugledni in resni ekonomisti imajo v velikem delu na mednarodnem področju zelo pičle reference, nimajo objavljenih člankov v mednarodno priznanih revijah, nikoli jih ne srečam na nobenih glavnih mednarodnih konferencah. To je vaška posebnost slovenske ptolomajske ekonomije. Edina izjema je majhna skupina tako imenovanih mladoekonomistov, ki se jim vidi, da so se šolali v tujini, da so vpeti v mednarodne tokove, vendar v Sloveniji nimajo kritične mase, nimajo dostopa do medijev.

Kako razložiti, da smo v 20 letih tranzicije iz komunizma v kapitalizem in demokracijo namesto pluralizma dobili - kot pravite - družbo popolnega enoumja?
Meni je to zelo jasno. Če pogledamo komunizem, Jugoslavijo, se je največja sistemska intelektualna korupcija zgodila v družbenih vedah, medtem ko so bile naravoslovne in tehnične vede precej manj politično kompromitirane. Na primer, Sovjeti so imeli vrhunske matematike in fizike v svetovnem merilu, podobno je bilo tudi v Jugoslaviji. Komunistični režim je potreboval družboslovje za intelektualno podporo režimu. Pri nas je komunistična politična elita potrebovala in podpirala razvoj marksistične ekonomije in sociologije. Vsi ti ljudje so se morali, če so hoteli uspeti, zapirati pred svetom. Da so ti ljudje napredovali in dobili profesure, dobili denar od države, so morali neposredno ali posredno podpirati ekonomsko politiko komunističnega režima. Leta 1991 to poči in kaj se zgodi: ptolomajski ekonomisti so morali reči, ups, Zemlja se vrti okoli Sonca, ne nasprotno, in kaj naj zdaj naredimo. Seveda se ta generacija ne bo odpovedala svoji politični in gospodarski moči. Zato so naredili vse za zapiranje intelektualnega prostora in ustvarili intelektualni monopol tudi po letu 1991. Začele so se pojavljati slovenske, vaške posebnosti, češ v Sloveniji pa gravitacija ne deluje, to je zakon ponudbe in povpraševanja. Ti ljudje so hkrati imeli podporo stare politične elite, in ker ni bilo lustracije, jim je bilo v skupnem interesu, da bodo drug drugega podpirali. Tako smo nenadoma prišli v sistem, ko se je to izrodilo in smo danes zadeli zid pri hitrosti sto kilometrov na uro.

Podpirate slabo banko?
Podpiram.

Potem veljate v Sloveniji za neresnega in neuglednega ekonomista.
(Smeh.) V angleščini se temu reče »I've been called worse things by better people«. Moj CV je na spletni strani in si ga lahko vsak ogleda ter se na podlagi tega odloči. Slabo banko podpiram, ker je sanacija slovenskega bančnega sistema nujen, vendar ne tudi zadosten pogoj, da se Slovenija vrne h gospodarski rasti. Vsi ekonomisti zunaj Slovenije se strinjajo, da ima odlašanje s sanacijo bank strahovite posledice za gospodarsko rast. Japonska ima izgubljena desetletja. Zgodovina bančnih in finančnih kriz kaže, da je treba agresivno in čim prej odgovoriti na težave v bankah. V lastnem interesu bank je, da počasi lezejo iz težav, da se počasi dokapitalizirajo in postopoma razdolžujejo, vendar s tem hkrati močno stiskajo gospodarstvo, ker ga ne kreditirajo. To spiralo navzdol je treba čez noč presekati, če hočemo priti ven. Zamudili smo že dve leti. Slabe terjatve so se povečale. Gre za dinamičen proces, vse večjo jamo si kopljemo. Slaba banka je zato rešitev. Davkoplačevalci bomo to morali pokriti tako ali drugače. Takoj je treba izločiti slabe terjatve. Nekatera posojila se bodo vrnila, vendar čez čas, država si to lahko privošči, da se potem nekatere stvari vendarle poplačajo in ne bo popolna izguba.
Dejali ste, da je slaba banka le nujen, vendar ne tudi zadosten pogoj. Kaj je drugi pogoj za vnovično rast?
Po hitri izvedbi slabe banke in očiščenju slabih bilanc bank je treba banke konsolidirati in pridobiti tuji kapital. Nujna je tudi prodaja bank, ne zgolj slaba banka. Prodati je treba vse. Privatizacija NLB, glavne banke v slovenskem bančnem prostoru, je nujna. Bank, kot so danes, ne bo kupil nihče, ker gre za povsem nepregledno zadevo. V svetovnem merilu povpraševanja po tako tveganih in nepreglednih vlaganjih v finančnem sektorju ni. Minister Šušteršič je neverjetno pogumen, ko je pred dnevi predlagal celotno prodajo NLB. Je prvi, ki je po 20 letih rekel, da je nekaj takega potrebno.

Zakaj je NLB nedotakljiva? Vsak poskus prodaje NLB je takoj označen za izdajo slovenskega naroda, prvak SD Lukšič se pri obrambi NLB sklicuje celo na partizanski boj.
Bančni sistem je ožilje, prek katerega je politična elita nadzorovala velik del paradržavnih institucij, iz njega izhaja moč. Bančni sistem je kačja glava: strupeno kačo je treba ubiti, tako da se ji odreže glava. Ta kačja glava je Slovenijo pripeljala v krizni položaj. Ko se bo enkrat država umaknila iz finančnega sistema, neproduktivni akterji v paradržavnem gospodarskem sektorju ne bodo imeli vira za preživetje. Tisti, ki so proti slabi banki in prodaji NLB, se zavedajo, da bi izgubili nadzor nad gosko, ki jim je nosila zlata jajca. NLB je kot mitični Stalingrad, nasprotniki prodaje NLB bodo vztrajali do zadnjega.
V petek je MDS objavil letno poročilo o Sloveniji, kjer je ob slabi banki podprl tudi vladno konsolidacijo javnih financ. Kako vi gledate na konsolidacijo?
Fiskalna konsolidacija je v Sloveniji potrebna že zaradi dane zaveze iz pakta o stabilnosti in rasti, da bomo zmanjšali primanjkljaj, sicer bomo v očeh finančnih vlagateljev postali še bolj nekredibilna država. Hkrati je treba preprečiti grški, španski ali portugalski scenarij, saj je šla njihova fiskalna konsolidacija prehitro, posledica je huda socialna kriza, razmere se še slabšajo.

Ker prav ta teden poteka razprava o proračunu za leti 2013 in 2014, me zanima, kakšen je torej vaš predlog?
Slovenija ima še vedno nekaj manevrskega prostora. Ob postopni fiskalni konsolidaciji je potrebna zelo hitra izvedba strukturnih reform. Finančni trgi ne gledajo od četrtletja do četrtletja, ampak dolgoročno. Če nekomu posodiš denar za deset let, jih zanima tvoje gospodarsko povprečje teh desetih let. Reforme so kot šahovske poteze, moraš imeti strategijo. Zato je za Slovenijo pomembna tudi sanacija bančnega sistema, to je absolutno potreben pogoj, in seveda resna politična zaveza, da se bodo izpeljale strukturne reforme, sploh reforma trga dela. Dualnost trga dela je ahilova peta slovenske ekonomije. Pomembni so tudi reforma pokojninskega sistema, postopno zmanjšanje javnega sektorja in umik države iz gospodarstva. S hitro izvedbo reform bi država finančnim trgom poslala jasno znamenje, da je z dolgoročnega gospodarskega vidika perspektivna država. Sledila bi upad obrestnih mer in lažje zadolževanje države, kar bi močno olajšalo fiskalno konsolidacijo.

Kako komentirate najnovejši medletni upad BDP za 3,3 odstotka?
Podatki o krčenju kažejo, kako resna je kriza. Medletni upad naložb je kar 20 odstotkov. Gradbeništvo se bliža ravni z začetka tranzicije. To so klasične težave države, ki je v prostem padu. Mi smo sicer izvozna ekonomija, ampak izvoz je zelo odvisen od povpraševanja v tujini. Vprašanje je, kaj lahko sploh naredimo. Povsem smo odvisni od Nemčije. Mi ne izumljamo stvari, ne izvažamo ipadov. Naši izvozni izdelki imajo razmeroma nizko dodano vrednost. Tudi stroški dela na enoto proizvoda, ki so glavno stroškovno merilo mednarodne konkurenčnosti, so pri nas previsoki. Če tega ne moreš ustaviti, se bodo podjetja izselila.
Pri stroških dela v Sloveniji naletite na sindikate, ki so z zlorabo referenduma postali že nekakšna paradržava.
S sindikati bi se morali dogovoriti dolgoročno, kot so se v Nemčiji in Avstriji, ki tudi nimata lastne monetarne politike in ne moreta devalvirati valute. Naši sindikati si sami kopljejo grob z zahtevami pri plačah. V Nemčiji in Avstriji so se sindikati zavedali, da je veliko pomembneje ohraniti delovna mesta kot višje plače pri cikličnih gospodarskih gibanjih. Razumeli so, da če ob upadu zunanjega povpraševanja ne moreš spremeniti tečaja ali obrestnih mer, se morajo spremeniti plače, če hočeš ohraniti konkurenčnost. Pri nas pa je vse na nož. Dokler se to ne bo spremenilo in ne bodo sindikati začeli konstruktivno sodelovati pri makroekonomski politiki Slovenije, ni izhoda.

Če padejo sanacija bank, fiskalna konsolidacija in reforme, pride trojka. Kaj to pomeni?
Če v Sloveniji ne bo dogovora, je trojka blizu, saj država razpada po vseh šivih. Prihod trojke je najslabša rešitev. Trojko zanima samo to, da Slovenija poplača svoje dolgove. Njim je večinoma vseeno, od kod to pride. To je tako kot pri odvisniku od heroina: ena možnost je, da gre v dobro bolnišnico, kjer se lepo in humano ozdravi ter dolgoročno spravi na pravo pot. Druga možnost je, da gre »cold turkey« in je nekje v parku. Trojka je približno kot cold turkey, je šok terapija, pomenila bi grozovit upad standarda povprečnega Slovenca. S tem izgubiš možnost, da ceno potrebnih strukturnih reform razporediš medgeneracijsko, da se stroški vseh teh tranzicijskih napak v 20 letih bolj enakomerno in pravično razporedijo. Če pride trojka, potem bodo ti stroški večinoma padli na današnje generacije, pomenilo bo rez plač, pokojnin, ne nekajodstoten, ampak morda deset in več, daljšanje delovne dobe, zmanjšanje socialnih transferjev.

Kaj pa izstop iz evrskega območja, za katerega iz ozadja že navijajo nekateri domačijski ekonomisti?
Izstop iz evrskega območja, prehod na lastno valuto in devalvacija bi pomenili nacionalno katastrofo, saj ima Slovenija velik zunanji dolg. Z devalvacijo nacionalne valute bi se čez noč močno povečal notranji dolg že danes močno prezadolženega gospodarstva, kar bi sprožilo množičen val stečajev, brezposelnost bi poletela v nebo, država pa bi potem zares padla v socialno brezno in kaos.

Ne liberalni kapitalizem ne ortodoksni socializem, temveč solidarizem

I. Pomen koncepta solidarizma

Po korekciji levega odklona pred 20 leti je sedaj potrebna korekcija odklona v desno, katerega neuspeh dokazuje največja kriza po drugi svetovni vojni, ki jo je povzročil. Cilj korekcije je strategija Pax Europea.
Bralci me sprašujejo o pomenu zadnjega odstavka v knjigi Svetovna kriza in Slovenci – Kako jo preživeti? (izdajatelj ZRC SAZU, december 2008), ki se glasi: »Kakšna pa bi bila primerna ureditev družbe glede na problematičnost sedanjih ekscesov kapitalizma in preteklih ekscesov socializma? Morda nam odgovor lahko ponudi misel razpravljavcev v nedavni televizijski oddaji ARD: ne kapitalizem ne socializem, ampak solidarizem …« Zanima jih, kaj je mišljeno pod pojmom »solidarizem«? Nemški misleci so prišli do tega pojma v zaključku dolge polemike. Niso ga podrobneje opredelili, temveč naj bi povzel v oddaji izrečene misli o gospodarski poti v prihodnosti.
Namen prispevka je razmišljanje o elementih, ki bi jih lahko vključeval solidarizem, brez ambicije taksativnosti v njihovem naštevanju. Cilj je vzpodbuditi razpravo o primerni prihodnji ekonomski in na tej podlagi tudi politični ureditvi.
Medtem ko je v javnosti vse več govora o konkretnih ekonomsko-političnih ukrepih reševanja sedanje krize (na žalost še malo uresničenih v praksi), je mnogo manj strateških razmišljanj o potrebnih spremembah sistema, v katerem živimo in ki je pripeljal do sedanje krize. Vse v tradiciji predhodnih finančnih kriz, ob katerih so se porajale ideje tudi o potrebnih sistemskih spremembah, ko pa so bile krize odpravljene, so nove zamisli zamrle. Ker bo sedanja kriza daljša in verjetno bolj globoka, bodo imele ideje o spremembah sistema več možnosti za preživetje, tudi tiste, ki gredo prek okvirov zgolj utrditve (s povečano regulacijo in zaostrenim nadzorom) sedanje ureditve.

Ozadje

Pred dobrimi 20 leti, natančneje 20. junija 1988, sem v Sobotni prilogi Dela objavil programski članek Nova ekonomska doktrina naše družbe, ki je bil neke vrste vrh mojih večletnih prizadevanj po vrnitvi s študija v ZDA za uveljavitev nove družbe, temelječe na trgu in privatni lastnini. Članek je bil povzetek dokazovanj, da bo potreben temeljit preobrat, premik v desno iz takratnega ortodoksnega socializma v smeri tržnega gospodarstva na temelju privatne lastnine. V nasprotju z drugimi deli nekdanje Jugoslavije je Slovenija v drugi polovici 80. let že začela v večji meri uveljavljati elemente trga, bistvenih sistemskih premikov pa oblast ni dovolila. Razumljivo, da mi je bilo po objavi članka medijsko pojavljanje nekaj časa onemogočeno. Res pa so se nekaj časa za tem pojavili pri meni ustanovitelji ene od novonastalih strank in moj tekst uporabili za podlago ekonomskega dela njihovega ustanovnega programa.
Takrat je kritika mojih stališč prihajala »z leve«, češ da vodijo v kapitalizem. Sedanji prispevek želi popraviti sedanji desni odklon nazaj v sredinsko pot, odmik preveč v desno smer liberalnega kapitalizma. Po dvajsetih letih je namreč naša (evropska in v njej slovenska) družba znova na »ekonomskem razpotju«. Zato mislim, da je znova potreben programski članek – strateški razmislek, kako naprej. Po eni vodilnih vlog v prvih treh strategijah samostojne Slovenije in neprisotnosti pri oblikovanju četrte neoliberalne strategije iz leta 2006 gre v prispevku lahko za razmislek o nastavkih za novo, peto strategijo.
Vse od srednješolskih časov ostajam na enakih idejnih in strokovnih izhodiščih kontinentalne zahodnoevropske provenience, medtem ko so kritike z leve izpred 20 let v zadnjih letih nadomestili kritiki »z desne«, pri čemer gre včasih celo za iste »strokovnjake« ali vsaj člane istih vodilnih ekonomskih akademskih institucij v Sloveniji. Strokovna konsistentnost, moralna neoporečnost, znanstvena hrbtenica pač takih idejnih preskokov ne dovoljujejo.

Solidarizem – termin

V slovarju tujk pomeni »solidarizem« socialno-reformistično smer v nemškem katolicizmu, ki hoče rešiti socialno vprašanje s kooperativami. V tem članku gre za širšo razumevanje pojma. Solidaren je po slovarju tujk tisti, ki: 1/ podpira, odobrava ravnanje, mnenje nekoga; 2/ je složen vzajemen, povezan; 3/ ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati.
Danes pojem solidarnosti poudarjajo tako idejni nosilci na desni (na primer papež v zadnjih božičnih poslanicah ali slovenski nadškof Uran) kot na levi (sindikati, ker bolj izrazitih in vplivnih nosilcev levih idej sedaj ni). Torej je mogoče v prihodnjo (idealno) družbo, ki naj bi slonela na solidarnosti, priti tako z leve kot z desne.
Pojem solidarnosti in solidarizma je blizu definiciji pravičnosti filozofa Johna Rawlsa, ki jo, prosto interpretirano, razume kot svobodno delovanje človeka ob (državni) intervenciji le v korist tistih, ki so v izhodišču hendikepirani. To pa je po moje blizu solidarnosti do slednjih. Nadpovprečno sposobni pač solidarnosti ne potrebujejo, lahko pa jo izražajo do hendikepiranih kot del svoje družbene odgovornosti, lastne moralne drže.

Pax Europea, ne Pax Chinesis ali Pax Asiatica v 21. stoletju

Če je bilo 19. stoletje Pax Brittanica, 20. stoletje Pax Americana, se za 21. stoletje napoveduje Pax Chinesis (ali Pax Asiatica), če se ne bo Evropa uprla in prevladala s Pax Europea doma in po svetu. Če druge družbe in celine ne bodo hotele evropskih civilizacijskih standardov, se naj uveljavi evropska ureditev v razmerah protekcionizma v Evropi. Vsaj v zadnjih 40 letih se je Evropa podredila ameriškemu (v resnici anglosaškemu) modelu liberalnega kapitalizma v gospodarjenju in življenju, ki je pripeljal v sedanjo finančno in gospodarsko krizo, ki je praktični dokaz njegovega poraza. Pri nas tega mnogi nevedni še niso spoznali, mnogi privrženci pa se branijo s tem, da je vzrok krize premalo dosledna uveljavitev tržnega fundamentalizma, ne ideologija sama. Ampak takšen izgovor poznamo že iz časov socializma, ki po mnenju takratnih odločevalcev prav tako naj ne bi bil uspešen, ker ni bil dovolj radikalno uveljavljen.
Tudi Američani pod Obamo ga bodo korigirali v smeri socialdemokratske variante. Napovedal je uveljavitev splošnega zdravstvenega zavarovanja, strateške finančne blue-chipe mu je nacionaliziral že odhajajoči Bush, v realnem sektorju pa bo z avtomobilsko industrijo to storil sam; trade-unioni dvigujejo glas kot partnerji v pogajanjih, ekološki, socialni, moralni korektivi bodo dopolnili profitno usmerjenost ameriških korporacij.
V 21. stoletju naj bi prevladal civilizacijski model Kitajske. Če se Evropa ne bo uprla z uveljavljanjem lastnih civilizacijskih pridobitev (ekološke, socialne, politične, ekonomske), se bo znova podredila, tokrat kitajskim nizkim standardom. Ali bomo vsi postali »Kitajci«, kot pravi Jože Mencinger, kakor smo doslej bili v resnici vse bolj »Američani in Angleži« po obnašanju, posebno na finančnem področju? V Evropi smo si vendar ustvarili civilizacijske standarde, ki so višji socialno (kako slabo živijo zemljiško razlaščeni Kitajci, ki gradijo v mestih kot sezonski delavci), ekološko (slaba kakovost hrane, strupene snovi, kot je melamin, nimajo domovanja v Evropi), politično (kitajski model partijske diktature je tuj evropski demokratični tradiciji). Kitajci gradijo svetovni izvozni prodor na administrativno postavljenih nizkih stroških, zasnovanih na podravnotežnih cenah produkcijskih faktorjev: plače so mizerne, življenjske razmere manualnih delavcev pogosto nevzdržne; kapital je na razpolago po subvencioniranih obrestnih merah, zanje cene naravnih virov ne vključujejo stroškov ekološke zaščite, energija je primerjalno prepoceni; hkrati pa tudi v sedanjih kriznih časih z razvrednotenjem domače valute vzpodbujajo izvoz. Zato so ob tako nizkih stroških cene njihovih izdelkov tako nizke, da jim Evropejci in Američani ne morejo konkurirati. Ali se bomo prilagodili njihovim standardom ali pa oni evropskim, če želijo prosti vstop na naš trg? Ali bomo Evropejci znižali dosežene civilizacijske standarde na njihovo raven (kako nizko), ali jih bodo Kitajci (Azijci) povečali na našo raven, ali pa bo odgovor Evrope protekcionizem?
Kaj naj bi vseboval evropski način življenja in civilizacijskih standardov? Gre za združitev najvišjih pridobitev kontinentalne Evrope: socialne države blaginje Olofa Palmeja (skandinavski model življenja), socialnega dialoga avstrijske države Bruna Kreiskega (dialog v gospodarstvu med sindikati, vlado/državo in kapitalisti), gospodarskega modela socialno-tržnega gospodarstva nemškega gospodarskega čudeža Erharda in kasneje Willyja Brandta ter tradicijo francoske pete republike močnega javnega sektorja na za državo ključnih področjih.
Da ne bi bilo videti, kot da gre zgolj za nostalgično ponovitev že doživetih evropskih vzorcev z začetka druge polovice prejšnjega stoletja, jih dopolnijo liberalne pridobitve pozne faze 20. stoletja, ki so v podpori pluralizmu, človekovemu osebnemu razvoju in zdravi (vendar zmerni) tekmovalnosti odprte družbe. Tako ne gre za paternalistični model, ki negira vsake individualnost in razlike, temveč za socialni model, ki vključuje tudi šibkejše člane družbe.
Mislim, da je za Slovenijo in Slovence najbolj primerna različica »solidarizma«, ki je najbližje tudi večini Evropejcev, to je ohraniti slovensko identiteto, za uresničitev česar pa je treba imeti lastne materialne temelje.

Elementi solidarizma

Namesto ameriškega (anglosaškega) modela tržnega fundamentalizma in neoliberalne doktrine, ki je prevladoval Evropi in svetu, naj Evropa ponudi ZDA in Angliji na eni strani ter Kitajski, Indiji in preostalim azijskim velikanom na drugi strani evropski celinski model socialno-tržnega gospodarstva in določene individualne solidarnosti. Akti nacionalizacije finančnih institucij (in postopno tudi drugih, kot je avtomobilska industrija) v ZDA in Angliji ter obsežni državni programi intervencije že preusmerjajo anglosaške države proti klasičnemu evropskemu modelu socialno-tržnega gospodarstva. Barack Obama bo s svojo administracijo gotovo nadaljeval takšno novo smer. Bilo bi neumno, da sedaj Evropa (posebej Slovenija) še vedno sili v nasprotni smeri, kjer so Američani in Angleži kot idejni nosilci bili in od koder že bežijo. V liberalizmu je, med drugim, šlo ciljno za sistem totalne privatizacije vseh človekovih aktivnosti, zahteve po konkurenci za vsako ceno, nevpletanje države (l'etat gendarme; Nachtwachter Stadt) ob zahtevanem izravnanem proračunu in podobno, skratka za elemente sistema, ki so pripeljali do globalne finančne krize in realne recesije. Prav ironično je, kako Američani in Angleži ob propagiranju neoliberalne ideologije v praksi zelo pragmatično intervenirajo tako v monetarni in fiskalni politiki kot v nacionalizaciji finančnih in realnih gigantov, evropska komisija, ki naj bi jo prevladujoče vodila evropska socialno-tržna ideja, pa v praksi deluje skrajno neoliberalno. Je »bolj papeška od papeža«.

Elementi solidarizma bi med drugim lahko bili:

1. Osnovno je tržno gospodarstvo z ex post popravki napak nepopolnega trga ter pretežno zasebna last ob ohranjeni vlogi javne lastnine in sektorja na kritičnih področjih za kohezivnost družbe.
Ker trg ni popoln (neenako razpolaganje s proizvodnimi faktorji), nastajajo napake trga (market failures), tudi v obliki zlorab, ki so pripeljale do sedanje krize; zato jih je treba popraviti ex post z ukrepi vlade in javnega sektorja ter tako doseči vsaj drugo najboljšo rešitev (second best solution). Gre za ex ante ali ex post okoljsko (socialno, ekološko, etično) korekcijo delovanja trga zaradi neželenih rezultatov tržnega mehanizma, ki jih povzroča objektivno podana nepopolnost tržne konkurence.
Nediskriminatorno privatiziranje vseh sfer človekove aktivnosti nujno vodi v ekonomski in socialni darvinizem; za zagotovitev minimalnih standardov socialne varnosti in človeku vrednega življenja za vse ljudi so poleg zasebne potrebni tudi javna last, prevladujoč javni sektor za zagotovitev minimalnih javnih storitev v infrastrukturi in/ali javno-zasebno partnerstvo.

2. Vsem zagotovljena minimalna (da ne bo zlorab v smislu moralnega hazarda) socialna varnost (zdravstvo, upokojevanje, mladi, brezposelnost) in javna zagotovitev dostopnosti vsaj minimalnih storitev kulture in umetnosti, športa in drugih sfer človekovega življenja kot javne vrednote.
Poskusi popolne privatizacije prav vseh sfer življenja vodijo v nesolidarno in človeku neprijazno konkurenčno družbo, v kateri se povečujejo socialno razslojevanje in napetosti, bogati se morajo zaščititi pred reveži. Ker obubožani nimajo kaj izgubiti, pride do socialnih nasprotij v družbi in nujnosti uporabe prisilnih sredstev za vzdrževanje reda in miru, torej neenakopravnega statusa quo v zaščiti privilegiranih.

3. Solidna gospodarska rast (ne maksimalna), vendar ob skrbi za okolje, tako socialno, ekološko, etnično kot ekonomsko.
Pretiravanje v »povečanju vrednosti za delničarje« (increasing shareholder value) je vodilo v ekonomski darvinizem, ki ni samo v tem, da vsak želi zase najbolje, ampak tudi v tem, da pri doseganju tega cilja ne izbira sredstev, tako da to počne tudi na škodo drugih. Seštevek tako definiranih individualnih maksimumov ni več družbeni maksimum, če niso upoštevani negativni zunanji učinki delovanja posameznikov pri zasledovanju lastnega maksimuma (externalities).

4. Življenje in poslovanje v negovanju medčloveških stvarnih, ne virtualnih odnosov.
Gre za osebne neposredne stike med ljudmi, ki povečujejo zaupanje; pomanjkanje zaupanja je eden bistvenih razlogov sedanje krize in neuspeha ukrepov za njeno razrešitev. Gre za življenje brez manipulacij ob visoki meri moralne odgovornosti posameznika, družbene odgovornosti gospodarskih enot. Ko se neoliberalci sklicujejo na Adama Smitha, zamolčijo njegovo zahtevo po moralnosti gospodarskega ravnanja ljudi na trgu, kjer deluje »nevidna roka«.
Človeku morajo biti stroji in tehnika v pomoč, ne sme se jim podrediti (telefoni, računalniki) in postati odvisen od njih. Človek mora ostati vladar nad strojem, ne obratno.

5. Avtonomen, svoboden in izobražen posameznik, ki je sposoben sam po lastni presoji zavestno, brez manipulacij okolja in medijev, sprejemati svoje ekonomske in druge odločitve in se ne ravna pod vplivom marketinških manipulacij. Cilj bo alternativa sedanji izraziti potrošniški družbi. Za to je potrebno izobraževanje, najvišja možna raven šolstva, ki je javna dobrina.
Potrebna je omejitev manipuliranja in vodenja v virtualni svet, moralna odgovornost za resničnost informacij v marketingu in politiki. Reklama mora ostati predvsem informacija, ne delovanje na podzavest človeka, torej ne more biti osvobojena moralne, etične komponente. Manipuliranje z ljudmi v marketingu, vse do poskusov vplivanja na njihovo podzavest, ne more biti družbeno koristna znanstvena disciplina, saj gre za psihološko manipulacijo s človekovo psiho, ki je po analogiji podobna biološki genski manipulaciji z njegovim physisom.

6. Pluralizem odprte družbe z zdravo, vendar zmerno tekmovalnostjo, ki bo omogočil bolj izobraženemu in svobodnemu posamezniku izživeti vse svoje potenciale in se uveljaviti v družbi.
* * *

Nekomu, ki je toliko vpet v vsakdanji način življenja, da ne vidi širšega konteksta (zaradi dreves ne vidi gozda), se lahko zdijo predlogi »solidarizma« nerealni, utopični, naivni, arhaični, iluzorni. Vendar kriza liberalnega kapitalizma zahteva popravek odklona v desno nazaj na sredinsko evropsko pot, kakor je kriza ortodoksnega socializma pred desetletji zahtevala popravek odklona v levo nazaj na sredinsko evropsko pot.
V tem okviru imajo navedene ideje ambicijo vzpodbuditi razmišljanje, med drugim tudi glede njihove primernosti za Slovenijo.

II. Pomen solidarizma za Slovenijo

Zavračanje odklonov od sredinske poti socialno-tržnega gospodarstva in socialne države zadeva tako leve kot desne odklone. Glede levih odklonov, napak ortodoksnega socializma (komunizma), ni več treba posebej utemeljevati, saj je bilo ob izboru novega, demokratičnega sistema ob osamosvojitvi in takoj po tranziciji tudi pri nas tega dovolj. V kratkem, ortodoksni socializem vseh različic je temeljil na napačni predpostavki prevlade skupnega nad individualnim interesom. Rešitve so vodile v ekonomsko neučinkovitost (nizek standard), hkrati pa politično nedemokratičnost.
Argumenti za zavračanje neoliberalnega kapitalizma na temelju tržnega fundamentalizma pa so, posebej v Sloveniji, še potrebni. Mnogo je znakov, da pri nas še nismo dojeli to, kar postopno spoznava ves razviti svet – da si je liberalizem s povzročitvijo največje krize zadnjih 80 let sam podpisal smrtno obsodbo. V kratkem, predpostavke popolno konkurenčnega trga niso izpolnjene (enake sposobnosti in enako razpolaganje s produkcijskimi tvorci ter atomističnost, homogenost, gibljivost in odprtost na trgu izdelkov in storitev). V razmerah, ko se napačno predpostavlja, da je trg popoln, in se ga zato deregulira, tisti, ki so bolj sposobni, predvsem pa v boljšem družbenem položaju, izkoristijo pomanjkljivosti trga (market failures) v svojo korist in na škodo drugih. Le državna (javna) intervencija lahko odpravi napake trga in onemogoči iz njih nastajajoče deformacije, ki so pripeljale na primer do sedanje finančne krize z velikimi posledicami za realni sektor. Rezultat je druga najboljša rešitev (second best), ki je edino dosegljivi optimum.

Ideja solidarizma je blizu Sloveniji

V ideji solidarizma gre v bistvu za socialdemokratsko različico gospodarskega in od tod implicitno tudi družbenega in političnega življenja. Blizu je Sloveniji in ljudem, ki živijo na tem prostoru. Solidarizem bi v anketi podprla velika večina prebivalcev Slovenije.
V politični tradiciji samostojne Slovenije je solidarizem in socialdemokratski model prevladujoč. Sedanja vodilna stranka se tako imenuje (drugo je, ali tako ravna); prejšnja vodilna in sedaj prva opozicijska stranka je izvorno bila prva socialnodemokratska (drugo je, kako se je v zadnjih petih letih preimenovala in preusmerila), cerkev in krščanske stranke nosijo zelo močno socialno komponento. Ljudska stranka gradi na tradiciji svoje predhodnice pred drugo svetovno vojno in Kreka, Korošca. Nacionalna stranka v veliki meri podpira predvsem domačo identiteto. LDS in Zares sta po imenu bolj liberalno usmerjeni, vendar je med 12-letnim vladanjem tedanja LDS izbrala gradualizem in socialno občuteno vladanje – slovensko pot sui generis, ki nam je prinesla toliko uspeha v primerjavi z drugimi državami, saj smo tranzicijo preživeli edini brez krize.

Zakaj smo ranljivi?

Nekaj smo z novo strategijo in politiko zadnjih let v Sloveniji tudi sami prispevali, da smo bolj ranljivi za prodor krize od zunaj in bomo manj odporni pri reševanju njenih posledic. Gre za zadolževanje čez vsako mero tako prebivalcev kot podjetij, bank in tudi celotne države z negativno plačilno bilanco. Proti krizi so odporni predvsem tisti, ki imajo likvidnostne rezerve, prihranke, niso zelo zadolženi in bodo imeli trajen priliv dohodkov tudi med krizo, da bi lahko morebitno zadolženost redno servisirali in ne bi propadli. Slednje je problem, predvsem za tiste zaposlene v gospodarstvu, katerih delovna mesta so ogrožena, nekaj zadnjih let pa so se bolj zadolževali. Tudi podjetja, ki so z investicijskimi megalomanskimi načrti vstopala na zanje povsem nova področja dela brez know-howa ali pa so se šla finančno investiranje, so izpostavljena. Ranljive so banke, ki so pridobile dodatne vire za kredite, ki presegajo domače depozite, tako da so si izposojevale v tujini (v tem delu so bile podobne investicijskim bankam, ki v tujini propadajo, ker so bile okužene še s strupenimi vrednostnimi papirji, pri nas na srečo ne v znatnem obsegu), zdaj, v zaostrenih razmerah, pa morajo jih vračati. In država, ki je v zadnjih letih ustvarjala vse večji plačilnobilančni primanjkljaj in s tem prešla iz neto upnika konec 2004 v neto dolžnika na ravni okrog 20 odstotka BDP, mora servisirati dolg, kar dodatno poslabšuje tekočo bilanco. Strategija na vseh ravneh je, enako kot v tujini, razdolževanje, kopičenje likvidnostnih prihrankov za odplačila ter skrb za ohranitev toka dohodkov (zaposlitve, posli, izvoz). Preveliko zadolževanje ni tipično za značaj ljudi na naših tleh, psihologija »črednega nagona« je zvabila ljudi vanj, češ, »če vsi, pa še jaz; gotovo ne more biti narobe, če se zadolžujejo, igrajo na borzi vsi« …
Solidarizem bo prišel do izraza tudi tako, da izpostavljenih ne pustimo na cedilu. Pri tem je treba tehtati velikost družbene škode: na eni strani tehtnice kaznovanje nepremišljenih menedžerjev, na drugi celotna družbena škoda, ki jo naredi v kraju ali regiji propad njihovega podjetja. Za prvo obstajajo drugi načini sankcioniranja grešnikov, ne propad podjetja, ki so ga vodili.

Zamuda v percepciji krize

Slovenija zamuja v percepciji krize, v spoznanju vzrokov in v medijski prepoznavi domačih pridigarjev, ki so nas pripeljali tja. Z zamudo smo stopili na vrtiljak neoliberalizma (na srečo), sedaj (na žalost) zamujamo pri spoznanju, da je treba z njega skočiti, ker so drugi to že naredili, in se v napačno smer vozimo sami.
Pri nas še vedno velja miselnost, da bo treba dve leti ukrepati za odpravo krize, potem pa deset let nadaljevati uresničevanje neoliberalne strategije iz 2006. Kot da gre zgolj za majhno smet v kolesju neoliberalizma, ki jo je treba samo odstraniti, potem pa neomejeno nadaljevati po liberalni tržno fundamentalistični poti. Ali bomo torej v sedanjih razmerah trmasto privatizirali, prodajali (tujcem ali identitetno neozaveščenim Slovencem blue-chipe), ko pa ves svet podržavlja in ustanavlja domače sklade za zaščito pred tujimi sovražnimi prevzemi? Ali bomo onemogočali krepitev domačih finančnih, trgovskih in gospodarskih stebrov prek združitev in prevzemov, medtem ko ves razviti svet koncentrira domačo lastnino s prevzemi in združitvami kot način reševanja krize?
Komentatorji v medijih so še vedno nosilci neoliberalnih idej (na primer: »Pot iz krize je davčna razbremenitev kapitala«, kot da je problem premajhna ponudba, ne premajhno povpraševanje in zato velike zaloge) ali pa poglede spreminjajo za 180 odstotkov, da so lahko še na TV, radiu, v časnikih.
Ljudem ne bo povrnil zaupanja še tako radikalno manipulativen marketing, gospodarski ali politični, temveč ukrepi zadnjih zatočišč oblasti, to so centralne banke in vlade.
Razvoj gospodarstva zadnjih pet let (hitrejša rast s primanjkljaji, zadolževanje na vseh ravneh) je bil v nasprotju s slovensko tradicijo, identiteto. Enako velja za sprejeto strategijo gospodarskega razvoja iz leta 2006. Oboje nam je odvzelo sui generis pot v gospodarstvu in družbi, ki nas je ločila od drugih tranzicijskih držav, obvarovala preteklih kriz in nas naredila vodilno državo tranzicije.

Tranzicijska pot in solidarizem

Evropski izvori Pax Europea so blizu ljudem na slovenskem ozemlju. Ideje, ki so jih podpirali Palme, Kreisky, Erhard, francoska peta republika, so nam bile blizu pri izboru tranzicijske poti, ki se je izkazala za uspešno.
Naša pot tranzicije je bila dialog med socialnimi partnerji, skrb za potencialno gospodarsko najbolj ogrožene plasti prebivalstva (kmete in upokojence), ohranjena domača last blue-chipov, tudi državna, če domačega kapitala še ni bilo dovolj, in tržni model s skrbjo za okolje (ekološko, socialno, etnično), podjetja pa niso brezglavo stremela k maksimizaciji dobička brez skrbi za okolje. Tudi ohranitev ključnih gospodarskih stebrov gre v prid etnične komponente ustreznosti okolja za solidarizem.
Problem je, da smo se ob vstopu v EU morali (pre)hitro liberalizirati in privzeti delovanje evropske komisije, ki pa je bilo predvsem v zadnjih letih dejansko izrazito neoliberalistično, bolj kot v ZDA. Tako nas je, bolj kot bi bilo sicer, tudi prek ukrepov v EU zajel »bacil« neoliberalizma, ki je pripeljal svet in zato tudi nas v krizo, in to bolj, kot bi bilo potrebno.
Tako izbrano sui generis pot tranzicije Slovenije so tuji svetovalci in mednarodne finančne institucije kritizirali. Sedaj, ko so rezultati znani, pa nas ocenjujejo najvišje med vsemi tranzicijskimi državami. Seveda, za različne mednarodne oblikovalce lestvic konkurenčnosti in liberalizacije smo še vedno na repu. Kritizirajo nas, ker se jim nismo predali in prodali, kot so to naredile druge tranzicijske države, zdaj pa krizo najbolj trpijo. Slovenija jo bo preveslala z manjšimi posledicami, vendar ne brez njih, tudi zato, ker smo v zadnjih letih na vseh ravneh v povprečju živeli prek ustvarjenega.

Zaključek

Slovenija je v času tranzicije uspešno izbrala lastno strateško in ekonomsko-politično pot (pot gradualizma z elementi solidarnosti), podobno je ključnega pomena izbor prave poti sui generis za reševanje iz sedanje krize. Zdaj ni prostora za filozofske razprave različnih svetovalcev diametralno nasprotnih pogledov na delovanje in reševanje gospodarstva in ni časa za dolge politične razprave o ukrepih. Vsak zamujeni dan, teden prepušča gospodarstvo globlje kriznemu objemu. Ve se, kdo je znal svetovati in oblikovati pravilno pot iz tranzicijske depresije ob osamosvojitvi, pozitivna empirična izkušnja iz preteklosti pa kaže, na čigavo svetovanje se je mogoče nasloniti v sedanji krizi. Pri ukrepanju pa je treba pohiteti. •

Dr. Franjo Štiblar, EIPF in Pravna fakulteta