Nemci so že v prvih dneh okupacije prisilili Lovrenčane, da so prinesli slovenske knjige pred občinsko zgradbo. Nekaj vrednejših knjig so odpeljali v Gradec, ostale pa zažgali na grmadi sredi dvorišča med župniščem, v katerem so imeli svojo komando in farno cerkvijo. V tej goreči grmadi so zgorele tudi knjige knjižnice Kmečkega bralnega društva, farne knjižnice, osebnih knjižnic župnika in kaplana z župnijskim arhivom vred1. Ta grmada knjig je gorela kar nekaj dni. Nekateri Lovrenčani so v zavetju teme rešili pred ognjenimi zublji kar nekaj knjig in župnijskega arhiva ter jih doma poskrili. Med najbolj aktivnimi je bil Jakob Paulič Sadonik, ki je rešene knjige v sodu potopil na dno ribnika, ki ga je imel na svojem posestvu.

Gospo Emilijo Arčnik, poročeno Jodl, je leta 1946 kot takratno dijakinjo ruške gimnazije, prosil krajevni zdravnik dr. Alojz Tičar, če bi pomagala pri iskanju in zbiranju knjig za bodočo Ljudsko knjižnico.

Največ knjig, ki so jih našli, so bile ravno te, ki so jih rešili iz goreče grmade, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so jih Lovrenčani na začetku vojne skrili pred Nemci. Kakšnih dragocenejših knjig žal ni bilo med njimi, bilo pa je kar nekaj prevodov svetovnih velikanov in nekaj del slovenskih avtorjev.

Tudi njena družina je prispevala kar nekaj knjig.

Tem knjigam, ki so bile rešene iz goreče grmade, se je reklo »črni fond«, saj so bile na njih še sledi saj in ognjenih zubljev.

V začetku šolskega leta 1947/48 je takratni ravnatelj lovrenške osnovne šole, gospod Jože Petrun, dal na razpolago novoustanovljeni Ljudski knjižnici v petem razredu staro rabljeno omaro, ki so jo za silo popravili, tako da so lahko na njene police naložili knjige. Na začetku jih je bilo mogoče okoli petdeset.

Dr. Tičar je gospe Jodl priskrbel tudi trši papir, s katerimi je te ožgane in močno poškodovane knjige ovila in tako skrila ožganost in uničenost knjig. Na tako ovito knjigo je potem napisala njen naslov ter ime in priimek avtorja in jo oštevilčila.

Razvrstila jih je po letnicah izdaje in po prevajalcih. Naslove knjig vpisala v poseben zvezek s trdim ovitkom.

Pod naslov knjige, ki si jo je bralec izposodil, je vpisala njegovo ime in priimek, ko pa je knjigo vrnil, je poleg imena in priimka naredila piko, kar je pomenilo, da je bila knjiga vrnjena.

Za mlado dekle je bilo to delo kar naporno, saj ni imela nobenega učitelja, ki bi ji dajal navodila, kako naj razvrsti knjige, oziroma po kakšnem sistemu naj knjige izposoja.

Problemov z vračanjem knjig ni bilo skoraj nobenih, saj so bili bralci zelo čustveno navezani na pisano slovensko besedo, kajti med vojno se je lahko samo na skrivaj bralo slovenske knjige in so zato Lovrenčani takoj po vojni zelo pogrešali slovenske knjige.

Točnega datuma, kdaj je knjižnica pričela z obratovanjem se ne spomni, kakor tudi ne kdaj in zakaj je knjižnica prenehala poslovati.

Knjige so si izposojevali samo starejši bralci, ki so končali osnovno šolo pred vojno. Mlajši žal niso znali brati slovensko, saj so med vojno hodili v nemško šolo in so zato niso znali brati v slovenskem jeziku.

Članarine takrat ni bilo.

Največ knjig je bilo iz založbe Mohorjeva knjiga, kar nekaj knjig pa jim je podarila tudi tiskarna Modra ptica.

Kasneje je dr. Tičar navezal tudi stike z ostalimi Ljudskimi knjižnicami v bližnji okolici, tako so Lovrenčani dobili tudi precej knjig iz sosednjih ljudskih knjižnic.

Knjižnica je bila odprta ob sobotnih večerih, saj je gospa Emilija Jodl med tednom obiskovala gimnazijo v Rušah.

Leta 1949 se je zaradi smrti njene babice morala zaposliti v Tovarni kos in srpov, od koder je dobivala pisarniški material, da se je lahko zahvalila ljudem, ki so darovali Ljudski knjižnici knjige. Denar za znamke ji je iz svojega žepa dajal dr. Alojz Tičar.

(Po pripovedovanju gospe Jodl Emilijane zapisal Jože Javornik)

1  Robnik Špela: Sveti Lovrenc na Pohorju : pregled kulturnega, gospodarskega, socialnega, cerkvenega in šolskega razvoja Svetega Lovrenca na Pohorju : diplomsko delo

Zanima me, če se kateri izmed vas spomni, katera generacija učencev je to bila in kdaj so bili "domžalčani" pri nas?

Hvala za vse koristne informacije!

Zanima nas namreč, kdo je bila ta gospa Tončka. Po pripovedovanju gospe Mare je živela v smeri bivše pekarne ali v okolici Foka.

Če bi jo kdo iz posnetka morda prepoznal, prosimo, da nam to na kakršen koli način sporoči.

http://shramba.lovrenc.net/mp3/Toncka.mp3

Izvedel sem kar nekaj zanimivih stvari. Ko mi potrdijo čistopise, jih bom objavil tukaj.

V Mariboru poskušajo doseči, da bi se sindikalne in delovne organizacije ponovno zavzele za kulturno življenje svojih ljudi

Občinski svet zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Mariboru je letos še pred začetkom zimskega delovnega obdobja pripravil skrbno sestavljen delovni in finančni načrt. Dodal mu je načrte vseh društev v občini. Predsednik sveta Janez Karlin je o delovnem načrtu in nekaterih drugih vprašanjih kulturnega življenja v Mariboru in okolici povedal:
»Na sejah predsedstva in komisij smo v zadnjem času obravnavali predvsem program dela in proračun. Imeli smo repertoarno posvetovanje režiserjev dramskih skupin in dvodnevni seminar za predsednike društev na Pohorju. Na seminarju smo govorili predvsem o programski usmeritvi sveta in kulturnih društev, kjer bi bili čimbolj upoštevani sklepi 5. kongresa zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije. Gre za širše delovanje društev, za organiziranje celotnega kulturnega življenja in dela v krajih, kjer ni poklicnih kulturnih ustanov. Sklenili smo utrjevati in razvijati kulturna središča. Ker denarja, ki je na voljo za delovanje društev in kulturo sploh, za zdaj ni dovolj, da bi lahko kulturno razvijali vse kraje, se nam zdi najbolj umestno vlagati tja, kjer se bo to najbolj obrestovalo. Kulturnega središča seveda ni mogoče oblikovati brez primerne dvorane in zlasti ne brez ljudi, ki so voljni delati na tem torišču.
Kulturno središče bi naj imelo dobro založeno knjižnico, in če je le mogoče, tudi čitalnico. Razvijati bi moralo lastno amatersko delovanje in prirejati gostovanja. Medtem ko bi knjižnice v središčih morali čimbolj založiti z novimi knjigami, bi druge kraje obiskovale potujoče knjižnice. Kraji, ki bi morali postati kulturna središča svoje okolice, so Ruše, Šentilj, Miklavž, Rače ali Fram, Lovrenc na Pohorju, Selnica in drugi. Seveda naj se središča razvijejo tam, kjer bodo boljše možnosti za delo.«

Strokovna vzgoja in prireditve
Tov. Karlin je povedal, da se bodo prihodnji teden pričeli seminarji za strokovno vzgojo amaterjev. Dvodnevni seminar za režiserje pionirskih skupin bosta vodila režiserja iz Ljubljane. V ospredju bo praktično delo s pionirji. Pomladi nameravajo prirediti v Mariboru prvo samostojno srečanje pionirskih dramskih skupin in krožkov. To srečanje bo pred prvim slovenskih srečanjem pionirskih skupin in krožkov, ki bo v okviru jugoslovanskih pionirskih iger aprila v Idriji. Seminar bo obenem priprava na obe srečanji.
Še ta mesec bo v Mariboru srečanje lutkovnih odrov iz občine Maribor, gost na srečanju pa bo najboljša slovenska nepoklicna lutkovna skupina, lutkovni oder iz Dravelj. Prav tako bodo na prireditev povabili lutkarje iz zamejske Koroške.
Prihodnjo pomlad bo v Mariboru republiško tekmovanje pevskih zborov. K sodelovanju bodo povabili pevske zbore iz zamejstva, s Koroške, Primorske in po možnosti iz Porabja. Tekmovanje naj bi preraslo v jugoslovansko in mednarodno prireditev. Maribor nima razen gledališkega tedna nobene večje prireditve, tekmovanje pevskih zborov bi poživilo njegovo kulturno življenje.

Ni čutiti odmiranja
O umetniškem amaterizmu in delovanju društev meni tov. Karlin, da za sedaj ni treba govoriti niti o mrtvilu niti o odmiranju tega delovanja. Kadar začasno neha delati eno društvo, ponavadi zaživi drugo in tako je ponovno doseženo ravnovesje. To je približno tako kot medobčinsko sodelovanje svetov in društev. Zdaj je sodelovanje boljše s tem svetom, zdaj z drugim. Trenutno je posebno dobra povezava Maribora s Koroško. Želja občinskega sveta v Mariboru je, da bi se lahko dogovoril z vsemi sveti širšega območja za sodelovanje, posebno še za skupno strokovno vzgojo in večje prireditve.
Svet zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Mariboru sodeluje v tem času tudi v javni razpravi o kulturnih skupnostih in novem financiranju kulturnega delovanja. Prav tako se trudi za boljšo povezavo s sindikalnimi in delovnimi organizacijami. Namen tega prizadevanja je, da bi se sindikalne in delovne organizacije ponovno zavzele za kulturno življenje svojih ljudi, posebno še za kulturno vzgojo mladine.                             M. Š.

VEČER,  leto XXIV.,  št. 266(6704),  14. 11. 1969,  str. 8

MODEL JE TU, ALI BO TUDI DENAR?

Na Slovenskem izide okrog 1600 knjižnih izdaj na leto. Med njimi je vsaj 900 takih, brez katerih naše knjižnice kratko malo ne bi smele biti. Kako naj teh 900 izdaj pride med bralce, če pa nekatere knjižnice na podeželju hirajo v skrajno slabih gmotnih razmerah?

Knjižnice so ustanova množičnega stalnega izobraževanja prebivalstva — seveda v tistih deželah, ki namenjajo knjižnicam potrebno skrb. Mi ta čas še nismo taka dežela, ker imamo: prvič — zlasti na podeželju knjižnice docela osiromašene, neurejene, slabo organizirane; drugič — ker knjižni skladi v naših knjižnicah ne ustrezajo več sodobnim potrebam (sklad je zastarel, se ne obnavlja dovolj ažurno, razmerje med leposlovnimi, strokovnimi in poljudnoznanstvenimi knjigami pa ne ustreza normativom, in to v škodo strokovnih knjig), in tretjič — ker knjižnična mreža kljub zakonom o matičnih knjižničnih službah pri nas (na Slovenskem) v glavnem še ni dovolj organizacijsko in kadrovsko dognana.
To bi bile glavne težave našega knjižničarstva, ki zdaleč ne veljajo samo za Maribor (kjer so bile na zadnji seji sveta za kulturo in znanost tudi izrečene), ampak najbrž kar za vse slovenske občine ali pa vsaj za večino. Zato bomo v tem zapisu tudi poudarili zlasti splošneje veljavne misli o našem knjižničarstvu, medtem ko smo »model«, kako mislijo urediti knjižničarstvo v mariborski občini, opisali že na drugem mestu, delno pa ga bomo za vzorec omenili tudi, tukaj v zvezi s tu objavljeno shemo o organizaciji knjižnic v mariborski občini.

Če imamo matično službo, še ni vse urejeno
Kljub temu da imajo zdaj menda že po vsej Sloveniji urejeno matično knjižničarsko službo, s tem slovensko knjižničarstvo še ni sanirano. Po mnenja prof. Bruna Hartmana, ravnatelja mariborske študijske knjižnice, ki ji je trenutno zaupana matična knjižničarska služba v mariborski občini, intencij knjižničarskih zakonov iz let 1961 in 1965 še nismo uresničili, predvsem zato ne, ker zakoni v celoti ne zahtevajo in obvezujejo, ampak le svetujejo in priporočajo. To pa pomeni, da je usoda knjižničarstva v posameznih občinah še vedno preveč odvisna od kulturnih politik v posameznih občinah. To pa ni sprejemljivo, če pristanemo na izkušnje kulturno in gospodarsko razvitejših dežel, kjer so spoznali, da so knjižnice dejavnik temeljnega množičnega izobraževanja vseh slojev prebivalstva. K poglavitnim težavam našega knjižničarstva, ki smo ga uvodno omenili, naj dodamo, da je v nekaterih naših občinah v knjižnicah po trikrat premalo strokovnih oziroma poljudnoznanstvenih knjig — s čimer je nazorno povedano, zakaj naše knjižnice še ne morejo biti dejavnik permanentnega izobraževanja prebivalstva. Predvsem pa še ni urejeno financiranje knjižnic.
Recimo, da matične knjižničarske službe, ki smo jih uvedli, kot strokovna služba izdelajo kar najbolj smotrno in funkcionalno organizacijo knjižnične mreže (»model« take organizacije so zdaj izdelali v Mariboru) v kaki občini. Tega modela še vedno ni mogoče izpeljati, če nove funkcionalne organizacije knjižnične mreže dovolj ne financirajo. Marsikje se bo torej zgodilo, da bodo naredili odličen projekt organizacijske, upravne, kadrovske, vsebinske, finančne ureditve knjižnične mreže, amapk če družba tega ne bo plačala, bo vse ostalo po starem.

Strokovna povezanost knjižnic, ne »boj« z društvi
Še ena ilustracija (Hartmanova) o materialnem minimumu knjižničarstva, pri katerem ni mogoče popustiti niti za korak: na Slovenskem izide okrog 1600 knjižnih izdaj letno. Med temi je vsaj 900 takih, brez katerih naše knjižnice kratko malo ne bi smele biti. Kako naj teh 900 izdaj pride med bralce, če pa nekatere knjižnice na podeželju hirajo v skrajno slabih gmotnih razmerah? Večinoma so podeželske ljudske knjižnice enote prosvetnih društev. Društva pa dobijo za vso svojo dejavnost tako pičle zneske, da si njihova knjižnica nima veliko obetati. Če pa ni niti temeljnega denarja za knjižnične prostore, obnovo fonda in za knjižničarja, potem tudi ljudi, ki bi jih knjižničarstvo veselilo in bi čutili zanj nagnjenje in sposobnost povsem mine veselje.
Da ljudske knjižnice ne bi bile take pastorke v prosvetnih društvih, kot včasih so, je nujno, da jih vzame v strokovno in organizacijsko varstvo občinska matična knjižnična služba, in to v celoti, to se pravi z neposredno organizacijsko povezanostjo. Ponekod (primer v Celju) so to nujnost razumela nekatera prosvetna društva tako, kot da se jim zdaj knjižnice »jemljejo«. V mariborski občini za take primere nismo slišali. Saj sploh ne gre za nikakšno jemanje, ampak za organizacijsko strokovno utrditev knjižnične mreže na določenem območju v duhu strokovnih spoznanj matične službe. Torej bi društva lahko bila takega urejevanja edino vesela.

Kako urediti knjižničarstvo na podeželju?
»Mariborski model« o »pokrivanju« podeželja s knjižnično mrežo računa z nekaj krajevnimi ljudskimi knjižnicami v izoblikovanih ali oblikujočih se krajevnih kulturnih središčih (shema kaže 8 takih središč) ter s potujočo knjižnično službo. Nismo strokovno poklicani in zmožni do potankosti opisati kako bodo krajevne knjižnice deležne organizacijske, upravne kadrovske in druge skrbi svoje matične »centrale« v mestu. To prepustimo izvedencem. Širše zanimivo pa je, kako lahko potujoče knjižničarstvo »pokrije teren«. Mariborski izvedenci si to, če smo jih prav razumeli, predstavljajo takole: knjige (že 2100 enot imajo, to pomeni, da lahko hkrati 100 krajev dobi nad 20 knjig, kar je že spoštljiva številka) naj bi razvažala dva kamioneta v kovčkih (to že delajo, le kamionetov še ni). Poudarjajo neurejenost in obenem odločilno pomembnost KRAJA, kamor knjige pridejo, in LJUDI, ki za njihovo distribucijo skrbijo. Gre torej za ureditev mreže IZPOSOJEVALIŠČ in IZPOSOJEVALCEV. Če kje, potem lahko pri tej stvari odločilno pomagajo prosvetna društva, Socialistična zveza krajevne skupnosti in drugi družbeni dejavniki in javno zavzeti ljudje v kraju. Pomagajo lahko urediti izposojevališča in poiskati dobre izposojevalce ter poskrbeti za njihovo dostojnejšo denarno nagrado kakor so je deležni zdaj naši vaški knjižničarji.

Šolske knjižnice
Tako kakor pri mnogih stvareh nas tudi pri knjižničarstvu tepejo neskladnost prizadevanja na istem ali sorodnem področju. Šolske knjižnice sicer ne sodijo k mreži ljudskega knjižničarstva, ker so šolske knjižnice sestavni del učno vzgojnega dela šole, pomenijo pa v kakem kraju knjižnično kulturno žarišče ob ljudski knjižnici (marsikje imajo vaške ljudske knjižnice pri nas v šolah celo svoj prostor). Nujno in naravno bi torej bilo, sodijo knjižničarski delavci, da bi ljudska in šolska knjižnica delovali na svojem območju skladno vsaj do te mere, da bi sporazumno nabavljali knjižni fond. To pomeni, da ne bi obe knjižnici kupovali istih knjig, ampak bi si vsaj v osnovi razdelili delo in se specializirali. Sploh pa je skrb za šolske knjižnice (to smo zapisali že nekoč kot zahtevo mariborskega slavističnega društva) treba natančneje in dosledneje opredeliti tudi v okviru temeljnih izobraževalnih skupnosti in uradno, delovno poveriti dolžnost knjižničarja enemu od prosvetnih delavcev, ki pa mora seveda biti za to ustrezno nagrajen in olajšan pri drugih delovnih obveznostih. Pravijo, da so že v stari Avstriji imeli pri nas redno zavezanega človeka za šolsko knjižnico na šoli: ali smo danes naredili pri tem korak nazaj. Sicer pa nekatere šole za svoje knjižnice tudi danes zelo lepo skrbijo (odvisno je pač od ravnatelja in odgovornosti vse šolske skupnosti). Če je knjižnica temeljno pomagalo in učilo v učno vzgojnem procesu, potem so nekatere naše šolske knjižnice nedopustno zanemarjene.

Strokovne in podjetniške knjižnice
Za strokovno-znanstvene knjižnice raznih ustanov (visokih in višjih šol, inštitutov, strokovnih zavodov itd.) ter knjižnic v delovnih organizacijah velja v načelu že v tem omenjena neusklajenost: za knjižni sklad, če je količkaj kakovosten in tehten, velja, da je vreden več, če je sistematiziran in katalogiziran. To pomeni, da se ve kaj kdo ima in kje je kaj najti. Razdrobljenost je tu še posebej škodljiva. Navedimo praktičen primer: študijska knjižnica v Mariboru ima centralni katalog, ki, recimo, pokaže, kakšno literaturo o določeni stroki lahko človek dobi v tej ali oni tovarni,
F. F.
(Nadaljevanje na 9. strani)
(Nadaljevanje s 7. strani)
kaj pa v študijski knjižnici. Toda vsa podjetja s pomebnim strokovno znanstvenim knjižnim fondom bi morala skrbeti za točno obveščanje in evidenco teh del v centralnem katalogu. Le tako bi bogastvo knjižnih fondov prišlo do veljave in bi duhovno bogatilo vso regijo.

NOVOST: POSEBNE DEJAVNOSTI KNJIŽNIC
Mariborska modernizacija ljudskoknjižnične mreže bo prinesla tudi novost: posebne dejavnosti pri ljudskoknjižnični »centrali« bodo zajele knjižne tribune, srečanja z avtorji, razvejane umetniške dejavnosti za estetsko vzgojo v pionirski knjižnici itd. Te novosti kažejo pot kako lahko visoko organizirano ljudsko knjižničarstvo v velikih kulturnih središčih (mestih) postane žarišče moderne kulturne oziroma umetnostne vzgojne dejavnosti za mladino in odraslo prebivalstvo.

VEČER,  leto XXIV.,  št. 253(6691),  29. 10. 1969,  str. 7

Predstavniki mariborskih knjižnic so v svetu za kulturo in znanost občinske skupščine Maribor razgrnili program sanacije knjižničarstva

Seja sveta za kulturo in znanost pri občinski skupščini Maribor je bila v zadnjem obdobju ena od najbolj tehtnih, to pa zato, ker so kar tri predstavniki mariborskega knjižničarstva (B. Hartman, I. Kamenik in Z. Kertova) razgrnili pred člani sveta nadroben program o ureditvi celotnega knjižničarstva v mariborski občini. Ta program seveda ni bil pripravljen samo za zadnjo sejo, ampak je plod večletnega dela in iskanja najbolj smotrne ureditve celotne knjižničarske mreže v tej občini.
● Bistvo tega programa (o razmerah v mariborskem, zlasti podeželskem knjižničarstvu smo že in bomo še spregovorili drugič) lahko po zadnji seji takole označimo: že 1. 1. 1970 bi bilo mogoče združiti mestno in delavsko knjižnico v Mariboru, vendar ne z namenom gole fuzije, ampak zato, da bi s to strnitvijo ustvarili v Mariboru enotno organizacijsko, upravno, strokovno in funkcionalno podlago ljudskega knjižničarstva na območju ožjega mariborskega področja.
Sedanja mestna knjižnica bi postala osrednja ljudska knjižnica Maribor (tako bi se imenovala ta enotna ustanova) in bi sčasoma prevzela z ramen študijske knjižnice (ki je čisto specifična, znanstvena ustanova) celotno knjižničarsko matično službo in bi bila združevalno središče vsej razvejani ljudskoknjižnični dejavnosti v občini, s tem da bi imela naslednje enote in dejavnosti: samostojno enoto delavsko knjižnico, pionirsko knjižnico, potujočo knjižnično službo, in kot že rečeno, matično službo. Enakopravne organizacijske in strokovne skrbi bi bile deležne tudi krajevne knjižnične podružnice v poglavitnih podeželskih kulturnih središčih—Šentilju, Račah, na Teznu, Pobrežju, Studencih, v Rušah, pri Lovrencu in v Kamnici.
Taka je predlagana organizacijska shema. Preobrazbo in modernizacijo dela ljudskoknjižnične mreže pa bi dosegli z nizom ukrepov, ki so jih knjižnični strokovnjaki predlagali in ki zajemajo v prvi vrsti kadrovsko okrepitev in izpopolnitev, ureditev dotoka svežega knjižnega fonda, ki bi hkrati moral popraviti tudi neprimerno razmerje med leposlovjem in strokovnimi oziroma poljudno-znanstvenimi knjižnimi fondi v korist slednjih. V zvezi s funkcionalizacijo mreže potujočega knjižničarstva pa je treba v krajevnih žariščih najprej urediti vprašanje izposojevalcev in izposojevališč (torej kraj, kamor naj knjige s kovčki pripeljejo, in človeka, ki bo poskrbel za njihovo distribucijo).
To imajo za temeljne pogoje modernizacije ljudskega knjižničarstva kot dejavnika sodobnega metodičnega izobraževanja prebivalstva v mariborski občini, stvar odgovornosti občinske skupščine pa je, da bo po tem jasnem in dolgoročnem projektu še letos načrtovala ustrezna sredstva za njegovo uresničenje.                F.

VEČER,  leto XXIV.,  št. 243(6681),  17. 10. 1969,  str. 4

Krajevna knjižnica pri Lovrencu na Pohorju ima na svojih policah več kot 2000 knjig. Doslej si je nabrala 200 rednih bralcev, v glavnem iz vrst mladine in starejših ljudi. Knjige si v knjižnici izposojajo tudi lovrenški študentje, ki študirajo v Mariboru. Dejavnost knjižnice financira matična služba za knjižnice po študijski knjižnici v Mariboru, del sredstev pa prispeva tudi lovrenška krajevna skupnost. Ker so knjižnici prostori pri Lovrencu zelo tesni in tudi sicer neprimerni, so sklenili, da jih bodo obnovili in nabavili nove knjižne omare. Vendar se morajo zaradi pomanjkanja denarja odločiti ali za eno ali za drugo. Knjižnico že dolga leta vzorno vodi upokojena učiteljica Viktorija Gucmandl.
                                                                                                                                                     -jc

VEČER,  leto XXIV.,  št. 108(6546),  10. 5. 1969,  str. 2

Del članka
VEČER,  leto XXIV.,  št. 15(6453),  20. 1. 1969,  str. 6

Sestali so se turistični delavci in se pogovarjali o načrtu bodočega razvoja pohorskega turističnega področja. Zavoljo, možnosti najetja mednarodnih, kreditov so načrti tako široki in velikopotezni, da jim je kar težko verjeti, ko jih človek prvič sliši. Kljub temu pa je v lovrenško turistično mrtvilo posijal nov žarek upanja. Lovrenški turistični delavci prav sedaj pripravljajo prospekt tega območja, s katerim želijo predstaviti svoj kraj interesentom za turistično investiranje.
Pred koncem leta so imeli svoj občni zbor tudi lovrenški gozdni delavci. Iz poročil in razprave gre razbrati, da se je s svojo kulturo in športno rekreacijsko dejavnostjo odlikoval zlasti sindikat gozdnih delavcev. Lovrenški gozdarji imajo svoj moški pevski zbor in kegljaški ter strelski krožek. V okviru gozdnega obrata dela tudi dokaj dobro založena knjižnica. Poleg tega je sindikat pripravil nekaj izletov za delavce in njihove družine ter vrsto kino predstav. Lani so si lovrenški gozdarji ogledali tudi operno predstavo v mariborskem gledališču.
V zadnjih dneh decembra so pohiteli tudi lovrenški taborniki v čete zelenega Pohorja. Na občnem zboru so sklenili, da bodo morali poskrbeti za večje število vodnikov, da bi lahko mladino seznanili s taborniškim življenjem. Zanj je pri Lovrencu namreč veliko zanimanje, saj šteje organizacija že okrog 300 mladih.
Marljivi športni delavci od Lovrenca so opravili zadnja montažna dela pri dolgo pričakovani smučarski vlečnici na Kumen. Sedaj čakajo le še na električne priključke — saj je snega za smuko že dovolj.
Pred koncem leta se je lovrenškemu občinstvu z veselim večerom predstavila tudi trška mladina. V skoraj dveurnem programu so mladi peli, recitirali in zaigrali nekaj skečev ter satiričnih zgodb. Marsikdo od gledalcev je bil presenečen nad njihovo podjetnostjo. Tudi štirje zabavno-glasbeni ansambli za katere Lovrenčani skoraj da niso vedeli, so bili nenavadna novost.
Lovrenška mladež pa se je najbolj razveselila dedka Mraza, ki je prišel s svojim pravljičnim spremstvom. Obiskal je tudi otroški vrtec in šolo v Puščavi. Lovrenška krajevna skupnost je s svojimi prispevki pomagala pri množični obdaritvi lovrenških otrok. Poskrbeli so tudi za zabavni program za najmlajše.
Ob vstopu v novo leto so se potrudili tudi lovrenški gostinci. V vseh gostiščih je bila glasba in gostje so veselo zaplesali kar na sedmih krajih. Lovrenc je v teh dnevih obiskalo precej tujih gostov.                                                                                                                                   I. P.

VEČER,  leto XXIV.,  št. 2(6440),  4. 1. 1969,  str. 2

OPOMBA: Glavni uporabljeni viri in literatura: Slovenski Branik; Vestnik slovenskih pokrajin (Ljubljana, 1908 — 1914); Franjo Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi (v rokopisu); Mirko Lešnik, Dravska dolina pred prvo svetovno vojno (v rokopisu); Dr. Fran Kovačič, Slovensko Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926; Dr. Gerhard Werner, Sprache und Volkstum in der Untersteiermark, Leipzig 1935. Druga literatura je navedena med tekstom.

II. ZADNJI DNEVI AVSTRO-OGRSKE — PRIPRAVE ZA PREVZEM OBLASTI — SKRB ZA MEJE
Dravska dolina do Maribora bi bila v nekaj desetletjih za slovenstvo in s tem za Jugoslavijo izgubljena, ko bi ne bila prva svetovna vojna s svojimi posledicami odprla možnost za osvoboditev. Po govoru nemškega kanclerja Bethmanna Hollwega v nemškem parlamentu 7. aprila 1913 se je v nemških izjavah in publikacijah pojavila krilatica o temeljnem pomenu in smislu evropskega spora kot spora med Nemci (Germani) in Slovani. Velik del nemško-avstrijske birokracije in častniškega zbora je razumel tako tudi vojno in se po tem ravnal nasproti avstro-ogrskim slovanskim podanikom. S potekom vojne je Avstro-Oorgska prehajala tudi v čedalje večjo vojaško in gospodarsko odvisnost od Nemčije, kar je notranji »nemški kurz« v Avstriji le še krepilo.

VEČER,  leto XXIV.,  št. 240(6373),  12. 10. 1968,  str. 10

Največja želja - novi prostori

ZA 50.500 KNJIG IN 4 TISOČ BRALCEV SO DOSEDANJI PROSTORI DOSTI PREMAJHNI - RAZVESELJIVA NOVOST ZA BRALCE: OBVEŠČANJE O ZAŽELENIH KNJIGAH

Ko je leta 1949 okrajni sindikalni svet ustanovil delavsko knjižnico, gotovo nihče ni pomislil, da bo to čez nekaj let največja knjižnica na desnem bregu Drave in da bo število knjig narastlo od prvih 2000 na 50.500, kolikor jih ima danes.

Tudi število bralcev je naraščalo iz leta v leto. Medtem ko jih je bila v prvih prostorih delavske knjižnice v Jurčičevi ulici le peščica, jih pride sedaj v zimskem času tudi po 300 dnevno in si izposodi nad 1000 knjig. Vpisanih je več kot 14.000 bralcev iz mariborskih občin, Selnice, Fale, Radelj, Vuzenice itd. Med bralci je najštevilneje zastopana mladina, precej pa je tudi delavcev, gospodinj, kmetov in drugih.
Upravnica delavske knjižnice Milena Hribernik je v knjižnici že od njenega rojstva. Dejala nam je, da je največja želja vseh, da bi dobili obljubljene nove prostore in dovolj finančnih sredstev. Trenutno imajo na 202 m2 izposojevalnico knjig, pisarno, knjižnico in improvizirano čitalnico. V novih prostorih pa nameravajo urediti prepotrebno čitalnico in knjižnico z direktnim pristopom do knjig.
Knjižnica ima največ beletristike, poljudnoznanstvenih knjig in politične literature. Bralci segajo največ po zabavnem čtivu, romanih, mladinski literaturi, potopisih itd. Katere knjige trenutno največ zahtevajo? To so 0-8-15 danes«, »Od tod do večnosti«, »Lažni zdravnik«, »Pod svobodnim soncem« in druge. M. Hribernikova nas je opozorila tudi na novost, ki so je bili bralci najbolj veseli — obveščanje. Bralcu pošljejo dopisnico, da je knjiga, ki jo želi, »doma«. Tako odpade nepotrebno večkratno iskanje.
Kot v vseh podobnih ustanovah imajo tudi v delavski knjižnici težave zaradi nerednega vračanja knjig. V dveh mesecih se nabere do 400 takšnih nerednežev, ki jih opominjajo in izterjujejo na domu.
Delavska knjižnica ima še eno važno nalogo, in sicer skrb za ljudske knjižnice v občinah Tabor in Tezno, ki so raztresene od Slivnice prek Hoč do Lovrenca na Pohorju. Kot matična knjižnica skrbi za strokovno vodstvo, ureditev in povezavo ter izmenjavo knjig.                                                                           S. P.

VEČER,  leto XXI.,  št. 161(5484),  14. 7. 1965,  str. 4