Včosih je blo pa tak..... (Stran 4 od 97)

Odličen članek dr. Franca Verovnika. Lovrenc je en poseben kraj: največ gostiln na število prebivalcev - to je že zgodovina. Še vedno pa drži - največ zdravnikov na število prebivalcev. To se je potrdilo tudi na novi maši Jureta Sojča. Ko je njegovemu mlajšemu bratu postalo slabo, so bili pri njem takoj trije zdravniki (Petrun, Arl in Beigot).

VČOSIH  ............................  spodnji TRG .......................

od l. 1900, v šestdesetih in l. 2013

VČOSIH ....................    PROTI  KUJNSKEMU  BRITOFU ............................

poletje 1959 in zima 2014 -

VČOSIH ............................. na TRGU ...................................

skoraj osemdeset let razlike

Nekaj malega o hiši, ki je nekoč stala na tleh današnjega Gasilskega doma. To je nekdanja Koklova hiša. V prvi polovici 18. stoletja je bila last mesarja Petra Kokla. Ko je leta 1771 umrla Jederta  Kokl,  je vso posest z enonadstropno leseno hišo zapustila kot nadarbino cerkvi sv. Križa. Že pred njeno smrtjo se je ob nedeljah popoldne v hiši poučeval krščanski nauk, potem pa je začela v njej delovati šola. Hišo lahko zato obravnavamo kot poslopje prve osnovne ali ljudske  šole v Lovrencu. Leta 1821 je lovrenška župnija hišo prepustila trški upravi. V letih od 1823 do 1825 so jo pozidali. Leta 1897 je bilo  zgrajeno nova (današnja stara) šola, v Koklovi hiši pa je bila pošta. Med drugo svetovno vojno je bila v njej nastanjena policija, ob napadu Šercerjeve brigade, 22. 8. 1944, so partizani hišo razstrelili.

V knjigi MOJA POT je zelo zanimiv opis lovrenške pošte v nekdanji Koklovi hiši za časa stare Jugoslavije. Knjigo je napisal JOŽE DOBNIK, starosta slovenskih poštnih uslužbencev, navdušen planinec in avtor številnih planinskih vodnikov. Rojen je bil 24. septembra 1921 v Sevnici. Njegov oče je bil po rodu s Činžata, kamor se je njihova družina preselila leta 1932, ko se je oče upokojil. Jožetova prva služba je bila na lovrenški pošti med leti 1938 in 1940, nato je bil prestavljen na pošto v Mariboru. Od leta 1941 do 1945 je bil v izgnanstvu v NDH, po vojni pa je bil poštni uradnik na raznih poštah. Ob tem se je se strokovno izredno izpopolnjeval in nazadnje  postal pomočnik generalnega direktorja PTT za Slovenijo v Ljubljani, kjer tudi živi.

VČOSIH ........................... ŽETEV  na  KUMENU .........................

žanje se več ne in tudi teh žanjic ni več ..........

Še nekaj o nekdanji Koklovi hiši. Ugotovili smo že, da je bila v njej ljudska šola, zato so to poslopje Lovrenčani tudi kasneje imenovali »stara šola«. Pošto so sem preselili 1. oktobra 1908, prej je bila pošta tam, kjer je danes zdravstveni dom in to od leta 1850. Leta 1907 je Lovrenc dobil tudi telegram, imenovali so ga »letigram«, prvega pa je odposlal neki letoviščar. Pred selitvijo je pošto vodil lovrenški župan Jožef Mihelič. Potem pa so se na pošti pojavile težave:

»Dokler je oskrboval pošto gospod župan Mihelič, ni se mogel radi točnosti nihče kaj pritožiti. Odkar pa imamo novega poštarja (že čez tri mesece), vlada na pošti netočnost. Ljubeznivost in prijaznost nista pri njem doma, pač pa to, kar jima je nasprotno. Glede točnosti le eden vzgled. Pismo, ki je prišlo v pondeljek, je on naslovljencu, ki stanuje samo deset minut od pošte, dostavil še le v petek, čeravno gre pismonoša malodane vsak dan mimo dotične hiše. Ako bi list polžu med roge vtaknil, bi ga poprej spravil na določeni kraj. Da stanujemo tukaj tudi Slovenci, menda poštar še ne ve, ker ima do slovenščine takšno spoštovanje,  da si je tudi v najhujši sili v usta vzeti ne upa. Umestno bi bilo, gospoda na najvišjem mestu priporočiti, da bi od nas kam dalje avanziral.«
Slovenski gospodar, 5. 11. 1908

Verjetno gre za poštarja Schuchaya, ki je bil že omenjen v "veleizdajalskem procesu" proti Karlu Brezočniku: http://klepetalnica.lovrenc.net/viewtop … 798#p12798