241 Nazadnje urejal Pohorc (06.03.2010 22:18)

Re: V poduk ino zabavo!

Grabenvirt vidim, da si na forumu pa se sprašujem, če ti je gornji tekst všeč tukaj-je-bilo-nekoc-jezero.pdf, ko  tako kritično presojaš vse kar napišem. Sem ga pisal nekaj tednov, žrtvoval dopust, pa bi rad slišal vsaj ENO kritiko.

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc.
Moje vodilo v življenju je, da poskušam biti objektiven. V vseh stvareh! Ko kaj pokritiziram, to počnem z namenom, da bi kritika učinkovala.
Ni sporno, da je veliko tvojih prispevkov odličnih in bogatijo vsebino tega foruma. Rad jih rad prebiram-kot sem tudi omenjenega.
Vse dobro.

243 Nazadnje urejal Pohorc (13.03.2010 20:38)

Re: V poduk ino zabavo!

Ob podeljevanju takšnih in drugačnih titul, govorjenju o zaslugah  in podobnem dičenju, sem se spomnil na generala Rudolfa Maistra. Konec meseca, 29. marca, se bomo v Kamniku  spet spomnili  njegovega rojstnega dne. Lovrenčane bi rad spomnil, da je general bil v Lovrencu leta 1920, kar imamo zapisano v župnijski kroniki.  Kaj bi dal, da bi se našla kakšna fotografija generala Maistra v Lovrencu!!! Skoraj se mi zdi neverjetno, da ga kdo ne bi fotografiral. Spomnim naj, da  je bil znanec Sadonika, morda pa ga naš »posebnež« v svojih dnevniških zapiskih omenja! ( A bodo ti Sadonikovi zapiski sploh kdaj na vpogled?! Tudi na to se spomnite vsi tisti, ki inertno sedite na njih, potem pa občasno pošiljate v zrak ognjemete namišljenega rodoljubja, predvsem pa daj-damovskega  zaslugarstva.)

244

Re: V poduk ino zabavo!

Mi v Lovrencu pa se nobegega rojstnega dne ne spomnimo sad. No razen Jezusovega...
Drugače pa bi si tudi sama želela prebrati dnevnik. Ker sem bolj Ta nova, ne zanima, ali je že kje kaj objavljenega? Kakšni izseki?

245 Nazadnje urejal Pohorc (19.03.2010 16:18)

Re: V poduk ino zabavo!

V lovu za arhivskim gradivom sem povsem slučajno odkril, da letos praznuje 40 letnico Planinsko društvo Lovrenc na Pohorju, v Državnem arhivu Slovenije hranijo mapo , v kateri je najstarejši dokument obvestilo o ustanovitvi društva datirano 19.4.1970. Sledijo  še zapisniki občnih zborov, upravnih in nadzornih odborov do leta 1978.

Od okroglih obletnic naj omenim še, da je bilo  pred 90 leti, 15.8. 1920, v Ribnici na Pohorju zborovanje Orlov, na katerem je bil, poleg ribniškega, ustanovljen tudi odsek Orlov in orlic za Sv. Lovrenc na Pohorju. Nastanek tega telovadnega društva je z navdušenim govorom pozdravila Lovrenčanka Jožica Sweiger.

Mesec dni prej je bilo pri Sv. Ignaciju na Rdečem bregu veliko žensko zborovanje predstavnic  Dekliških zvez in orlovskih društev. Govornice, med njimi tudi veliko Lovrenčank, so pozdravile nastanek nove države in poudarile pomen izobrazbe in aktivnega ženskega sodelovanja v krščanskem gibanju.

Polnih obletnic je še nekaj, o njih pa drugič.

246

Re: V poduk ino zabavo!

Vem, kaj bom iskal naslednjič, ko bom v Pokrajinskem muzeju Maribor.

Zanimiva  sllka v mariborskem muzeju. V mariborskem muzeju se je našla zanimiva slika iz XIV. stoletja. Predno je bila prenesena v muzej, je visela v cerkvi sv. Ignacija pri. Sv. Lovrencu na Pohorju. Ker okoličani niso znali čitati cirilice, so domnevali, da predstavlja slika kakega svetnika, kajti slikana je popolnoma v stilu naših cerkvenih podob. Sedaj se ie šele ugotovilo, da predstavlia slika srbskega despota Štefana (1389—1427), ki jo je bržčas prinesel iz južnih krajev kak splavar. Slika je važen historičen dokument in predstavlja precejšnjo vrednost.
Nova doba, leto VIII, št. 56,  22.5.1926

247

Re: V poduk ino zabavo!

Pohorc je napisal:

V lovu za arhivskim gradivom sem povsem slučajno odkril, da letos praznuje 40 letnico Planinsko društvo Lovrenc na Pohorju, v Državnem arhivu Slovenije hranijo mapo , v kateri je najstarejši dokument obvestilo o ustanovitvi društva datirano 19.4.1970. Sledijo  še zapisniki občnih zborov, upravnih in nadzornih odborov do leta 1978.

Res je, 17. aprila letos se pripravlja velika proslava ob tej priložnosti. Za omenjene papirje pa bomo preverli če jih še imamo, ker se je menda kar nekaj zapisnikov občnih zborov porazgubilo.

248 Nazadnje urejal Pohorc (27.03.2010 17:59)

Re: V poduk ino zabavo!

Zemljevid in režim malo obmejnega  prometa iz bivše Juge. Del teh »privilegijev« je bilo deležnih tudi nekaj Lovrenčanov. Predvsem pa zaradi spomina na tiste dni. O švercanju kave in ostalih luksuznih dobrin pa kdaj drugič. Je pa ta zadeva bila po godu tudi obmejnim Avstrijcem, predvsem zaradi šnopsa in odličnih ter poceni cigaret, po katerih je bila Jugoslavija znana daleč naokoli ( Sarajevski Marlboro!).



http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/zemljevid-in-pravice-ter-dolznosti-uporabnikov-malo-obmejnega-prometa/scan0001.jpg

249 Nazadnje urejal Pohorc (31.03.2010 09:34)

Re: V poduk ino zabavo!

Sedanjemu času primerna razmišljanja nekega Lovrenčana iz leta 1911. Križi in težave s cestami so bili temu kraju položeni v zibelko. Nima Pohorje rado teh cest, mu nekako ne pašejo, ena in ista pesem …


Sv. Lovrenc nad Mariborom. Naša okrajna cesta in mariborski okrajni zastop. V celem mariborskem okraju ni lahko najti ceste, po kateri bi se zvozilo več težkih tovorov, kot po šentlovrenški od trga do postaje. Lesna in železna obrt sta namreč na vrhuncu razvoja, zato je pa tudi izvoz lesa, kos in srpov naravnost velikanski, kar priča promet tvrdk: Roussy, Kiefer, Löchnig, Novak, Segala, Mihelitsch, Schilhan, Vitzman, Peitler in drugi. Tak promet zahteva izborno cesto. Ta pa je — žalibože — škandalozna. Opravičena je šala: »Kandidati-samomorilci se lahko iznebijo svojega življenja, ako jih Joklov šimel enkrat od postaje v St. Lovrenc popelje."  Dobro, da še Lahi našo ceste ne poznajo! Gotovo bi po njej Tripolitance vozili v večnost! Naša cesta ni bila še nikdar v dobrem stanu, in to jo vzrok, da se da sedaj le težko popraviti. Ne rečemo, da jo je okrajni zastop zanemarjal, morda zastopnik našega kraja ni prav svetoval; zato je bilo vso dosedanje popravljanje čisto navadno krpanje še močnih hlač s slabo cunjo v nepravem redu. Le poglejmo železne ograjo ob škarpi, ki so se pred par leti naredile! Danes se tu in tam s podlogo vred na padec v globočino pripravljajo. Kaj je vzrok? Voda in tekoče blato, ki stoji skoraj v potokih po cesti, železni ograji izpodkopava podlogo in zemljo izpodjeda. Narobe red! Najprej bi se morala  cesta navoziti s prodcem  tako, da bi bila napeta, kakor ona na levem dravskem bregu, da bi voda takoj odtekala v Radolnico in Slepnico. Potem bi se lahko stavila ograja, ki bi bila trpežna in varna.  Sedaj še poglejmo, s čim in kedaj se je cesta navažala. Vedno z natrtim mehkim kamenom v mokri jeseni! V par mesecih ni bilo več niti sledu od tega kamenja, ampak sivo blato do konjskih “filcnov” visoko je stalo in se cedilo po cesti. Cestar pa je imel čast, da je to mužo dan za dnevom napuščal čez pod in mimo podlage železnih ograj v mimo tekoče potoke. Vsled te muže je postajala cesta od leta do leta slabša. Res škoda težko zasluženega denarja, recimo 250 kubičnih metrov po 8 K = 2000 K. — O škodi na konjih in vozovih, na obutalu, obleki in zdravju ubogih hlapcev  voznikov,  ter na zamujenem času niti ne govorimo! Ravno sedaj se cesta zopet navaža. Od Kurje vesi do Eichholcerja proti železniški postaji okroglo 250 kub. metrov po 8 K = 2000 K, od Eichholcerja proti železniški postaji okroglo 200 kubičnih metrov finega trdega prodca od levega dravskega brega po 11 K = 2200 K. Smelo trdimo, da je še vse premalo! Slavni okrajni zastop naj se enkrat odloči, da bode vsaj v dveh letih spravil okroglo 1600 kubičnih metrov trdega pravega prodca od leve strani Drave na našo cesto, potem bo naslednja leta le malo za nas porabil in si bo prihranil več denarja; naj pa tudi skrbi, da bode cesta napeta in da se bode voda takoj izcedila; le tedaj ne bode na njej grobov in jam in kamnatih spomenikov, kakor na kakem pokopališču.

Slovenski gospodar, 23.11.1911

250

Re: V poduk ino zabavo!

Ko je Ljubljano, 14. aprila 1895, na Veliko noč prizadel močan potres, so ljudje govorili, da so tega krivi Ljubljančani sami, ker so na Veliki petek veseljačili po gostilnah. Zanimivo, da je bil zadnji veliki potres v Posočju tudi na Veliko noč leta 1998.

Drugače pa velja pregovor: »Če na Veliki petek dežuje, se sušno leto napoveduje.«
Iz okolice Lobnice pa je zapisano, da dajejo Pohorci za Veliko noč kokošim zobati iz obroča, da bi vedno skupaj ostale in v isto gnezdo nesle.

Na Jespi  pa še ena protipotresna razglednica.

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/notranjost-cerkve-sv.-lovrenca1/cerkev-10001.jpg

251 Nazadnje urejal Pohorc (09.04.2010 17:31)

Re: V poduk ino zabavo!

SMRT CESARJEVIČA RUDOLFA IN MORALNO-POLITIČNA NEKOREKTNOST LOVRENŠKIH GASILCEV

Kronski princ, cesarjevič Rudolf Habsburško-Lotarinški je bil čuden otrok, pa kako ne bi bil, ko pa so v tej družini možili in ženili kar tako povprek. Njegov oče Franz Jožef II. in mati Sissy sta si bila bratranec in sestrična. O očetu ne velja zgubljati besed, dolgočasen in togo uradniški kot njegova država, mati pa tipičen prototip propadle hollywoodske  igralke, s prvim fitnes studiem v  Evropi in 50 centimetri okoli pasu, z anoreksijo, ki jo je blažila s kozarcem goveje krvi na dan.  Mladenič Rudolf, ki mu je bil zaupan prestol monarhije, si je depresivna jutra zdravil s šampanjcem in morfijem, družbo sta mu delala še lobanja in samokres, oba lično postavljena na bidermajersko mizo. V tej hladni družinski zgodbi se pojavi še prsata sedemnajstletnica, baronesa Marija Večera http://en.wikipedia.org/wiki/File:Baron … etsera.jpg ,  za kar so ji hvaležni številni filmski producenti, kajti ni je bolj prežvečene melodrame kot pa je tista iz dvorca Mayerling, kjer je Rudolf ljubici in sebi pognal kroglo v glavo.
Narodom monarhije se je naslednje dni poslalo kratko pojasnilo: Carjevič nenadoma umrl od mrtvouda. Tragedija je velika, sočustvujte s cesarjem in nikar preveč ne sprašujte.

Od sv. Lovrenca na Koroški železnici. (Zadušnice) Kakor vsakega zvestega avstrijanca. tako je tudi nas, iznenadil in pretresel glas o prezgodni in prežalostni smrti, nam priljubljenega cesarjeviča Rudolfa. V znak žalovanja se je pri nas dne 5. svečana od 12 — 1 ure opolndne pri vseh cerkvah zvonilo, in 12. svečana ob 8. uri v jutro je bila črna sv. meša in „libera" za pokojnega, in slavnosti so se vdeležili gospodje učitelji s šolsko mladino, cerkvena in občinska predstojništva, in vsa odlična gospoda iz trga in okolice. — Samo nekaj se mi čudno zdi, kaj da našega požarnega društva ni bilo; ne vemo, kaj tisti njihov mogočni  „vodja” misli. — Naše požarno društvo znajde se le takrat v obilnem številu, kedar imajo kaj, da si gasijo — svoja grla. S- F.

Slovenski gospodar, 7. 3.1989

252 Nazadnje urejal Pohorc (09.04.2010 22:17)

Re: V poduk ino zabavo!

To pa doživljajo kraji, ki dajo nekaj na svojo preteklost, kjer se aktualne lokalne politične oblasti pač ne obnašajo, kot da se je svet rodil z njimi, ampak znajo črpati iz zgodovine:

http://www.siol.net/slovenija/lokalne_n … logij.aspx

http://www.noordung.info/

Še enkrat sprašujem: Kdaj nam bo na vpogled zapuščina Jakoba Pauliča Sadonika?

253 Nazadnje urejal Pohorc (15.04.2010 23:31)

Re: V poduk ino zabavo!

DROBTINICE K ZAČETKOM PLANINSTVA NA POHORJU
( Ob 40 letnici Planinskega društva Lovrenc na Pohorju)

Ali ni čudno, da je Pohorc  povrh vsega postal še planinec? Ali ni bil to že od samega rojstva, ko se je bosopet zaganjal v domače hribčke in hribe. Mar ni ostal planinec na svojih vsakodnevnih poteh vse do smrti, na katerih si je trudoma brisal pot s čela, mar ni neštetokrat v življenju hodil na  hrib in z njega?  Le na ravni tlakovani cesti se ni nikoli znašel, tudi tam je meril korake nekoliko sključeno  in na veliko, hitro, a preudarno.

19. stoletje je odkrilo turista, letoviščarja in tudi planinca. Hoditi v hribe samo zaradi hoje in lepih razgledov. To si lahko privošči samo  gospoda, pojavi se v dobrih čevljih in pražnji obleki, sprašuje za pota, nekaj učeno zapisuje v svoje bukvice, govori Pohorcu o lepoti, ki ga obdaja … Ja, zelo je lepo, ampak od tega se ne da živeti, bo slednji  na kratko odvrnil.

Pohorci nimajo imen za vse tiste vrhove, v katere silijo gosposko oblečeni popotniki, to so Planine, veliko jih je, a Pohorc  hodi samo v svojo, druge ga ne zanimajo, čemu bi ga?
Gospoda si zato poišče vodnike med gozdarji in lovskimi mojstri, ti  jih vodijo visoko med komaj vidne steze, v mrak trohnečih  z lišaji poraslih dreves, v svet kjer se usnjeni čevlji pogrezajo v smrdljivo brozgo varljivih zelenih mahov. Dovolj močna izkušnja, da gospoda piše sestavke in poročila v časopise, takšni izleti na Pohorje so redki in zato vredni vsaj kratkega poročila v časopisu. Verjetno so naslednje vrstice v Kmetijskih in rokodelskih novicah  iz leta 1854  prvi zabeleženi planinski izlet Lovrenčanov. Pot do jezer je bila drugačna od današnje in zato vredna objave: Pri ti priliki dovolite mi omeniti jezera v Lovrenški župniji na verhuncu visokega Pohorja. Proti južni strani od sv. Lovrenca se povzdiguje visok breg (hrib), nekdaj z lepimi smrekami, hojkami in bukvami okinčan, zdaj pa gol. V sredi tega hriba je tako merzla voda, da za zobe zebe. Zgor na bregu pa je blizo 15 mlak, v kterih voda tudi ob suši ostane — pa za piti ni. Okoli in okoli pa je močivno tako, da palica kjer koli rada globoko v zemljo gre — raste pa le malo po zemlji ležeče borovje. — Ni davnej, kar je 8 oseb obiskalo to jezero, ki jim je jako dopadlo, posebno po¬gled na vse strani.

Visoko na Pohorje se gre v življenju le enkrat, doživetje je tako nevsakdanje, da ga je treba zapisati in ohraniti trajnemu spominu, ruški župnik  Wurzer ga je naslovil "Potovanje na Pohorje, 22. junija 1864". Družbo so mu delali znani ruški očaki Glazar, Grizold, "Hleb, Hlebka  in jih 6 letni sin Janez".  Za zaćetek potovanja velja popotnica. "Ako se želiš na to gorovje podati, se dobro previdi z živežem in pijačo, kajti tukajšnji zrak in nenavadna pot uzručuje posebni glad in žejo." Najprej so se povzpeli na "Klapni verh", potem pot nadaljevali do Brvi : "Tukaj je krčma, voda, ki tu mimo teče, se tukaj zlo zasuče in ovinek napravi, in priteče do Oplotnice in dalje do Polčan." ( Ta omemba krčme na Brvi me še vedno bega.) V krčmi so najeli vodiča za 2 forinta, ki jih je peljal čez Lasan proti "Ostruha žagi" do Lovrenških jezer -"se pravi na Jezeri", mimo ribniškega jezera na Veliko Kopo – "velika Kapa" in potem v "Slovenji Gradec". Naslednji dan so se povzpeli še na  sv. Križ pri Dravogradu, kjer je župnik spil "tri pinte vode in vina skupej, nesterpljivo žejo sem trpel." Sledila je še udobna pot z vlakom od  Dravograda do Ruš "po kterih še neke dneve bled hodim zavoljo šetanja na veliko Kapo." Z župnikom vred se sprašujem, kako je vso to pot prestala Hlebka, ki je morala večkrat nositi malega Janeza!?
(se nadaljuje)

254 Nazadnje urejal Pohorc (16.04.2010 22:48)

Re: V poduk ino zabavo!

Ruškega župnika Matijo Wurzera in njegove tovariše je zgoraj omenjena pot čez Pohorje morda res utrudila, vendar jim ni vzela moči za izredno pomembno delo, ki so ga opravili z ustanovitvijo prvega Bralnega društva v Dravski dolini leta 1865. Pobudo za ustanovitev društva je dal prav župnik Wurzer, pridružili pa so se mu trdni in zavedni kmetje s Smolnika in Ruš, med njimi Glazerji, Grizoldi in Hlebi. S tem so Ruše postale prava slovenska trdnjava pred vse bolj agresivnim nemškim nacionalizmom. Bile so prvi kmečki kraj na Slovenskem, ki je ustanovil bralno društvo. Prijateljske vezi s kmeti na Smolniku so mnogo pripomogle k temu, da  je iskra slovenskega domoljubja preskočila tudi v Lovrenc, kjer je bilo  Bralno društvo ustanovljeno 15. novembra 1885 pri Pernatu. Takrat so bile nemškemu  šopirjenju  v Lovrencu prvič pristrižene peruti, predvsem po zaslugi kmetov s Kumna – Lamprehta ( Trnjek), Kormana, Ladineka (Lakožič) in Pajtlerja. Tu je nemško bahanje z denarjem moralo umolkniti, proti besedi nemškega nadučitelja se je vedno postavila beseda narodno zavednih župnikov in kaplanov ter učiteljev v  Puščavi. V Lovrencu se je začel neizprosen boj med Slovenci in Nemci, ki so jih zavedni Lovrenčani klicali »posili Nemci«.  Trga  se je oprijel zlovešči vzdevek »Mali Berlin«, Kumen, Činžat in Recenjak so bili vedno v slovenskih rokah, Rdeči breg je prestopil na slovensko stran pred prvo svetovno vojno.(Sploh pa si to obdobje lovrenške zgodovine zasluži posebna poglavja, že dolgo delam na tem.)

V tistih časih, ko je marsikatero srce resnično bilo za svoj narod, bilo zanj pripravljeno žrtvovati lagodno življenje, celo ljubezen, družinsko srečo in še kaj več, so se mednacionalna nasprotja prenesla tudi v hribe. Potreba po organiziranem slovenskem planinstvu je postala narodova nuja. Boj za vrhove je  postal boj za nacionalne simbole, spomnimo se samo župnika Jakoba Aljaža, iznajdljivega praktika, ki je po smešni ceni kupil Kredarico in vrh Triglava.

Leta 1893 je v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo,  za uspešno delovanje je seveda potrebovalo čim več podružnic s številnim članstvom. Leta 1901 je v Rušah ustanovljena Podravska podružnica slovenskega planinskega društva, območje njenega delovanja je z današnjega zornega kota ogromno: mariborsko, slovenjegraško, lipniško, ptujsko, ljutomersko okrajno glavarstvo in  konjiški sodni okraj. Njen dolgoletni predsednik, ruški učitelj Davorin Lesjak,  postane prava legenda pohorskega planinstva. Med odborniki društva zasledimo znamenite narodnobuditeljske delavce, res je, da nobenega Lovrenčana, sklepamo pa lahko, da so se Lovrenčani kot člani udeleževali društvenih izletov, shodov in ostalih dejavnosti.
Prve naloge društva so bile urejanje in markiranje gozdnih poti in gradnja planinskih postojank.  Lastništvo nad gozdovi je bilo takrat skoraj sveto, v njih se ni smelo brez dovoljenja lastnikov posegati na noben način. Ob tem kočljivem vprašanju pride spet do izraza širokogrudna dobrosrčnost falskega grofa Alfonsa Zabea, ki glede tega  nima nobenih zadržkov, še več, kasneje bo slovenskim planincem odstopil celo svojo lovsko kočo na Klopnem vrhu. Zato Grizold predlaga, da se pot od Šumika do Stare glažute poimenuje  »Alfonsova pot«. V povsem drugačen spomin pa se je zapisal širom osovraženi grof Thurn, ki verjetno svojih posesti nikoli ni videl, vendar je njegov gozdarski urad v Železni Kapli  iztožil planinsko društvo za  100 kron stroškov za markirano pot, ki je vodila od Brvi preko Roglje do Mislinje.
Prve sadove  je  planinsko društvo želo septembra leta 1903, ko se  je 700 pohodnikov udeležilo slavnosti ob otvoritvi 36 metrov visokega Žigertovega stolpa. Še istega leta je ruška podružnica SPD odprla krčmo v lovski koči grofa Zabea na Klopnem vrhu. Zato bi lahko kočo na Klopnem vrhu šteli kot prvo slovensko planinsko postojanko na Pohorju, Vendar je imelo SPD še večje cilje, sledeč tradiciji starih božjepotnih poti je leta 1907 odprlo Ruško kočo pri Sv. Arehu, prvo planinsko kočo na Pohorju  in iz nje v naslednjih letih naredilo pravi planinski center z depandansama  Vila Planinka (1912) in Čandrovo kočo (1922).
Edini resni konkurent slovenskemu planinstvu na Pohorju v predvojnih letih je bila Mariborska koča, katere ustanovitelj je bil nemški »Bergverein  Marburger – Hűte«. Zavedni odborniki ruškega planinskega društva so že v prvem mesecu vojne morali v internacijo v Gradec, po predsednika planinskega društva Davorina Lesjaka so prišli orožniki  celo na Ruško kočo.
Po prvi svetovni vojni je planinstvo na  Pohorju doživelo nov razmah. Leta 1921 je bila ustanovljena podružnica planinskega društva v Mariboru. Ruška podružnica je nikakor ni jemala kot tekmeca in ji je nesebično prepusti oskrbovanje koče na Klopnem vrhu, ki je kmalu postala smučarsko zbirališče Mariborčanov.  Mariborska koča in koča na Klopnem vrhu pa sta bili osnovi, na katerih je gradilo planinstvo v Mariboru.
K planinarjenju po Pohorju je veliko pripomogel tudi turistični vodnik Rudolfa Badjure iz leta 1924, ki je obiskovalcem nudil osnovne informacije o planinskih poteh, znamenitostih, kočah, cenah gostinske ponudbe in jim sploh skušal v čimbolj drobnem tisku, na najbolj jedrnati način podati veliko koristnih informacij.
Leta 1927  so na domačiji Hlebovih na Smolniku dobili nove lastnike. Nova lastnika Skrbinjeka (Lakožiča) iz Lovrenca  sta oddala starodavno gostilno v najem ruškemu planinskemu društvu. Pogodbo so kasneje še podaljševali.
Ideja o planinski postojanki na Pesku je najprej zorela v ruškem planinskem društvu, kjer se je več let zbiral fond za Koprivnikovo kočo, katera  naj bi nosila ime po enem izmed prvih odbornikov, bolj znanem po prvi slovenski monografiji o Pohorju. Leta 1928 je ruška podružnica fond podarila podružnici v Konjicah.

V letih po prvi svetovni vojni se je delokrog ruške planinske podružnice občutno skrčil, po vsem  Pohorju  so rasle nove koče, naše hribovje pa je postajalo vse bolj priljubljeno in obiskano. Danes  se na  pohorskih potepih tu in tam spomnimo tistih prvih mož, ki so ljudem kazali prve poti v pravljično in skrivnostno hribovje.
Lahko pa takšno pohajkovanje postane prava nočna mora, še kako hitro in radi zablodimo. Nikoli ne bom član organiziranih planinskih pohodov, rad imam samoto, tišino gozdov, komajda prenašam lastno sopihanje. Vendar pa v isti sapi povem, da sem zelo hvaležen uporabnik vseh markiranih poti, po njih se še kako pozna duša in dejavnost  tamkajšnjih planinskih društev. Za lovrenškega  lahko brez vsake pristranskosti  povem, da so njihove poti  naravnost vzorne. Slediti njihovim markacijam je lahko delo, ubirati njihove steze je čisti užitek.  Zato naj velja: Še mnogo let!

Re: V poduk ino zabavo!

Čestitam Pohorcu za odličen zapis o razvoju planinstva na Pohorju!
V kontekst  omembe narodno zavednih župnikov v Lovrencu sodi tudi razglednica notranjosti cerkve sv. Lovrenca, ki je objavljen na jespi (enako je sicer objavil že Pohorc).
http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/notranjost-cerkve-sv.-lovrenca2/44.-sv.-lovrenc-nad-mariborom-zupnijska-cerkev.jpg

256 Nazadnje urejal Pohorc (16.04.2010 22:47)

Re: V poduk ino zabavo!

Žomaštru se Lovrenčani verjetno ne bomo nikoli znali prav zahvaliti za tisti koš, iz katerega vlači čudno lepe lovrenške besede in te stare podobe. Hvala!

Mimogrede: narodna zavednost potrebuje tudi nekaj slovnične discipline, ki jo jaz žal ne premorem, ker pišem preveč ihtavo, na dnu duše mislim po lovrenško, zato imam težave s skloni, predlogi in še marsičem. Sedaj hitim ločevati besedo narodnozavedno. Ostalega  pa se ne bom loteval, saj smo sami domači.

257

Re: V poduk ino zabavo!

Bravo Pohorc za odlično spisana, poučna in berljiva  članka!

Čudi me podvig v prvem, da so v enem dnevu iz Ruš, preko Klopnega vrha, Lovrenških, Ribniške in Kop šli do Slovenj Gradca. Kljub temu da je bilo to ob poletnem solsticiju in so imeli cajt cel dan žvancat, bi taka tura še dandanes veljala za nekaj neobičajno dolgega.
Zanimivo je tudi, da so ruški planinci o kočah razmišljali najprej v naših koncih. Najbrž zaradi Smolničanov.

Je pa ob obletnici bila na novo spisana kronika našega planinskega društva, ki bo v povzetku predstavljena na prireditvi, ata pa bo gotovo z veseljem dovolil njeno objavo v Jespi. Za razstavo se je nabralo še veliko slik, ki jih bo tudi potrebno naložit na zbrano mesto, da ne bo več takih muk ob morebitnem ponovnem zbiranju in preslikavanjih.

Re: V poduk ino zabavo!

Bogde POHORC..ti bom tule jez prlimo eno DOPISNICO iz lita 1937 s planinsko tematiko
Tau je pogled spredaj in zadaj -mam dve pa sn dau kar eno pod drugo...

http://www.shrani.si/f/3P/DU/1p4Yfe5u/ph.jpg

Somi znoni motivi, pa parvi zemljevid, ki ni imel severa zgora.

259 Nazadnje urejal Pohorc (23.04.2010 20:10)

Re: V poduk ino zabavo!

NEKAJ PRIPOMB K DNEVU BOJA PROTI OKUPATORJU

Dolgost spomina našega je kratka. Žal, ampak tako pač je na tem Svetu; odkar ta Svet   stoji,  pišejo zgodovino zmagovalci, postavljajo spomenike, obujajo spomine, vedno prikrojene trenutnim političnim potrebam in razmeram. Že dolgo nazaj je tako, vsak sistem ima svojo govorico »pravšnjosti«, včasih se zgodi, da so življenja in prizadevanja celih generacij namerno pozabljena. Nikoli ne bomo izvedeli, katero dekle je bilo najlepše v vsej lovrenški zgodovini, katera ljubezenska zgodba je najbolj srce trgajoča, kateri zločin najbolj strašen, katero leto je bilo najboljše  in katero najslabše. Prednike poznamo po ovinkih, zelo približno, po tistem, kar se je ohranilo v govorjenem in pisanem spominu. Pa vendar se tudi tem oprijemljivim spominov včasih dogaja velika krivica.  Če se ozremo nazaj v lovrenško zgodovino, se je to najprej zgodilo z generacijami, ki so živele v obdobju od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne. Le malo nas je, ki približno poznamo njihovo delo, zasluge, prizadevanja … Skozi prebiranja starih zaprašenih časopisnih besed in stavkov nam ti ljudje postajajo vse bližji, počasi nam zvabljajo  nasmeh na ustnice, nam postajajo domači. Poznamo jih pač, ker smo takšnega poklica, drugi pa jih ne poznajo, ker se je tako hotelo. V tisti formalistični retrospektivi življenja v Jugoslaviji  po prvi svetovni, ki nosi naslov  Leksikon Dravske banovine (1939), je  mimogrede zapisanih nekaj besed, ki povsem izničijo življenje in hotenje marsikaterega posameznika, družin, organizacij in društev pred I. svetovno vojno v Lovrencu. Lovrenc je bil pač nemškutarski kraj, pod močnim pritiskom germanizacije, slovenstvo se je v njem ohranilo, ker je bilo to področje priključeno Kraljevini SHS, omenja se še narodno zavedni posebnež Sadonik in s tem je stvar končana. »Osvoboditeljem« se ni zdelo vredno zapisati niti enega stavka o vseh tistih ljudeh, ki so držali v rokah »slovensko stvar«, vsaj od leta 1885 dalje, ko je v Lovrencu ustanovljeno Bralno društvo. Razlogi so politični, vsi tisti ljudje iz Lovrenca izvirajo pretežno iz katoliških krogov, ki so  bili blizu SLS, ta pa je s svojo opozicijsko držo vedno grenila podobo idealnega Jugoslovanstva  ( Kljub temu, da si je predvojna SLS s Korošcem privoščila mnogo oportunih izletov k  beograjskim jaslim). Vse to zamegljevanje se je počelo ob odkriti podpori slovenskih liberalcev,  ki jih v Lovrencu pred drugo vojno skoraj ni opaziti,  zato se mi še danes zafržmaga, če se kakšen libertin spotakne ob mašo na Jezernikovih dnevih, da o grbu lovrenške občine sploh ne govorim.
Vrnimo se k tistim ljudem, ki jih več ne poznamo, pa bi jih lahko, pravzaprav bi jih morali. Kdo danes v Lovrencu še ve, da je tod obstajalo neko Bralno društvo, Slovenska straža, Slovensko gozdarsko in gospodarsko društvo, Družba sv. Cirila in Metoda, Kmečka hranilnica in posojilnica…  Kdo ve za vse tiste  žene (sic!) in može, ki jim spomenik nikoli ne bo usojen, čeprav so storili pionirsko delo za ta naš narod?
V prihodnjih dneh se bo govorilo veliko o zaslugah za Slovenstvo, že v navadi je, da se marsikaj zamolči, sploh o tistih ljudeh, ki danes ne koristijo več nobeni ideološki opciji.
Slutim, da so predniki položili kosti k večnemu počitku s pomirjeno vestjo in  morda tudi upanjem, da jih ne pozabimo. Glej ga zlomka tiste ta Stare smo skoraj pozabili, zato prihodnjič kratek dramolet  o veliki državni izdaji iz časov Avstro-Ogrske, ki se je zgodil v gostilni pri »Srbskem Kodru«.
( se nadaljuje)

260 Nazadnje urejal Pohorc (24.04.2010 17:14)

Re: V poduk ino zabavo!

Pot  k »veleizdajalskemu procesu« se je začela tlakovati že mesece prej. Najprej s pošiljanjem člankov »ljubemu Štajercu«, časopisu, kjer si lahko ljubezen do Nemcev izrazil tudi v slovenskem jeziku. Časnik je veljal za dokaj svobodomiselnega, nazadnjaške farje je poučeval o najnovejših dognanjih na področju darvinizma, štajersko pljuval po Kranjcih in njihovem jeziku, ki je veljal za žlobudranje, s katerim  resen človek nima kaj početi, nič zato, če si slovenski jezik napadel s pisanjem v slovenskem jeziku, saj je to samo trenutno stanje, kajti otroci se že od malih nog učijo nemščine, s katero v življenju vsaj kam prilezeš in postaneš omikan član evropskega občestva. Ampak tudi svobodomiselnost ima svoje meje, kam pa vse to vodi, če se v Parizu babe oblačijo že v hlače.

http://shramba.lovrenc.net/pohorc/klepet/stajerc-babepage3.jpg

Pa pokukajmo s Štajerčevimi očmi še v lovrenško gostilno »Pri srbskem Kodru« leta 1912.

Ljubi »Štajerc«, tukaj bi videl in slišal čudeže. Kaj si tukaj naši prvaki dovolijo, to je v e l e i z d a j s t v o. Dan za dnevom slišiš divji krik in tuljenje iz gostilne. Tujec misli, da je prišel v Sibirski pragozd in da ga hočejo izstradani volkovi napasti. Šele ko zasliši »Živila Srbija« in »Pereat Avstrija«, ve, da je med »ljudmi«. Pa med kakšnimi! Ko bi ne bilo sredi trga na obč. poslopju veliko napisano, kje da je, mislil bi, da je nevedoma prekoračil mejo in pa potuje že v sredini dežele našega »kulturnega«  soseda srbskega. Pa ne vem zakaj se še ti klerikalni hujskači že davno niso izselili, zakaj še dalje poslušajo tu pri nas  tisto »prekleto« nemščino?? V Belgradu jim gotovo ne bode treba tega poslušati. Tamkaj potem lahko žlabodrajo v svojem prvaškem jeziku, koliko hočejo. Gotovo bi dobili pri odhodu prav lep »Abzugmarsch« in še potrudili bi se, da bi ga Vam ja fajn zašpilali.
Štajerc, leto 1912, letnik 13, številka 50

Najglasnejši pri Kodru je  bil menda Karel Brezočnik, trgovec z lesom, ki je novembra 1912 nameraval kandidirati na občinskih volitvah za župana na Rdečem bregu. Župani na Činžatu, Kumnu in  Recenjaku so že dolgo uradovali v slovenskem jeziku, da bi se to zgodilo v trgu ni bilo pričakovati, ampak tega leta se je obetalo, da bo tudi Rdeči breg prestopil na slovensko stran. Kot je to storil tudi gostilničar Koder, ki ga  Štajerčev dopisnik imenuje za izdajalca: »In kšeft je kšeft, misli si Koder, patriotične ali nacionalne vesti ta šoštar še n i k o l i  imel ni.« Na tem mestu je treba dodati, da velikega avstrijskega domoljubja ni bilo čutiti  tudi pri Nemcih, kadarkoli so imeli priložnost so namesto avstrijskih izobešali nemške nacionalne zastave -»frankfurtarce«, peli prepovedano Wacht am Rhein in nazdravljali čimprejšni  združitvi z Nemčijo.  Poleti 1912 so na veselici nemškega telovadnega društva Turnverein  delili na moč sumljivi časopis »Die Ostdeutsche Rundschau«, zaradi česar jih je v slovenskih časopisih napadel župnik Friderik Horvat. Seveda mu niso ostali dolžni in mu zato napisali odprto pismo, v katerem so zahtevali pridige pri bogoslužju v nemškem jeziku.


Leta 1912 je Srbija z drugimi balkanskimi državami bojevala vojno proti Turkom, tudi s pomočjo Brezočnikovih napitnic pri Kodru, vendar nazdravljati državi, ki je bila smrtna sovražnica Avstro-Ogrske ni bilo najbolj modro. To bo Brezočnik kmalu spoznal po novembrskih občinskih volitvah.
(se nadaljuje)

Za osvežitev spomina še Žomaštrova razglednica inkriminiranega objekta.

http://www.lovrenc.si/datoteke/_thumbs/jespa/lovrenske-gostilne-gostilna-rattey/gostilna-rattey-8.2.1905.jpg