TAKŠNA ŽALOSTNA POHORSKA ZGODBA
Leta 1889 je bila obnova pokopališča pri Sv. Kunigundi na Pohorju skoraj dokončana. Novi »mirodvor« je bil postavljen na nekdanji farovški njivi, sem so spoštljivo položili ostanke umrlih iz starega pokopališča, na nobenega niso pozabili, saj je tako že od nekdaj zapovedano, od Boga in potem še od ljudi. Med novo zgrajene, trde kamnite škarpe pa so položili še nekoga, ne da bi ljudje za to vedeli, saj je bolje tako, včasih se kakšne stvari na tem svetu zgodijo samo pred očmi Boga in tistih, ki mu skušajo biti blizu. Le kakšno bi ljudstvo spet zagnalo! In časniki bi imeli spet o čem pisati. Dovolj je bilo tega!
V ponedeljek, 16.10.1882, je prišel iz Celja sodnijski »komisjon« , tudi oni z nožem, tam v mrtvašnici so mu odprli glavo, možgane je res imel povsem smrkave… Ta od mladih nog zavržena, zblaznela človeška duša. Župnik Slatinšek je še počakal, da so orožniki odšli, potem je sredi noči ostal sam s svojim nekdanjim mežnarjem, utrujen od dogodkov preteklih dni je vzel kos papirja in ga s tresočo roko na hitro skiciral. Pozneje so otroci, ko so videli to podobo, vpili – Živ Ljudovik, to je živ Ljudovik! Zagrebli so ga zunaj pokopališkega obzidja, prepuščenega pozabi in zapisanega večnemu preklestvu.
Po tisti nedelji Jurga sploh ni šel domov. Noč in dan je po krčmah obhajal zmago in se pustil trepljati po ramenih in nalivati z vinom. Ferdo sem in Ferdo tja! Stokrat že pripoveduje svojo zgodbo kako ga je ukanil – Poglej Ljudovik ! Le kdo gleda gleda iz tistega grma? Potem ga je udaril z toporiščem motike za ušesom, a se je nesrečna duša pobrala s kolen in se z nožem zagnala proti Jurgi. Oba padeta v grmovje, sopeta, udrihata, potem pa se Ljudovik spotakne ob štor in Jurgi pokaže hrbet. Ta ga od pleč dol do križa razcepi, kri lije kot v nevihtni noči voda iz žleba. Ljudovik beži mimo hiše čez njive proti gozdu, se ustavi in reče –Jurgo pojdi sem! Potem pade.
Ferdinand Vetrih, Jurga, vse preveč govori, pripovedujo zgodbo; ta pa raste, dobiva nove podrobnosti, se bohoti kot pomladno listje in se končno obrne proti Jurgi samemu.
Pijanega in vzhičenega ga pripeljejo pred okrajno sodišče, obtožen naklepnega umora se brani – Samo svoje domače sem smrtno ranjen rešil! Časopisi pihajo z njim v isti rog – Kaj pa dela ta nesposobna gosposka, da spušča iz zapora in norišnic blazneže, ki morijo vse naokrog, dokler jih ne zaustavi preprosti kmečki človek. Sram vas bodi, nesposobneži, sodite rešitelju in osvoboditelju! Okrožno sodišče sodbo umakne.
Rodbina Antona Ungarja, čevlarja iz Čadrama se je za silo opomogla. Oče, mati in starejši sin že lahko naredijo nekaj korakov po izbi. Huje je z mlajšima, Jožef je že pri zavesti, vendar ne more dvigniti desne roke, povsem tiho je, zgleda, da ne bo več govoril. Najmlajši Anton blede, ves je v ranah, ki so se mu začele gnojiti, zdravniki se bojijo zanj.
Še vedno se ne ve kje je otrok kočarja Marina Hribernika. Samo štiri in pol je bil star, Jožek mu je bilo ime. Nazadnje ga je videl sosedov fantek. Za Jožekom je tekel moški s privezanin loncem na hrbtu in motiko v roki – Jožek, a boš jabke!
So pa to samo zadnji dnevi, že prej se je pojavil v časnikih, krvi polna sled vodi še nazaj, še nazaj…
- Naj bo mir! je zapisal župnik Anton Slatinšek leta 1889. - Bog se ga usmili! Nič na tem svetu, tudi to surovo od Boga pozabljeno ljudstvo, ga ne more ustaviti, da ne bi dal prenesti Ljudovikove kosti in jih pokopati po krščanskih običajih, Potem je vzel v roke pero in zapisal » Grozovita zgodba…«.
( če želite, se lahko ta pripoved tudi nadaljuje…)
