Iz članka, objavljenega v Mladini, z naslovom "Plenilska doktrina" (o trendu privatizacije vodnih virov):
"Voda – pravica ali tržno blago?
Še posebej priročen izgovor za privatizacijo javnih storitev je dolžniška kriza. Kako naj močno zadolžene države poplačajo svoje dolgove, če ne tako, da privatizirajo? Razvpita trojka je od Grčije, Portugalske in Španije v zameno za pridobitev mednarodne finančne pomoči zahtevala celo privatizacijo oskrbe z vodo. V ozadju so seveda interesi zasebnega kapitala, ki je tesno prepleten s politiki v vrhu EU. Ni denimo naključje, da je bil Etienne Davignon, ki sedi v upravnem odboru korporacije Suez, svetovalec Louisa Michela, ko je bil ta še evropski komisar za razvoj in človekoljubno pomoč. »Evropska komisija pogosto pomaga evropskim korporacijam pri njihovem preboju na svetovni trg, tudi glede vode. S tem so podjetjem zagotovljeni ogromni dobički. Predvsem francoske in britanske korporacije sodijo med največje na svetu, kar zadeva trgovanja z vodo,« pravi japonska aktivistka Satoko Kišimoto, članica mednarodnega raziskovalnega inštituta Transnational Institute, ki na globalni ravni povezuje različne strokovnjake in predstavnike civilne družbe.
Javni sistem oskrbe z vodo ni bil vzpostavljen zato, da bi pohlepne zasebne korporacije kovale dobičke. Vzpostavljen je bil, da bi iz zdravstvenih razlogov vsi državljani prišli do čiste vode. Zagotavljanje čiste vode je ena od najpomembnejših javnih storitev, toda to Evropske komisije ni ustavilo, da si v zadnjem desetletju ne bi prizadevala za njeno privatizacijo in s tem celo pogojevala finančno pomoč. Z dolžniško krizo te pritiske le še stopnjuje, pa čeprav s tem neposredno krši evropsko pogodbo, ki ji zapoveduje, da mora glede lastništva podjetij zavzeti nevtralno stališče.
Srečujemo se s paradoksom: zaradi krize se banke nacionalizirajo, voda pa privatizira. Pod udarom niso samo krizne evropske države. Po najnovejši evropski direktivi bodo morale občine, ki so oskrbo z vodo delno že privatizirale ali pa to načrtujejo, podelitev koncesije razpisati na evropski ravni. Iz tega bodo izvzeta samo podjetja, ki so povsem v mestni ali občinski lasti in delujejo le za potrebe občine. Težava je, da bodo na teh razpisih zmagovali predvsem veliki koncerni, ki bodo ceno za vodo takoj dvignili. »Pitna voda kot predmet finančnih špekulacij bi bila milijardni posel. Pravica do pitne vode je človekova pravica in zato ne more podlegati merilom konkurenčnosti, odgovornost za oskrbo s pitno vodo pa se ne sme prepustiti v roke nekaj monopolistov,« svari poslanka evropskega parlamenta Sabine Wils, članica Zelene nordijske levice.
Marca lani je bila objavljena raziskava o varčevalnih ukrepih in privatizaciji v Evropi z naslovom Our Right to Water (Naša pravica do vode). Naročilo jo je gibanje Blue Planet Project s sedežem v Kanadi, osredotoča pa se na rezultate delne privatizacije na Portugalskem, v Grčiji, Italiji, Španiji in Bolgariji. Podatki so šokantni. V Italiji so se morali javni dobavitelji vode v začetku 90. let reorganizirati v delniške družbe, od katerih so nekatere postale povsem zasebne, druge pa so ostale v javni lasti. V obeh primerih vode niso več dojemali kot javne dobrine, temveč zgolj kot tržno blago. In posledice? Od leta 1997 do leta 2006 so cene vode narasle za 60 odstotkov, investicije v vodno infrastrukturo pa so padle za debelih 70 odstotkov. V zadnjih letih so se pritiski po privatizaciji vode spet stopnjevali, a so se jim Italijani odločno uprli. Julija leta 2011 so se na referendumu kar s 96-odstotno večino izrekli proti privatizaciji vode, italijansko ustavno sodišče pa je odločilo, da bo vsak bodoči poskus privatizacije javnih storitev obravnavalo kot neustaven.
V Grčiji je bila voda delno privatizirana v Solunu in Atenah. Ko je korporacija Suez odkupila delež solunskega vodovoda, so cene narasle kar za tristo odstotkov, medtem ko se je kakovost vode tako poslabšala, da je postala nevarna za zdravje in je moralo veliko ljudi poseči po ustekleničeni vodi za pitje. Zdaj se pod pritiskom trojke nadaljuje privatizacija vodovodnih podjetij v Grčiji. Enako se dogaja v Španiji in na Portugalskem. Res je sicer, da so nekatera javna vodovodna podjetja v rdečih številkah. A ne vsa. Javno podjetje Canal Isabel II, ki z vodo oskrbuje prebivalce Madrida, posluje z dobičkom in med prebivalstvom velja za zgled kakovosti in učinkovitosti. Zdaj naj bi pod pritiskom trojke to uspešno podjetje za bagatelno ceno prodali španski družbi Agbar, ki je od januarja 2008 v lasti francoske korporacije Suez.
»Voda je javno dobro, do katerega moramo dostopati vsi. Je še veliko pomembnejša kot nafta ali ostale dobrine. V tej smeri je privatizacija za trženje te najpomembnejše dobrine absolutno nedopustna,« pravi Gregor Valentič iz sindikata Rižanskega vodovoda Koper. Ta sindikat se je že lani pridružil mednarodni akciji proti privatizaciji vode. »Cilj je doseči univerzalni dostop do vode in komunalne ureditve ter zavarovati omejene javne vodne vire za prihodnje generacije.«
Sloveniji sicer še ne grozi vsesplošna privatizacija pitne vode, toda to se lahko spremeni, če bomo morali zaprositi za zunanjo finančno pomoč, zato previdnost ni odveč. Nekaj slabih izkušenj že imamo. V Mariboru je mestna oblast pod vodstvom nekdanjega župana Franca Kanglerja zasebnikom prodala pomemben del javnih storitev, od potniškega prometa do komunalne in pokopališke dejavnosti, zato Mariborčani za te storitve plačujejo precej višjo tarifo kot Ljubljančani."
http://www.mladina.si/120104/plenilska- … n=facebook
