Ali se ga morda kdo še spomni?
Večer, petek, 27.7.2012, stran 12, REPORTAŽE , avtor: Silva Šeruga
Hutterjev hišnik Karl
Helena Kokot s Svetinj hrani zajeten album fotografij in veliko spominov na pripovedovane zgodbe "deda Karla", ki jih je ta doživel kot hišnik v času službovanja pri Hutterju
Vedno znova se ob povečanem zanimanju za mariborskega tovarnarja Josipa Hutterja iz nenamerne pozabe pojavijo novi ljudje, ki so živeli z njim, ob njem ali celo pri njem v Mariboru. Česarkoli se je lotil podjetni tovarnar, je bilo izpeljano skrbno, natančno, predvsem pa moderno. Josip Hutter je v Mariboru živel v vili ob Mestnem parku, ki je v notranjosti in zunanjosti imela vse tisto, kar so najbrž imele tudi prave filmske hollywoodske hiše leta 1935. Za takšno sodobno hišo in pravzaprav moderen način življenja je Josip Hutter najemal ljudi, ki so bili temu kos, predvsem vrhunski tehnologiji v njegovi vili v Mariboru in počitniški hiši v Ribnici na Pohorju.
V eni od reportaž, prav na tej strani, smo zapisali, da je bil skrbnik počitniške vile na Ribniškem Pohorju (današnja Ribniška koča) hišnik Karl. Skrbnik koče Karl pa nima le imena, pač pa tudi priimek in še precej sorodstva. V mariborski Hutterjevi vili je kot hišnik delal Karel Kokot, rojen 15. oktobra 1902 na Ponikvi. Helena Kokot s Svetinj med Ormožem in Jeruzalemom hrani zajeten album fotografij in veliko spominov na pripovedovane zgodbe, ki jih je doživel kot hišnik v času službovanja pri Hutterju. Helena Kokot o Karlu govori kot o "dedu Karlu", čeprav je bil njen tast, torej možev oče. Ampak vsi so mu tako pravili.
"Bil je moj tast, oče mojega moža Draga. V Hutterjevi hiši je delal kar veliko let, saj je večina fotografij v albumu iz časa okoli leta 1935 in pozneje," pripoveduje Helena. Tako kot mnogi drugi poudarja, da je bil Josip Hutter pravičen, a strog gospodar, ki pa delavcem ni delal krivic. Tako je o njem govoril tudi hišnik Karl. "Nad gospo je bil malo manj navdušen, ni je maral," se nasmehne Helena Kokot. V Hutterjevi hiši ob Mestnem parku v Mariboru so v podstrešnih sobah bivali tudi sobarica, kuharica in hišnik.
Pravi gospodinjec
"Naš deda je bil res neverjeten. V Hutterjevi vili so imeli vse mogoče aparate, neverjetne tudi za današnji čas. Pripovedoval nam je, da je običajno vstal ob treh zjutraj, da je najprej zakuril peč za centralno gretje, ki so jo v hiši imeli na trdno gorivo. Nato je očistil vse čevlje, pa ne tako kot danes, kar malo povprek, brezhibno čisti so morali biti tudi podplati," se spominja Helena Kokot.
"V hiši je bil sesalnik za prah, s katerim je čistil veliko hišo, spreten je bil tudi v kuhinji, danes bi rekli pravi gospodinjec. Deda Karl je res znal vse," še doda. Karel Kokot se je poročil leta 1939, star 37 let, s Tončko Pondrk iz Tomaža pri Ormožu. Leta 1940 se jima je v mariborski bolnišnici rodil sin Drago, poznejši mož Helene Kokot. Josip Hutter je mladoporočencema podaril češnjevo spalnico, stekleno komodo še vedno hranijo na Svetinjah, v spomin na deda Karla.
"Pozimi, z majhnim otrokom, niso šli na Pohorje, v Ribnico, spomladi leta 1941 pa se je v počitniško hišo v Ribnici na Pohorju preselila vsa družina," dodaja Helena. Ko Hutterjevih ni bilo v počitniški vili na Pohorju, so jo obiskovali tudi drugi, poleg zaposlenih prijatelji in znanci. Zato je bilo tam kar nekaj zaposlenih; natakarji, sobarice, kuharice in seveda Karl Kokot kot oskrbnik koče. Imeli so tudi pasjega ljubljenca, nemškega ovčarja, ki so mu po pripovedovanju skrbnika Karla okoli vratu privezali torbo in spisek stvari pa poslali štirinožca v dolino, v Ribnico, v trgovino. Nazaj je prinesel, kar so mu "naročili". Pohorski psi to tradicijo še vedno ohranjajo. Zelo radi jo namreč pobrišejo od doma in gredo v Ribnico, kamor pa ne tacajo, ker bi šli po nakupih, ampak sedijo pred gostilno, kjer imajo njihovi gospodarji "neodložljive opravke". Hutterjev pes je bil pač drugačen, tudi on je moral "delati" kot vsi njegovi zaposleni.
Življenje na Pohorju je očitno prijalo tudi zaposlenim, saj so na obledelih fotografijah dobro razpoloženi. V ospredju je bil svetlolasi malček Drago, sin oskrbnika Karla, ki se je rad igral pred Hutterjevo planinsko postojanko, najraje je pometal dvorišče.
Usodna noč
Noč med 8. in 9. oktobrom 1942 je spremenila vse. Partizani so delno požgali Hutterjevo vilo, delno zato, ker je bila dobro grajena, s kamnitimi zidovi, zgoreli so le leseni deli. Družino hišnika Karla so preselili v Ribnico na Pohorju, kjer so živeli pri nekem kmetu. Helena Kokot pripoveduje: "V Ribnici so živeli kakšno leto, dokler ni deda Karl našel nove namestitve v mežnariji ob župnišču v Lovrencu na Pohorju. Po vojni je nekaj časa delal tudi na žagi pri Marlesu v Lovrencu pa v gozdu. Leta 1960 je umrla babica Tončka, njegova žena. Ostal je v Lovrencu, skrbel zase. Imel je kravo, svinje, kokoši, nekaj zemlje. Ni mu bilo težko, saj je res znal vse." Veljal je za zelo pedantnega človeka; ko so ga obiskali, jih je vedno čakala pogrnjena miza. "Pa kakšno potico je znal speči!" se spominja Helena. Na Svetinje k sinu in snahi je prihajal, vendar ni ostajal posebno dolgo. Vedno ga je vleklo nazaj na Pohorje, kjer je sam živel 28 let. Karl Kokot je umrl leta 1988 in je pokopan ob ženi Tončki na pokopališču v Lovrencu na Pohorju. Edini sin Karla Kokota Drago je Heleno spoznal v Ljubljani. "Tam sva se srečala, pa se je priženil na Svetinje," dodaja. Drago Kokot je umrl leta 2003. Helena Kokot skrbno ravna s spomini na deda Karla. Večina fotografij je prilepljenih v album z zmesjo vode in moke, ki drži še večino starih slik. Tudi vnukinja Nastja je ob obisku Ribniške koče tja gor odnesla nekaj slik Karla Kokota in jih pokazala takratnim oskrbnikom, da so videli, kako je bilo nekoč.
Helena Kokot se je rodila 2. novembra 1943 v Gradcu v zaporu, kjer je bila zaprta cela njena družina Simonič - Lesjak, ker je stric sodeloval z NOB. 24-letna Helenina mama je zapor in vojno preživela, preostali sorodniki ne. Pri Kokotovih pa ni ohranjevalka zgodovine le mama Helena, sin Dragan Kokot ima zasebno vojaško zbirko na Svetinju. In tam je šele veliko spominov ...