V poduk ino zabavo! (Stran 19 od 29)

/ …/ Opazujemo namreč britko resnico, da kužna bolezen »divjih zakonov« silno razjeda in mori zdravo telo človeške družbe. Naj se to odpravi, opozorila je slavna deželna vlada posamezne občine. Pri nas se nič ne zgodi, akoravno so se bližnje občine že davno za to izrekle. Kam bomo prišli z občinskimi dokladami? Njih že itak imamo 40%. Čujte, samo trg plačuje 800 gold. na leto za občinske  reveže. K temu pa še pride v kratkem novo, se ve, da velikansko šolsko poslopje, za skoraj polovico nezakonskih otrok, katere rodijo večinoma »konkubinati«. Kako pridemo davko plačevalci k temu, tako obilico tujih našemu premoženju nevarnih ljudij preskrbovati ? Zakaj prepušča župan, da se smejo mladi ljudje kot »oferji« ali »oferice« potikati brez vsega dela po bajtah med tem, ko kmet poštenih delavnih poslov krvavo pogreša! Zakaj bi župan, ki mora biti vnet za blagor občine, ne omejil nekoliko brezštevilnih »balov« in plesov, ki so službenemu stanu začetek njih duševnega in gmotnega pogina? Polni strahu zremo v prihodnjost, ter se poprašujemo, kaj bode z novim županom! / …/

Slovenski gospodar, 14. 4.1892

Otrok v spovednici

Veliko pozornost jo zbudilo danes popoldne zagonetna najdba malega dojenčka v frančiškanski cerkvi, katerega je tam odložila nepoznana mati. Popoldne se je mudila v cerkvi gospa Gabrijela Kus iz Wilsonove ulice. Nenadoma je začula iz spovednice pri cerkvenih vratih otroški jok, šla je pogledat ter našla v spovednici odloženega malega dojenčka zavitega v cunje. Dete je bilo ženskega spola in imelo je na prsih pritrjen listek, na katerem so bili napisani rojstni podatki in nekaj besed, iz lista je bilo razvidno, da je dete rojeno 25. februarja zjutraj pri Sv. Lovrencu na Pohorju ter da še ni krščeno. Na drugi strani piše mati sledeče besede:
Oh kak s teškim srcem začnem to pisati in se ločiti od svojega otroka. Pa ne morem ga imeti poleg sebe zavoljo staršev. Zato prosim, da bi ga  našli takšni ljudje, da bi mu skrbeli za hrano, za obleko in še več bom skrbela jaz, če mi bo mogoče. Ker služim, zalo prosim, da bi v velikonočni številki Slovenskega Gospodarja objavili, kje se nahaja otrok.
O materi, ki se jo na ta način poslovila od svojega deteta, ni doslej sledu. Danes zjutraj so videli v bližini cerkve okrog 35 let staro kmečko ženo, ki je nosila v naročju v plahti pokrit zavoj. Morda je bila to nesrečna mali. Najditeljica otroka je obvestilu o najdbi policijo, nakar je slednja odredila, da se otrok odda v Dečji dom.

Ponedeljski Slovenec, 7. 3. 1932

Mali kazenski senat mariborskega okrožnega sodišča se je danes dopoldne zopet pečal s primerom »bele kuge«. P r e d sodniki so se morale zagovarjati t r i ženske in sicer 21 letna služkinja Cecilija Kropejeva, 38 letna delavka Terezija Murnikova in neka Ljudmila P., vse iz Sv. Lovrenca na Pohorju. Murnikova je obtožena, da je Kropejevi odpravila telesni plod, mladoletna Ljudmila  pa zaradi tega, češ da je želje Kropejeve glede odprave telesnega plodu tolmačila Murnikovi. Kropejeva razume namreč samo nemščino. Vse tri obtoženke so pred sodniki svoje grehe priznale.

Slovenski narod , 18.11. 1938

Še en ribnik. 

O vremenu pa se lahko vedno in s vsakim pogovarjamo. Problem je le v tem,da je tisto, kar je ljudi včasih čudilo, za nas vsakodnevni pojav.

SNEG V MARCU

Od vseh strani so poročali časopisi, koliko snega je padlo v mesecu marcu.Več poročevalcev je še dostavilo:Že desetletja se ni zgodilo kaj takega in celo stari ljudje ne pomnijo ob tem času tolike množine snega. Človeški spomin je pač luknjast in vsled tega hitro pozabimo, kar doživimo. Saj še tega ne pomnimo, kaj smo predvčerajšnjim južinali ali večerjali! Pozabljivosti se obrani samo to, kar je zapisano.Tako je n. pr. zapisal v župnijsko kroniko nekdanji puščavski župnik g.
Lovrenc Potočnik, da je leta 1870 padlo ob postni Gospojnici eden meter na debelo snega in so morali iz Št. Lovrenca mimo Puščave do železniške postaje (eno uro daleč) vleči snežni
plug. Tudi naslednje leto ni bilo nič boljše; ob sv. Jožefu je nasipalo toliko snega, da je na praznik sv. Jožefa, koje v Puščavi prvi romarski shod, prigazilo komaj 18 oseb k jutranji sv.maši.
Enako kakor v spomladi snega, je bilo omenjeni dve leti v jeseni dežja; koruza ni mogla dozoreti in ajda v kopah se ne posušiti. Vina je bilo malo  in še tisto tako kislo, da je bilo bolj primerno namesto kisa za solato ter murke, kakor pa za pijačo. Visoko ceno pa je imel les; za 100 šolnskih deskso plačevali trgovci pri žagah 36 do 38 gld. — Leta 1873 je bilo kopno do sredine svečana. Na Novega leta dan je kazal toplomer 8 stopinj toplote in ob  Sv. Treh kraljih so na vrh planine pri Lamprehtu še govejo živino pasli. —Dne 6. in 7. aprila je snežilo; dne 31. maja je slana posmodila grah, krompir in koruzo; naslednji dan, na binkoštno nedeljo, pa je pohorske hribe pobelil sneg. Tako se suče in obrača svet in ljudje ž njim vred!

Slovenski gospodar, 1. aprila 1931

Tako dolgega prispevka o Lovrencu v časopisih pa še ne. Nekomu se je morala ta zgodba zelo usesti v srce. Najhuje je, ko se dolg za nekdanje  krivice terja od ljudi, ki niso ničesar krivi in dolžni, po navadi ga terjajo tisti, ki se jim krivica ni zgodila. To, da smo šli takrat v Jugoslavijo je bila nuja, druge možnosti ni bilo, vendar smo šli v veliko brezpravje, ki ga rajnka Avstrija, kljub vsemu ni poznala. Priznati pa si moramo, da ima brezpravje več obrazov, tudi ta, ki ga gledamo sedaj, ni  preveč lep.

SLIKA RAZMER

Pri Sv. Lovrencu na Pohorju stanuje v svoji hiši od julija 1. 1919. šestinštiridesetletni železniški nadrevident Fr. Šegula, rojen na Prevaljah in pristojen v Slome pri Ptuju. Mož je upokojen, živi pa takorekoč v večnem nepokoju. Do l. 1919. je — skozi 22 let — služboval pri južni železnici, na različnih krajih, nazadnje v Beljaku. Ker so se 1. 1919. začeli znani boji za nesrečno Koroško deželo, je dobil od Nemškega Narodnega sveta ukaz, da naj organizira nemški Volkswehr (tolpe, ki so preganjale in pretepale Slovence). Vkljub temu, da je bil odgojen v popolnoma nemškem duhu — obiskoval je nemško ljudsko šolo in nemško realko v Celovcu — in slovenskega jezika nezmožen, je z ozirom na slovensko pokolenje in pristojnost v Jugoslavijo ostal zvest slovenskemu rodu in domovini in je poziv nemškega Nar. sveta odklonil. S tem je pa tudi zapečatil svojo bodočnost. Že čez malo dni je dobil od zanesljivih prijateljev iz Celovca migljaj, da se naj umakne iz Koroške, ker ga imajo gotove in vplivne osebe na sumu kot jugoslovanskega vohuna. Pa tudi od mestnega urada v Beljaku je dobil poziv dne 16. junija 1919, da mora do 1. julija pospraviti svoje stvari in mesto zapustiti. Ker so v tem času naše čete zasedle Celovec, se je najprej ondi naselil, kjer je imel njegov oče kot upokojen železničar svojo hišico. Z odhodom naših čet iz Celovca mu je pretila nevarnost, da ga zgrabijo in internirajo v Spitalu, zato se je še pravočasno umaknil in preselil v Sv. Lovrenc v hišo svoje matere, katero pa je dala še za časa svojega življenja prepisati na njega.

Prosil je večkrat za službo pri železnici, a mu je bila vsaka prošnja zaradi neznanja slovenskega jezika odbita. Nato je prosil za pokojnino, katero je po dolgem moledovanju končno dosegel. Živel je mirno s staro in bolehno materjo in se brigal samo za svoj sadni vrt in svoje skromno gospodarstvo. Upal je tudi, da se mu v zdravem, planinskem kraju zrahljano zdravje zopet zboljša. Omeniti je treba, da je bil Š. kot železniški uradnik posebno zadnje mesece pred razsulom Avstrije  vsled pomanjkanja osobja z delom tako preobložen, da je dobil tifus in obolel na živcih in se mu nasledki teh bolezni še danes poznajo v tem, da mu vsako razburjenje močno škoduje.

Pa to mirno življenje ni dolgo trajalo.Kakor splošno vsi begunci, je tudi Š. moral začeti okušati, kaj se pravi biti begunec. Začelo se je rovariti proti njemu in ugodna priložnost  za prepir se je takoj našla. Okrožno  sodišče v Mariboru je naročilo županstvu v Sv. Lovrencu, da mora za neko stranko preskrbeti  stanovanje. Dasiravno so bila primernejša stanovanja na razpolago (kar se da dokazati), je župan na nasvet občinskega sluge  odredil, da se naj ta stranka (F. E.) preseli v  hišo Franca Šegule. Ko je Šegula za to odredbo  zvedel, je ves razburjen z ostrimi besedami v tržki pisarni proti temu ukrepu ugovarjal. Radi tega je prišel dne 7. januarja  1922 župan v spremstvu orožnika pregledat njegovo hišo, ali je kakšna soba prazna in za stanovanje pripravna. Š. je bil ta dan zelo potrt; iz Celovca je dobil brzojav, naj takoj pride, ako hoče očeta živega videti. Zagledavši  orožnika v polni bojni opravi, mu  vzkipi jeza in vname se hud prepir, ki pa se  končno poleže in Š. pokaže zahtevano sobo, katero orožnik na prvi pogled spozna za stanovanje neporabno. Stvar pa s tem ni bila pri koncu. Š. je bil naznanjen sodišču zaradi besed, ki jih je izgovoril razdražen v tržki  občinski pisarni, ki pa niso bile tako mišljene, kakor so jih tožitelji razlagali. Da bi cela zadeva  bila še bolj podprta, je žandarmerijska postaja dne 9. marca 1922 po poveljniku Jos.  Mušiču dala na okrožno sodišče izjavo, da je  župan pri več posestnikih pregledal stanovanja, pa nikjer ni bilo kaj primernega na razpolago.  Kako je poročilo žandarmarije odgovarjalo  resnici, spričuje najbolj to, da je v stanovanju  gospe L. P., ki je bilo dvakrat pregledano a vselej neporabno najdeno, dalje časa stanoval direktor Z. iz Švice. Pozneje se je v to stanovanje preselil upokojenec g. M. M. z gospo in dvema hčerkama. Ali ni čudno,  da je stanovanje, v katerem zamore  stanovati direktor, oziroma upokojeni nadučitelj, za navadnega mizarja preslabo? Ta pomanjkljiva  izjava orožništva je tudi največ pripomogla,  da je bil Š. pri okrožnem sodišču v Mariboru dne 14. aprila 1922 po § 104 krivim spoznan, pa vsled olajševalnih razlogov po § 62 obsojen na 200 Din kazni ali dva dni zapora.

V tem času je Š. pokopal svoje stariše, najpoprej očeta (10. jan. 1922) in poldrugo leto pozneje mater.

Ako bi kdo mislil, da je Šegulova zadeva z obsodbo pri sodišču končana in da ga bodo poslej pustili na miru, se jako moti. Glavno  dejanje te balkanske igre se je letos znova začelo; pa še veliko huje, kakor predlanskim.

Dne 24. marca t. l., malo črez poldne se pojavi pred Šegulo, ki se je mudil na dvorišču, orožniški komandir z nasajenim bajonetom  in dvema občinskima odbornikoma. Na vprašanje, kaj mu hočejo, pove orožnik, da  so prišli pogledat in spremenit odvišno stanovanje. Š. se je že preneumno zdelo, da zopet pridejo zaradi stanovanja, katero je ravno  isti orožnik že pred dvemi leti zavoljo piravih  podnic in trhlih podbojev označil za neporabno.  Zato odvrne orožniku, da v tej zadevi  ne bo zgubljal besed, gre v hišo in vrata  od znotraj zaklene. Nato so celo popoldne  trije orožniki s puškami v rokah hodili okrog  hiše in klicali Š. naj jim odpre. Ker Š. ni odprl, mu zapreti komandir, da bodo zopet prišli in mu s silo v hišo vdrli. In vse to se je godilo v trgu  tik okrajne ceste, da so mimoidoči  začudeni postajali in ugibali, kakšen  tolovaj mora biti v hiši, da ga kar trije orožniki  oblegajo.

Proti večeru istega dne je šel eden Šegulovih sosedov k županu in orožnikom prosit, da bi se s Š. ne postopalo tako kruto, ker se lahko vsa stvar mirnim potom opravi. Orožniški načelnik je obljubil, da naslednji dan, ker je praznik, ne bodo prišli, ampak 26. marca. Sosed vesel, da je vsaj nekaj dosegel, gre in pregovori Š. tako daleč, da je le-ta bil pripravljen 26. marca oditi z doma, ključe pa izročiti njemu (sosedu), da kadar komisija pride, lahko neovirano celo hišo pregleda in se na ta način vsak spor in prepreči in njega posledice zabranijo.

Zgodilo pa se je ravno nasprotno.

Drugi dan, 25. marca, gre Š. okrog 7. ure iz hiše na dvorišče. Ker prejšnji dan razun zajuterka ni nič zavžil in celo noč nič spal, je bil ves omotičen. Komaj stopi čez zadnjo stopnico, planeta iz skritega prostora načelnik in njegov pomočnik nad njega, nastavita mu bajonete na prsa in načelnik kriči: V imenu postave! Stoj! Roke kvišku! Ne ganite sicer rabimo orožje! Ko presenečeni Š. pride k sapi, vpraša orožnika: Ali imate še kaj druzega  razun stanovanjskih zadev, proti meni? Orožnik odgovori: Da, imam povelje, rabiti silo, ako se zoperstavite! Živ ali mrtev! Vi ali jaz! »Torej postopate z menoj kakor
z Gornežem,« reče Š; nakar odvrne načelnik: »Še slabši in nevarnejši ste, kakor Gornež !« (Miha Gornež je bil daleč okrog znani tat, katerega so lansko jesen lovci ujeli v njegovi  podzemeljski votlini in ustreljenega v mrtvašnico prinesli. Ali se je ustrelil sam ali so ga ustrelili lovci, je še dosedaj nepojasnjeno.)  V taki poziciji je stal ubogi Š. več kot  pol ure, doklej ni tretji orožnik pripeljal dveh  občinskih odbornikov, od katerih je pa eden hotel takoj oditi, ko je videl, s kako brutalno  silo se tukaj nastopa. Š. sam ga je s povzdignjenimi rokami prosil: »Prosim vas, ostanite vendar in rešite mi življenje!« Posebno silovit je bil novodošli žandar in je prav po balkansko preklinjal: »Jebem ti svetca  i …«

Šli so v hišo, pregledali in premerili vse prostore in končno zmagoslavno odkorakali.

Nastane vprašanje, kaj je prav za prav vzrok opisanih dogodkov, kakoršnih dozdaj pri nas nismo bili vajeni?!

Z gotovostjo se lahko trdi, da vzrok vsemu temu  niso ne stranke brez stanovanja, ne stanovanje, ampak gre zgolj za osebo. Človeka, na katerega imam piko, treba tako dolgo šikanirati in dražiti, da mu zmanjka potrpežljivosti in končno vzroji; tedaj pa z žandarji nad njega, da pride s postavo navzkriž in se mu naloži denarna in zaporna kazen.
Kakor je bil Nabot napoti Abahu, tako je upokojeni žel. nadrevident, sedaj posestnik in splošno spoštovan tržan g. Fr. Šegula na  poti nekomu, ki pri vsaki politični nevihti menja svojo narodnost, pa je vseeno vpliven in ugleden gospod. — In orožniki! Ali so res zato nastavljeni, da gredo z orožjem na človeka, ki mu ne morejo nobenega drugega zločina očitati, kakor da brani svojo lastnino in svobodo proti neopravičenemu in nepotrebnemu  nasilju? Neoboroženemu človeku zalučati v obraz besede: »Živ ali mrtev! Jaz ali ti!« smrdi po krvi. Raznovrstni tatje pa brezskrbno hodijo po svojem poslu in mirno uživajo sad svojega truda. Ni se jim treba ničesar bati, saj državi niso nevarni.

Slovenec, 11. april 1924

Sv. Lovrenc na Pohorju. Čeravno je tukajšnje orožništvo potom neke vplivne osebe hotelo preprečiti, da bi uredništvo »Slovenskega Gospodarja« in »Naše Straže« ne smelo več sprejemati dopisov, ki bi razglaševali njih »slavne« (!) čine, smo vendar prisiljeni, zopet pritožiti se radi njihovega nastopa, ker dogodek, ki se je pripetil preteklo nedeljo zvečer, preveč smrdi po balkanizmu. V neki tukajšnji gostilni se je med gostilničarjem in nekim gostom začel prepir. Gostilničar je pivcu prismolil mastno zaušnico, ta mu je v zahvalo zato zagnal kozarec v glavo, potem pa se spustil v beg. V gostilni so pili tudi trije uniformirani gospodje. Eden od teh skoči za bežečim, ga zagrabi od zadaj, ga vrže po tleh in ga začne med vpitjem:»Ali me poznaš? Jaz sem Ovniček! Na mestu te ubijem!« nabijati s pestjo in suvati z okovanimi čevlji v trebuh in  prsa. Na pomoč mu je prišel njegov tovariš in oba sta na tleh ležečega reveža tako zdelala, da so nezavestnega odnesli v stran. Tretji izmed omenjene uniformirane trojice, Rudolf Slaček, je gledalce tega kulturnega prizora gonil v stran, ker v takem slučaju je pač najboljše, da je kolikor mogoče malo prič.

Kdo je ta junak, ki se piše Ovniček?  To je najmogočnejši orožnik naše postaje. Po hrvaško ti  prekolne Boga in svetca, majko i otca. S paragrafom 104 hoče ukrotiti vsakega, ki se mu ne mara do tal prikloniti. Takoj ob prihodu v naš kraj se je izkazal kot neolikan človek. Sicer pa hoče veljati kot nekaj izvanredno visokega in imenitnega, kakor da bi slišal že nebeškega petelina peti, pa je neveden tako, da še navadnega poštnega potrdila od kake druge listine ločiti ne zna.

Dne 18. febr. t. 1. se je tolkel po prsih in zatrjeval: »Jaz sem gospod,ne pa navaden hlapec!« In tak gospod, v svoji domišljiji omikan in izobražen, da bi lahko nadomestoval vseučiliškega profesorja, napade, vrže po tleh, pretepe in osuva z
nogami človeka do nezavesti, kar bi se sramoval najzadnji planinski drvar. Bog se nas usmilil Takšni so naši varuhi miru in reda. Sami priznavajo (v nekem zasebnem pismu), da nimajo več ugleda in spoštovanja pri ljudstvu. Za hudirja, trezen in miroljuben človek še nikdar ni spoštoval pijanca in pretepača, najsi tiči v civilni ali kaki drugi obleki.

Radi dopisov v »Gospodarju« in »Straži« se pritožujejo, da jim škodujejo na »morali in fiziki.« Sami si varujte vašo moralo in fiziko, da si je ne umažete, pa se vam dopisov v listih ne bo treba bati. Na opisani nedeljski dogodek pa opozarjamo državnega pravdnika, naj ga da nepristranskim osebam preiskati, ob enem ga priporočamo v pretres višji orožniški komandi.

Slovenski gospodar, 28. 5. 1925

Hvala

KOMU ZVONI?

Komu zvoni Zvon prvi, Zvon drugi in Gospodarska družba Rast? Kdo je tu v temelju zavozil in kdo je tu kriv? Kdo nosi zlate križe, namesto lesenih?

Ne morem si kaj, da o tem ne bi povedal tudi svojega mnenja. Kajti vse to, kar se je dogajalo v Mariborski nadškofiji, se je idejno in duhovno  predstavljalo kot izročilo dr. Janeza Evangelista Kreka. Če je bil on dober gospodar, bodimo pa še mi! Ampak tu so tako v nebo vpijoče razlike, da je nanje treba opozoriti.

Janez Evangelist Krek je bil eden izmed tistih Slovencev, ki so ga ljudje imeli radi. Pa verjemite, da ljudje pred prvo svetovno vojno farjev niso imeli radi kar tako na lepe oči. So tolkli preveč veliko revščino, da bi jim lahko pamet solil vsak dušebrižnik. Ni vse v en glas hitelo v cerkev, pa tam zavzeto momljalo molitve in darovalo v nabirke. Še daleč od tega! Kako reven in nebogljen narod smo bili takrat  je težko povedati v nekaj stavkih, to včasih srce trgajoče revščino, lahko samo zaslutimo skozi Cankarja, Prežiha in vrsto drugih tekstov. To revščino je videl tudi Krek, ko je napisal Črne bukve kmečkega stanu, videl jo je tudi med delavci, obrtniki in vsemi drugi delavnimi stanovi. Vendar Krek ni ostal samo pri pisanju, knjige so bile samo izhodišče, pojasnjen položaj, v katerem smo ždeli. Sam je hodil od vasi do vasi, pomagal ustanavljati zadruge, hranilnice, konzumna društva …, priznati mu je treba izredno prožnost in iznajdljivost  in ravno njemu, ki mu je bil lasten denar in premoženje deveta briga.

Za Kreka je bil kapitalizem  nezdružljiv s krščansko moralo. Mreža hranilnic in posojilnic, med njimi tudi Lovrenška, je nastala proti kapitalistični logiki, proti neusmiljenemu gospodarskemu liberalizmu, nastala je v bran večine slovenskih ljudi. Hranilnic, zadrug in ostalega ni ustanavljal zaradi slepe dobičkonosnosti, ampak samo v pomoč slovenskemu človeku. Izhajal je iz  »rajfajznovk« zadrug, ki so bile  kot nalašč za slovenskega človeka; vsi imamo iste deleže, vsi smo enaki, jamčimo eden za drugega in si pomagamo. Krekov idealni družbeni načrt je bil sploh, da ljudje sami gospodarijo s sadovi svojega dela, sanjal je celo, da bo slovenski kapital prevzel največje monopolno podjetje na Slovenskem, ki je bilo v tujih rokah, Kranjsko industrijsko družbo. Krekove ideje so samo na zunaj podobne ideji samoupravljanja, kajti izhajajo iz privatne lastnine, kmečke posesti, ki jo je treba čuvati in ohraniti. Šel je tudi med delavke ljubljanske tobačne tovarne, kakor med druge delavce, ustanavljal konzumne zadruge, kjer se je dalo poceni nakupovati, ustanovil za delavce stanovanjsko zadrugo, v kateri so člani odplačevali kredit za novo stanovanje ceneje kot za najemnine. Krek je imel tisoč in en odgovor, kako se da zafrkniti neizprosen kapitalizem. Zato si je nakopal tudi veliko zamero pri oderuhih, tudi pri liberalcih in social demokratih, ki niso znali poiskati rešitve za pereča vprašanja.

Mariborska nadškofija, sklicujoč se na Krekovo dediščino, je sledila, namesto, da bi se zoperstavila, logiki sodobnega kazino kapitalizma. In prav pogrošno padla v blatno jamo tajkunov, ki pa jih vseeno ne obvezuje krščanska morala. Zato je greh katoliške cerkve v Mariboru še večji!

Zgoraj sem napisal, da je pravi križ krščanske vere le lesen, nikakor pa zlat in z dragulji poškropljen. Krekovo življenje in značaj sta ravno poosebljenje te ideje.
Ob smrti je zapustil obleko, ki jo je nosil, skromno stanovanje in knjige. Morda je čudno, da  ravno tisti, ki je znal zgraditi močen finančni steber med ljudstvom  na Slovenskem, ni imel osebno do denarja prav nobenega odnosa. Sodobniki so mu očitali preveč pošvedrane čevlje in ponošeno obleko, nekoč so mu za rojstni dan kupili uro, a jo je že čez nekaj dni podaril revnemu človeku, velikodušno se je podpisoval pod jamstva kreditov različnim ljudem v mnogih hranilnicah - nekateri niso mogli poplačati, pa je to storil on. Bil je tudi državni poslanec na Dunaju, ves denar mu je spolzel iz rok. Za Kreka je bil denar nekaj, kar se daruje naprej, nekaj kar naj kroži  med  ljudmi, samo nepomembno sredstvo, žetoni, s katerimi za silo krpamo nesrečo revežev.  Ob vsem tem pa je bil zelo nasmejan, vedno pripravljen na partijo taroka,  energičen, vedno pripravljen iti kamorkoli je že treba. Njegovi ljudje so bili reveži, k njim je hodil, za njih je živel in zanje je tudi veliko naredil!

Ja, Janeza Evangelista Kreka, so ljudje res imeli radi. Celo Ivan Cankar,  socialdemokrat, ni mogel mimo njegove smrti in mu je priznal, kar mu gre. Škof Jeglič je dal ob pogrebu vse na razpolago, čeprav ga je nekoliko motila ta Krekova zavzetost za  »socijalo«. Sem pa prepričan, da se iz Krekovega groba tam na Žalah še vedno sliši, po moje povzeta misel: Dokler slovenski človek ne bo živel spodobnega življenja, mu tudi katoliška duhovščina ne more deliti moralk!

Neusahljiv vir si Pohorc....hvala.

He he,zgleda,da so meli na sodiščih včasih več časa.....v današnjih časih to ne bi bilo izvedljivo,ker bi vsi taki prekrški zastarali....po kakih 20 letih čakanja na proces.