POGOVOR KAMNOV, NE SAMO DIAMANTOV
(Zgodba o lovrenškem diamantu III)
Mokro ihtenje ležernih jezerc, tisoč šepetajočih kapljic, mrmranje otročjih potočkov, žuborenje potoka, deročo sila besed reže strugo med starimi kamni. Večno žlobudranje neštetih zgodb, tistih o prej in pozneje, o času ljudi in tistem, ki je bil pred njimi. O kamnih takšnih ter drugačnih, naposled o diamantu.
V grabnu leži kamen, ki je tako star, da je pozabil svoje ime! Za svojega so ga vzeli betežni mahi in senilni lišaji, so najstarejše kar raste tod naokoli, pa se tudi oni ne spomnijo, kako je kamnu ime. V bližini se prismuknjeno hihitajo kremenjaki, pa od tega ni veliko pomoči. Tudi 371 kilski diamant se ničesar ne spomni, pravi, da stara z mahom poraščena tečnoba tu leži od nekdaj. Še starejša od starega kamna je Radoljna, zato smo jo zadnjič previdno povprašali po imenu starega kamna, pa je brezbrižno odgovorila, da je navaden postopač, ki ga je privalila spod Plešiča.
Na ta stari kamen niti ne bi bili pozorni, če nanj ne bi opozoril naš 371 kilski diamant. Zadnjič nam je potožil, da mu stara kamnita gmota ne da miru. Diamant se je pridušal, da ima z vso sosesko urejene in blažene odnose, le tisti stari, z mahom poraščen kamen, se kar naprej pritožuje in vpije: »Šminkerji iz grabna RAUS!« Slednje besede menda letijo na diamant, ki je od starega kamna oddaljen le kakšnih pet metrov.
Zato smo previdno stopili tudi do starega kamna in ga povprašali: »Oča, čemu se tako vsajate? Zakaj ne pustite tisti nesrečni diamant na miru? Saj ni sam kriv, če ga je usoda zavrgala v naš graben.«
»Ne morem ga videti!«je zahropel stari kamen.
»Zakaj ne?« tiho povprašamo.
»V tem grabnu zgleda kot Dejan Murko na heavy metal koncertu!« odvrne stari kamen.
»Joj, oča, ne mi reči, da ste stari roker!?« začudeno vzkliknemo.
»Kaj pa misliš pobič,« se ravzname stari kamen, »mi smo imeli bend Tonalit magic show, bruhalo se je včasih na koncertih več kot danes, danes kakšna punčara spusti kupček za jasminovim grmom, naša Magma pa je znala kozlati po več tisoč let, tako ti je pokozlala celo Pohorje po dolgem in počez, da ga na koncu prepoznal nisi!«
»Prostak!« je zavpil diamant.
»Lape!« zavpije nazaj stari kamen,
Napeto vzdušje med kamni v grabnu se je preneslo na Floro in Favno, sestri, ki živita v neposredni bližini sta postajali vse bolj nemirni. S solzami v očeh se spomnim male lisičke, ki je protestno vzkliknila: »Ne bom več rasla! Svet še zdaleč ni tak kot v Hišici v preriji!«
Verjetno bo moral krajevni Odbor za ostranitev velikega diamanta nemudoma ukrepati in ravnati s svojim tretjim načelom: Stari kamen preveč serje, da bi lahko imeli v grabnu sploh kakšen diamant.