Drago Vresnik: Pomlad na Pohorju
Reportaža
Iz Lovrenca drži čez Pohorje nova avtomobilska cesta. Zgradili so jo gozdarji, da bi bil prevoz lesa proti Konjicam in Dravski dolini lažji in hitrejši. Nova cesta je bržkone spet privabila delavce v lovrenški kamnolom, ki je bil nekaj let povsem zapuščen. Vendar se proizvodnja, kot so mi pozneje pripovedovali, še ni prav razvila. Podjetje v Ribnici se baje ne zmeni preveč za prospeh lovrenškega kamnoloma, čeprav je tu doma odličen tonalit. Granit potrebujejo po vsej državi za ceste, hidrocentrale, pristanišča, mostove in viadukte, celo primanjkuje ga. Čudno torej, da lovrenški kamnolom ne more priti do sape. Nobene mehanizacije nimajo, še navadnega kompresorja ne. Vse delo opravljajo ljudje s kladivom, približno tako kot včasih v kameni dobi. Ni moj namen, da bi koga očrnil, mislim pa, da bi bilo najbolje, ko bi Lovrenčanom dali nekaj kredita in jih osamosvojili. Štiridesetim delavcem, ki se zdaj bojijo za delo, bi se obrazi gotovo zjasnili in pridružili bi se jim lahko še novi, saj dela v gozdu ni več toliko kot pred leti. Konkurenca ne bi nikomur nič škodila, najbrž bi bila prej koristna. Ko sem koračil po novi planinski cesti proti kamnolomu, so mi vstajali pred očmi prizori iz zime enainštindesetega leta, ko so me poslali Nemci tja na delo. Odmetaval sem sneg in vozil okornega »jordana«, ki je bil gotovo v modi že pri starih Rimljanih. To spoštovano vozilo na dveh kolesih se je v kamnolomu ohranilo vse do danes.
Prostor v kamnolomu je zdaj nekoliko manjši. Včasih je stala tam velika granitna skala, ki jo je uporabljal mali in histerični »obman« Kripica za prižnico. V škornjih in črnih jahalnih hlačah je prištorkljal med delavce in splezal na pečino
»Telavci,« je pravil, »sakon je sakon. Sej je nova ordninga. Kira je ne bo ubogal, bo šla v arbajte-ajnzac . . . Sej pa, večer se bo kazala di tajče vohenšau, je obvezno iti. Pol pa v kurs za šprahlihe unteriht . . . «
Politične ure obmana Kripice (tako smo ga šaljivo prekrstili), fižolov kruh in kvargli so bili naša vsakdanja hrana. Med to »bogato izbiro« je bil še najbolj tečen pritlikavi Kripica, ki bi najbolje ustrezal kakemu cirkusu, če bi se mu smeli gledalci smejati. Mi smo se mu smejali na skrivaj, zakaj možakar ni bil samo smešna, od narave udarjena figura, pač pa docela resen in zagrizen gestapovski agitator in agent. Čeprav je imel kratko nasajene noge, jo je rad mahnil na hajko za partizani. S svojimi alkoholičnimi vohuni je imel baje precej zaslug pri izdajstvu pohorskega bataljona. Pozneje, ko je s Pohorja zapihal močnejši veter, je imel Kripica najbrš prekratke noge, da bi mogel uteči partizanski krogli. Proti koncu vojne ga je zmanjkalo in z njim so šli po gobe njegovi »sakoni, arbajteajnzaci in nova ordninga«. Ob njem si je izbrala večni »tretji rajh« tudi peščica zaslepljencev iz kamnoloma.
Zdaj delajo v kamnolomu večinoma mladi ljudje, a nekaj je tudi starih veteranov, ki se ne morejo ločiti od granita, saj jim pomeni življenje in kruh. Nekateri, kot na primer Petrički, Miklavec, Črešnarji, Pergarčev Peter in drugi sodijo tako rekoč že v zgodovino lovrenškega kamnoloma. Vredno bi bilo nekoč ostreje ošiliti svinčnik in prodreti globlje v življenske usode teh »granitnih« ljudi. S to tiho obljubo sem se na svoji poti na Pesek poslovil od njih. Še daleč v planino me je spremljal odmev njihovih dlet in kladiv in me spominjal časov, ko sem enak med enakimi vlačil »jordana« in občutil hrapavo ostrino granita v svojih dlaneh.
Od kamnoloma se vijuga cesta v serpentinah, dokler spet zložno ne steče s tokom Radoljne, ki neumorno teče v tolmunih in se peni na brzicah. Tod nekje je moral, kot mi je pripovedoval stric Šiman neki prednik s Kasjakovega ulovil škrata s svetilko in krampom. Odpeljal ga je domov in zaprl v hlev. Z njegovo svetilko je potlej hodil ob Radoljni in kamor je posvetil, povsod se je videlo v globino zemlje. Na nekem mestu je končno odkril zlat zaklad. Odnesel ga je domov in na Kasjakovem preko sto let ni zmanjkalo denarja. Ves ta čas so imeli škrata zaprtega v hlevu, da jim ne bi pobegnil in skril pred njimi novih zakladov. Neki Kasjakov naslednik je nekoč pozabil zapreti hlevska vrata, ko se je odpravil na lov za zlatom. Škrat je srečno ušel in ga od tistega dne ni bilo več na spregled. Kmetje s Kasjakovego vrha niso več našli zlata, ker ga je škrat sproti poskril na varne kraje. Tudi kramp in svetilko jim je neke noči ukradel. Ljudje so pravili, da ga je pri tem zalotil hlapec, ki je tekel ja njim. Škratu je med potjo padel kramp iz rok in zdrvel po strmini. Hlapec ga je naslednje jutro iskal, a niti on niti kdo drug za njim krampa ni našel. Stric Šiman je trdil, da bo moral tisti, ki bo kramp poiskal, prehoditi vso Radoljno in udariti ob vsako pečino. Tam, kjer bo votlo zadonelo, je skrit zaklad.
Med oživljanjem pravljic s tega domačega pohorskega sveta je pot hitreje minevala kot bi sicer. Koliko neraziskanih in nezapisanih izročil so ohranili stari ljudje na Pohorju! Včasih to nezmerno bogastvo ljudske domišljije po krivici izenačujejo s preživelimi usedlinami. Življenje dejansko ne teče po gladki površini, dere nekje globoko po svoji strugi in se malo meni za človekove iluzije. Včasih tu in tam izkoplje grde mlake, a na mnogih mestih čiste tolmune, iz katerih črpa nove moči na dolgi poti v prihodnost. Čar ljudske domišljije je tisti neusahljivi vrelec, ki ohranja sivo preteklost sedanjosti. Šele ob njem dobivajo svoj vzvišeni pomen naravne lepote, planine, gozdovi, studenci, jezerca, košenice, mračne soteske in strme zabrisane steze. Dokler človek ne dojme vsega nedoseženega prostranstvo življenja, je okostenelo in zakrnelo paragrafsko bitje, ki izgubi posluh za življenj in njegove najlepše vrednote. Naravo je zmeraj lepa in trezna, le ljudje se pogosto obnašamo kot pijanci.
Večerni hlad je legel na gozdove, ko sem prišel na Pesek. Na cesti sem srečal fanta, ki je vodil za seboj petero konj. Težko otovorjeni z bukovimi drvmi so stopali za svojim mladim gospodarjem. Fant si je požvižgaval »travniško kolo« in mi koj po pozdravu povedal, da je danes v Travniku praznik. »Eto, a ja ovdje na Pohorju . . . ,« je rekel.
»Idi kuči, ako ne valja,« sem dejal smeje.
»E, lepo je ovdje . . . Pa znate, nemam vremena . . .«
In je pokazal s prsti kako se šteje denar. Kdo ve kolikokrat bo še odpeljal svoje konjiče v gozd po drva, preden bo imel dovolj »vremena«. Tedaj jih bo verjetno prodal in se odpravil v svoj Travnik. Take so pač navade »pohorskih« Bosancev.
VEČER, Leto XI., št. 127, 1. 6. 1955, str. 2
Drago Vresnik: Pomlad na Pohorju
Reportaža
Včasih je ob nedeljah rad zahajal na Pesek stari Pogačnik s harmoniko; planincem in izletnikom je igral in prepeval pesmi Jurija Vodovnika iz Skomarja. Kdo ve kolikokrat je moral ponoviti tisto »o pohorskih pavrih«, »coklarjih« in o procesiji na Resniku. Zdaj Pogačnik ne zahaja več na Pesek; njegova harmonika je utihnila takrat, ko so jo preglasite nemške strojnice. Koča na Pesku je bilo požgana skupaj z ostalimi na Klopnem vrhu, pod Veliko kopo in na mariborskem Pohorju.
Na Pesku stoji danes nova koča, preprosta in skromna, in morda prav zato bolj vabljiva. V njej se ustavljajo planinci, kadar prihajajo z mariborske strani, Konjic ali Ribniške koče.
Tu je doma Pepca Dolinškova, študentovska mama s Klopnega vrha. Dvajset let je živela na Klopnem vrhu, in ko ne bi bilo vojne, najbrž niti za en dan ne bi zapustila zelenega Pohorja. Danes je na Pohorju najstarejša oskrbnica in morda bi težko našli v Sloveniji njej enako. Ni lahko zvedeti, zakaj se je tako oklenila pohorskih planin. O sebi ne govori rada, raje vam pokaže spominsko knjigo. Če jo boste skrbno prelistali, boste nemara med popisanimi listi razbrali tudi kakšno stran njenega življenja.
»Eno knjigo ima bivši lovrenški zdravnik dr. Tičar,« mi je povedala. »Poiščite ga v Ljubljani, naj vam jo da.«
Obljubil sem, zraven pa pomislil, da je hudomušni zdravnik nemara na spominsko knjigo pozabil. Naj mi oprosti, toda njegova pozabljivost je skoroda že profesorskega značaja. Prišla je celo že v kroniko lovrenškega humorja. V spominu mi je zgodba o gasilski proslavi o Lovrencu. Gasilci so se takrat kajpak hoteli slikati, toda kje dobiti fotografa? Nesreča je bila preprečena, ko se je pojavil dr. Tičar s svojim fotoaparatom. Lepo po vrsti je fotografiral gasilske može; ponosno in častitljivo so se predstavljali majhni kameri v paradnih uniformah, z vsem bliščem in odlikovanji! Konec je bil nekoliko bolj smešen. Mogoče ste že uganili? Ljubezniv zdravnik je namreč »pozabil«, da mora biti v kameri tudi film, če hoče človek delati slike. Sicer pa je mož pogosto poskrbel za dobro voljo in bil navdušen planinec, kar je med zdravniki bolj redko. Poznam zdravnike, ki vam bodo neprestano prigovarjali, kako koristno je, če človek zahaja na planine, a jih tam gori ne boste nikoli videli. Bodimo hkrati tudi prizanesljivi, mnogi ne utegnejo, njihov poklic pač ne potna delovnega časa. Ravnajo se po načelu bolnikov. »Ne vemo ne ure ne dneva.«
Gozdarji so na boljšem. Kraj njihovega dela gozd, čas službe: sonce. Pri Pepci na Pesku se pogosto ustavljajo. Tudi v spominski knjigi je precej njihovih imen. Ko sem prišel v kočo, jih je bilo kar za celo omizje. Zdi se mi, da se je tempo dela pri njih nekoliko unesel. Včasih so bili noč in dan na nogah, komaj da so se videli iz obilice dela, zdaj se je ozračje v planinah najbrž precej umirilo. Tako je tudi prav, gozdovi rseto potrebujejo vrtnarjev in skrbnih varuhov. Kako kaj živijo, ne vem, zakaj gozdarji so že po naravi manj zgovorni. V koči so proti večeru igrali karte in mislim, da se tudi na stroko enako dobro razumejo, saj so bili večinoma starejši ljudje. (Samo en začetnik je sedel med njimi in temu bi svetoval da v bodoče ne prisluškuje in se ne smeje novinarskim razgovorom, ki jih ne razume. Tako, pika.)
Kako je s Pepco? Zadovoljna je na planini in najbrž bo tam še dolgo ostala. Planinci ji želimo, da bi jo še prihodnjih petindvajset let srečavali na Pesku ali pa tudi kje drugje, samo da bi bilo na Pohorju. Naj povem, da je Pepca kljub svojim petdesetim letom še zmeraj vnet smučar. Rekla je, da je to edini šport, ki jo je veselil. Kako pa njeni študentje. Stari znanci jo še vedno obiskujejo, saj so se pogosto zastonj najedli pri njej na Klopnem vrhu. Marsikdaj mi kdo reče: »Mama ne veste kako sem bil srečen, ko ste mi takrat dali deset dinarjev«. Z današnjimi študenti ni tako zadovoljna, preveč so razposajeni, izbirčni in neskromni. Tudi mladina iz bližnjih naselij in kmetij se je precej spremenila.
»Ob nedeljah bi morali priti,« mi je pravila. »Tedaj pridejo po tri dekleta za mizo in same naročijo liter vina zase. Takih navad včasih ni bilo. Sicer pa so preprosti ljudje veliko boljši kot kakšni izbirčni meščani. S temi je največji križ.«
Zanimiva bi pravzaprav bila zbirka spominov oskrbnice planinske koče. Koliko gostov je prišlo in odšlo, koliko značajev se je nevede razkrilo in utisnilo v spomin oskrbnice). Tega ima v dobrem, spet drugega o slabem spominu. Sreča, da je slednjih manj iz vsega pa sledi nauk: Volk pokaže v ovčji staji svoje čud, človek v planini.
Naslednje jutro je bil Pesek za mano. Namenil sem se med »lajbiče« na južno stran Pohorja. Prijetna je pot preko Rogle in Vitanjskih planj, naravnega pohorskega parka. Iz daljave so vstajali v jutranji sivini obrisi Konjiške gore in Boča. Tam doli je dolina in treba se je bilo vrniti, čeprav bi se rad ravnal po pesmi prijatelja Dušana Mevlje:
O, meni le dobro tu gori v
planini,
vso žalost sem pustil za kazen
doma,
ostala objokano je v dolini.
Zdaj veter o pozdrav mi veselo
igra.
Opoldne sem se vzpel od Savinje čez zadnji hrib v lepo skomarsko vas, na obisk k pohor-skemu pesniku Juriju Vodovniku.
(Dalje sledi)
VEČER, Leto XI., št. 128, 2. 6. 1955, str. 3
Drago Vresnik: Pomlad na Pohorju
Reportaža
Literarnim zgodovinarjem, ki niso priznavali Vodovnika in njegovih pesmi smo precej podobni tudi mi Pohorci. Sto let bo kmalu minilo, kar je umrl naš pesnik, mi pa smo leno držali roke prekrižane in se nismo zmenili zanj. Zato pa smo raje poslušali, kako smo zaostali in kako v dveh stoletjih nismo dali ljubljeni slovenski kulturi nobenega pomembnega prispevka. Ko sem si pred kratkim oprtal koš na ramena, da bi tako kot nekoč Vodovnik poprosil drage Pohorce za kako malenkost in jih pripravil do tega, da bi vendarle tiskali Vodovnikove pesmi in mu postavili spomenik, se mi je skoroda zgodilo v duhu Prešernove pesmi:
Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže,
Pevcu vedno sreča laže.
Vendarle smo naposled rešili svojo čast. V Zrečah smo se zbrali in se domenili o spomeniku, ki naj bi ga postavili v Skomarjih. Kakor spočetka ni bilo nobene vneme, tako je po tem sestanku šlo vse naglo od rok. Zdaj je spomenik že izdelan in 5. junija letos ga bomo odkrili.
Pogledal sem v Skomarje, kako se kaj pripravljajo na svoj praznik. Vse bo v redu, so mi zatrdili. Uredili bodo prostor za knjižno razstavo in za predvajanje filmov, naštudirali Vodovnikove pesmi in pripravili vse potrebno za sprejem gostov.
»Da ne pozabimo,« so mi rekli ob slovesu, »Skomarje bomo razsvetlili in streljali z možnarji, da nas bodo slišali po vsem Dravskem polju.«
Stari Pogačnik, ki je nekoč igral na Pesku, bo baje spet prijel za harmoniko in zapel znane Vodovnikove pesmi. Tako bo torej Vodovnikova »skomarska fara« ob tej priložnosti vsa na nogah. Pohorci iz drugih krajev pa si bodo verjetno ogledali, kje se je rodil in živel tisti pesnik, ki je v njihovem imenu opeval Pohorje pred več kot sto leti.
Pot v dolino je strma, a prijetna. Ko sem se spuščal po kolovozu, sem se niže pod vasjo še enkrat ustavil, da bi se razgledal po tej lepi deželi, ki je vsa v cvetju in zelenju. Samotne kmetije mežikajo po slemenih, v grapah žuborijo potoki, doli v Zrečah se beli novo tovarniško poslopje. Pred sto leti je bilo tod vse drugače. Takrat je po teh strmih stezah hodil stari Vodovnik, v coklah, z vegastim košem na ramenih. Ustavil se je pri tej ali oni kmetiji in povprašal po kolinah, po zdravju ljudi, po tem in onem.
»Gospodinja, malo fižola bi prosil.«
Dobre roke so dajale, skope so zapahnile vežna vrata.
»Jurij hodi spet prost.«
»Izgubljen je, človek, a pameten. Norčije in tisto pisanje bi moral v mladih letih pustiti in se lotiti kakega koristnega dela.«
Pri tretji hiši so ga sprejeli z veseljem.
»Jurij, nate mošta! Gospodar imajo rojstni dan. Povejte nam tisto o »pohorskih pavrih.«
Vodovnik je sedel za peč, koš in palico je postavil v kot. Segel je po kruhu in se odžejal. Ljudje, odrasli in otroci, so silili, vanj. Skraja se še brani, nerodno mu je, potem se mu oči zableščijo. Še kozarec mošta. Nato reče:
»Zdaj vem eno drugo, me potjo sem jo naštudiral . . . «
Doma v koči je zvečer našel kos papirja in pesem zapisal. Tako jih je zbiral na svoji romarski poti; nastajale so v kmečkih kuhinjah, ob domačih kolinah, na samotnih pohorskih stezah.
Ogledujem se po strminah, po kmečkih domovih in izhojenih kolovozih: tam je nemara hodil, pri oni hiši se je ustavil. Ej, pesnik, strma je bila tvoja življenska pot, kot so strmi ti hribi. Vsakdo bi na njej prej omagal ko ti. Ti pa si ponosno vzravnal ramena, kadar si se spomnil svoje revščine, nasmehnil si se in veselo zapel:
Jaz sem Vodovnikov Jurij
iz Skomarja doma,
v raztrgani kočuri,
k štiri okna gor ima.
Mi je veter streho dol podrl,
še bajto bi mi skor' razdrl,
a tega bog ni dopustil,
ker je Jurek notri bil.
Zgoraj nad mano ždi skomarska vasica tiha in samotna. Kamor seže oko, povsod se razprostirajo planine in gozdovi, proti vzhodu in zahodu. Zdaj je tu doma pomlad; prišla je vasovat k ljudem z nižav, od juga, od morja. Lepa je pohorska pomlad! Na Vrelenku in Planinki se bodo spet razcvetele arnike in gorsko borovje, na Vitanjskih planjah bodo zazvonkljali zvonci in oglasilo se bo ukanje pastirjev.
Tako teče življenje od pomladi da pomladi, ljudje prihajajo in odhajajo, planine ostanejo.
VEČER, Leto XI., št. 129, 3. 6. 1955, str. 2
