Bilo je nekoč na Pohorju (Stran 5 od 29)

"24. december 1958, Lovrenc na Pohorju

Lovrenški pionirji in mladinci so danes dobili nagrado - v materialu - 90.000 dinarjev kot drugi najboljši v zveznem tekmovanju "Tehniko pionirjem in mladim". V imenu CO Ljudske tehnike jim je nagrado izročil tajnik okrajnega odbora LT Edi Čare. Na sliki: največje veselje so imeli danes lovrenški "mladi tehniki" s fotografskimi aparati, ki so jih med ostalimi tudi dobili kot nagrado."

Sliko in članek lahko poiščete SAMI   ..... na linku

http://www.vecer.com/podstresje/        v iskalnik napišete Lovrenc, pa se vam prikaže!!!

Poskusite napisat tudi POHORJE, potem DRAVA   itd.

Probajte je veliko zanimivega.
Eni že to uporabljajo.

Nekaj utrinkov za tiste, ki še niso bili na Osankarici....

Poskusite vklopit tudi zvočnik.

Odpira se z POWERPOINTOM.

Radoljna hvala za fotografije steklarskih izdelkov na  Jespi . 

Tu pa še zemljevid pohorskih steklarn…

…in redek primerek iz  lovrenške v Pokrajinskem arhivu Mariboru…

Oboje iz novejše knjige o pohorskih steklarnah - Valentina Varl: Pohorsko steklo - steklo z dušo. PAM, Maribor, 2006.

Leta 1982 sta Pokrajinski arhiv v Mariboru in Zavod za spomeniško varstvo postavila razstavo Pohorska arhitektura. Tu je nekaj fotografij iz njunih arhivov. Seveda gre za hiše, v katerih so ljudje še živeli, zato vas antene, mopedi in električne žice naj ne motijo.

Uni ta moli je opasn

Hehe, nobeno jabolko ne pade daleč od drevesa, ane......

NARAVNE ZNAMENITOSTI LOVRENCA ZA NEPOUČENE I.

Zgodba o velikem lovrenškem diamantu

   Tam za grabnom se nam že od pradavnine valja 371 kilski diamant. Trenutno leži pod posušeno smreko, zagotovo vemo, da je tam še pred 180 leti rasla bukev, pedološke sledi v nekoliko kiselkasti prsti pa dopuščajo domnevo, da se je v neposredni bližini diamanta daleč nazaj  košatila orjaška praprot.  Od tujih  ljudi, razen nekaj mineralogov, za ta kamen ni nihče pokazal večjega zanimanja. Že od leta 1241 obstaja v kraju »Odbor za odstranitev velikega diamanta« (v nadalje Odbor) .  Ustanovni očetje te častitljive neprofitne organizacije so že takoj na začetku izoblikovali temeljno načelo: Komen marmo prestavit! Ta žlahtna misel je  navdihovala pokolenja Lovrenčanov in še danes nudi marsikomu prijetno uteho.

   Težave pa so se pojavile že na samem začetku. Ravno v letu, ko je bil ustanovljen Odbor, je v bližini diamanta, na hubi Jakoba Fugusa, zrasla velika zeljna glava. Jakob je bil zmeden in ni vedel kaj narediti, če ti zraste tako veliko zelje. Vzdihnil je in rekel: » Škoda, da je srednji vek. Ko bi vsaj poznal številke, pa da točno vem kaj mi je zraslo.«
(Zeljnata glava je bila velika od kocena do temena 331,4 cm,  njen največji obseg je bil 689, 3 cm, ob polni luni je tehtala 211,5 kg,  ob prvem luninem krajcu 7,1 kg  več – Vir: Statističen urad RS, popis prebivalstva po fevdih za leto 1241. Referent: Ulrich Birich)
Je pa ta Jakob imel ženo Uršulo, baba je bila že za tiste čase naprednih nazorov, danes bi pisala bloge in hotela imeti otroka iz epruvete, takrat pa je rekla: »Stari nikar ne modruj! Tja v gmajno se spravi, podri hrast, nareži doge, naredi sod, razkosaj zelje, ga stlači v sod, posoli, na vse skupaj posadi pokrov in na vrh položi tisti diamant, ki leži za Radoljno!«  Pa reče Jakob: »Stara vse bom naredil kot si rekla, samo tistega diamanta v grabnu ne upam vzeti. Tri nedeljske maše nazaj sem plaćal 16 breških novcev in stopil v Odbor, tam pa imamo z diamantom povsem druge načrte.«  Pa vrže baba rovtarco stran, si obriše potno srednjeveško čelo in reče: » Pa dobro, a ti misliš, da bom jaz kdaj dočakala dan, ko bo Krištof Kolumb odkril Ameriko in bo tudi nam zasijal žarek sreče!? 241 let je še do takrat dragi Jakob, jaz in otroci pa smo lačni sedaj, gotika je sicer v razcvetu, samo midva nikoli ne bova dočakala renesanse in humanizma!«

Pod težo ženinih besed se Jakob počasi odpravi proti lovrenškemu trgu. Narava okoli njega je bila kot V teksaškem pokolu z motorko 4. Kaj bi govoril, kako mu je bilo hudo. Ves skrušen pricaplja na blatno trško cesto. Daj Bog, da me sedaj povozi eden od tistih lovrenških mladcev, ki bodo čez stoletja kraljevali tod,  si misli  Jakob in stopi do Jakšeta.

»Tisti diamant za grabnom bi vzel. Na zelje bi ga dal! Kaj bi čakali na geografska odkritja, če lahko že zdaj naredimo nekaj dobrega.«

»Ni govora!« je zavpil Jakše in pomislil s kakšnim užitkom bi si eno prižgal, če bi le kaj imel.  »Komaj smo ustanovili Odbor, že nam hoče nekdo izmakniti kamen! Kako in kaj s tem kamnom bomo mi odločali. Ne pa neka trapasta babura, ki bi jo itak zažgali, ko bo konec srednjega veka.«

Kot smo navajeni je Jakob odkrevljav domov, kaj pa naj naredi drugega, siromaček. Jakše pa je nemudoma ukrepal, takoj poklical od bokala mošta šribarja in mu zaukazal naj zapiše drugo temeljno načelo Odbora: »V hudičevih blodnjah živijo vsi, ki mislijo, da bomo diamant postavili na sod smrdljivega zelja. «

In tako se je začelo. Temeljnih načel Odbora je danes že 10. Tisti veliki diamant pa nam še vedno sveti za grabnom.

Grof trenutno sem z mislimi povsem drugje. Ti bom odgovoril, je nekaj zlata, pa ne veliko, je nekaj srebra pa ne preveč, obstaja pa samo en velik lovrenški DIAMANT.

NAŠ DIAMANT IN PRELOMNA OBDOBJA

Pride Krištof Kolumb v lovrenški trg in reče »Evo vam čipsa, kokic in Lucky Strika. Če bi kdo rad kečap, vam moram povedati, da je ravno danes v akciji, vi ga kupite 31 litrov, mi vam na blagajni damo liziko. Pa to še ni vse! Če  kupite 62 litrov kečapa, vam na informacijah zamenjamo ženo za Ivano Orleansko!«

Lovrenčani, nezaupljivi kot vedno, postavajo na trgu - tako na ogled - tiščijo roke v hlačne žepe, si popravljajo klobuke, pljuvajo po tleh, mežikajo proti soncu, se treplajo po ramenih, skrivoma pogledujejo h krčmarjevi hčerki, s škornjem desne noge mencajo po blatu, medtem je peta levega škornja trdno in nepremično zasidrana, mrmrajo, hripajo, dihajo v hladen novemberski zrak, naposled pa le nekdo reče: » Jelte Krištof, ko ste tako pametni in ste odkrili Ameriko, pa nam vi zdaj povejte, kaj je bolje: Amis, Siol ali Telemach!«

»Najbolje je hrenovko že prej prerezati, storite to še preden jo date kuhati!« je gromko odvrnil Krištof Kolumb.

»Hvala za nasvet!« složno zavpijejo Lovrenčani in se odpravijo domov.

Podkralj Nove Indije, Krištof Kolumb, zajaha belega konja, pomigne spremstvu, oglušel topot konjskih kopit se odpravi proti pajštvi. Krištof razjaha, razjaha tudi spremstvo, Krištof pogleda okoli sebe in reče: »Čuvajte mi pajštvo kot zenico očesa svojega!«

»Bomo!« reče župan Gregor Minklini.

»Kakšna svinjarija se vam sveti tam za grabnom?« vpraša Krištof Kolumb.

»Ah, to je naš diamant! Majhna nevšečnost, ki jo nameravamo odstranito čim prej,« je odvrnil župan Gregor.

»Storite to. Kajti koloradski hrošč nikoli ne počiva!« je zavpil Krištof Kolumb in izginil na hrbtu iskrega konja v mežikavi meglici.

Župan Gregor  je našel pisarja v Spodnjem trgu, le s težavo ga je potegnil od razigrane druščine, potisnil mu je pero v roko in rekel: »Tretje pravilo. Režimo hrenovke, še preden se nam zarodi koloradski hrošč.!

POGOVOR KAMNOV, NE SAMO DIAMANTOV

(Zgodba o lovrenškem diamantu III)

Mokro ihtenje ležernih jezerc, tisoč šepetajočih kapljic, mrmranje otročjih potočkov, žuborenje potoka, deročo sila besed  reže strugo med starimi  kamni. Večno žlobudranje neštetih zgodb, tistih o prej in pozneje, o času ljudi in tistem, ki je bil pred njimi. O kamnih takšnih ter drugačnih, naposled o diamantu.

V grabnu leži kamen, ki je tako star, da je pozabil svoje ime!  Za svojega so ga vzeli betežni mahi in senilni lišaji, so najstarejše kar raste tod naokoli, pa se tudi oni ne spomnijo, kako je kamnu ime. V bližini se prismuknjeno hihitajo kremenjaki, pa od tega ni veliko pomoči. Tudi 371 kilski diamant se ničesar ne spomni, pravi, da stara z mahom poraščena tečnoba tu leži od nekdaj. Še starejša od starega kamna je Radoljna, zato smo jo zadnjič previdno povprašali po imenu starega kamna, pa je brezbrižno odgovorila, da je navaden postopač, ki ga je privalila spod Plešiča.

Na ta stari kamen niti ne bi bili pozorni, če nanj ne bi opozoril naš 371 kilski diamant. Zadnjič nam je potožil, da mu stara kamnita gmota ne da miru. Diamant se je pridušal, da ima z vso sosesko urejene in blažene odnose, le tisti stari, z mahom poraščen kamen, se kar naprej pritožuje in vpije: »Šminkerji iz grabna RAUS!« Slednje besede menda letijo na diamant, ki je od starega kamna oddaljen le kakšnih pet metrov.

Zato smo previdno stopili tudi do starega kamna in ga povprašali: »Oča, čemu se tako vsajate? Zakaj ne pustite tisti nesrečni diamant na miru? Saj ni sam kriv, če ga je usoda zavrgala v naš graben.«

»Ne morem ga videti!«je zahropel stari kamen.

»Zakaj ne?« tiho povprašamo.

»V tem grabnu zgleda kot Dejan Murko na heavy metal koncertu!« odvrne stari kamen.

»Joj, oča, ne mi reči, da ste stari roker!?« začudeno vzkliknemo.

»Kaj pa misliš pobič,« se ravzname stari kamen, »mi smo imeli bend Tonalit magic show, bruhalo se je včasih na koncertih več kot danes,  danes kakšna punčara spusti kupček za jasminovim grmom, naša Magma pa je znala kozlati po več tisoč let, tako ti je pokozlala celo Pohorje po dolgem in počez, da ga na koncu prepoznal nisi!«

»Prostak!« je zavpil diamant.

»Lape!« zavpije nazaj stari kamen,

Napeto vzdušje med kamni v grabnu se je preneslo na Floro in Favno, sestri, ki živita v neposredni bližini sta postajali vse bolj nemirni. S solzami v očeh se spomnim male lisičke, ki je protestno vzkliknila: »Ne bom več rasla! Svet še zdaleč ni tak kot v Hišici v preriji!«

Verjetno bo moral krajevni Odbor za ostranitev velikega diamanta nemudoma ukrepati in ravnati s svojim tretjim načelom: Stari kamen preveč serje, da bi lahko imeli v grabnu sploh kakšen diamant.