Re: V poduk ino zabavo!
Hvala, Pohorc! Nič ne škodi, če smo si reklamo za Pohorje še enkrat ogledali, ker je zelo lepo izdelana in bi lahko bila za vzgled današnjim turističnim delavcem.
"Morda se ne strinjam s tistim, kar govorite, vendar se bom do konca boril za vašo pravico, da to poveste." Voltaire
Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » V poduk ino zabavo!
Hvala, Pohorc! Nič ne škodi, če smo si reklamo za Pohorje še enkrat ogledali, ker je zelo lepo izdelana in bi lahko bila za vzgled današnjim turističnim delavcem.
PRVI AVTOMOBILSKI IZLET NA POHORJE
Bila je noč na velikonočno nedeljo leta 1927. Goste v Ruški koči vrže iz spanca rjovenje motorja. Stečejo pred kočo in se ozirajo za letalom, potem se izza temnega gozda pokažeta dva ostra svetlobna snopa avtomobilskih žarometov. Pred kočo ustavi avtomobil znamke Fiat. Iz njega stopi grof Herberstein iz Maribora. Časopis Nova doba trdi, da je to prvi avtomobilski izlet na Pohorje. Naslednji dan je bok avtomobila okrašen z napisom: I. na Ruški koči 1250 m.

Ilustrirani Slovenec, 12. junij 1927.
GRANDŠKANDAL PRI TOČKI RAZNO NA OBČNEM ZBORU LOVRENŠKIH GASILCEV
Lovrenški gasilci so najstarejše krajevno društvo, zato si lahko tu in tam privoščijo tudi kakšen škandal. Že od vsega začetka je društvu načeloval Miha Moge, ki se je sicer podpisoval Michael Mogge, morda zaradi tega, da bi prekril svoje slovenjegoriško poreklo. Miha Moge je bil tudi nadučitelj v lovrenški šoli, odbornik »Schulferien-a«, vodja krajevnega društva »Südmark”, ustanovitelj nemškega moškega pevskega društva “Sangerbund” , načelnik nemške posojilnice “voršuskase” in še kaj bi se našlo. Čeprav tudi ta zadeva z Mogejom ni tako premočrtna –njegova hči Berta je pri Dekliški zvezi prav prisrčno in po slovensko deklamovala „Kaj želiš od hčerke svoje, mati moja?" Tako kot ni premočrtna zadeva z gospodom učiteljem Josipom Schatzem. Če je vneto dirigiral cerkvenemu zboru, je bil dober, če pa je zahteval od župnika Horvata pridige v nemščini, pa slab.
Naj omenim, da Moge tudi vsem gasilcem ni bil povsem po volji. Spomnimo se lovrenškega gasillca, ki je Slovenskemu gospodarju poročal, kako je gospod gasilski načelnik skoraj zažgal šolo. Tudi tistega, kako je nagnal učence kidati sneg z zasnežene šolske strehe, mu zlepa niso pozabili.
Kakorkoli že, vsako društvo ima svoja pravila in spodobi se, da se njegovi člani enkrat na leto zberejo na občnem zboru. Lovrenški “feuerverkerji” so ga leta 1912 imeli 25. februarja pri “Hirschenvirtu” ali pri Novaku. Čudno, ker je še 6. februarja v tej gostilni gorelo, ampak samo na podstrešju, kar gasilcev ni motilo, da ne bi “pogasili svojih žejnih grl in začeli glasno hajlati” kot pravi eden od časopisov.
Prvi govor je pripadal Mogeju. Bil je tako: “… piker, zbadljiv, brezobziren in žaljiv, da se moramo čuditi, kako li so mogli napadeni navzoči požarni brambovci še ohraniti mirno kri in se zadovoljiti le z nekaterimi klici ogorčenja.” Moge je govor seveda napel na svoje nemške strune , pomešal vse svoje funkcije in še najmanj govoril kot načelnik gasilcev.
Nato je med vsesplošnim kričanjem in naročanjem pijač sledila izvolitev novega odbora. Takrat je že tlelo, iskra pa je zanetila požar pri točki razno. Nekdo od gorečih Nemcev predlaga, da se iz društva izključi krojača Ignaca Tomissa : “…, ker je baje enkrat pisal ostro pismo siidmarkovcu Jakobu Novaku in ker ob zadnjem požaru pri Jakobu Novaku ni hotel priti gasit”
Krojač udari po mizi, po tleh zažvenketajo kupice in steklenice: “V tem trenotku plane nanj Mogejev sin Henrik, ga zgrabi za »krof« in davi; priskočijo še drugi pristaši Mogijevi, zgrabijo starega krojaškega mojstra Tomissa in ga vlečejo ven od mize ter ga hočejo pri vratih vreči na cesto. Pri vratih stopijo nekateri brambovci pred zdivjano druhal in jo potiskajo nazaj, da bi branili in rešili že onemoglega Tomissa. A zdaj so se pa stepli požarni brambovci med seboj. Nastane pluskanje
okoli ušes, boksanje v rebra, suvanje v noge, zmerjanje in preklinjanje, da je bilo groza. Že je bil navzoč drugi učitelj sudmarkovec Jožef Schatz, ki je pokukal skozi vrata in bil očividno zadovoljen, da so njegovi pristaši na tako olikan način postavili Tomissa na cesto. Načelnik nadučitelj Moge je zgrabil svoj »mantl« in zbežal, ne da bi dal predlog na glasovanje, ne da bi zaključil občni zbor. Zunaj na cesti se je zbralo polno radovednih šolarjev, pa tudi odraslih, ki so plezali po zidu in gledali skozi okno misleč, da se požarni brambovci med seboj koljejo.”
Ta občni zbor je ponesel slavo Lovrenca onkraj deželnih meja, o njem se je na široko razpisal Slovenec, medtem ko mu je vseh folklornih posebnosti vajen Slovenski gospodar namenil le nekaj vrstic
Usoda slovenske nogometne reprezentance v teh trenutkih spominja na antično dramo. Naredil si, kar si mogel, vse ostalo je bilo v rokah bogov. Pa saj niti ni bilo tako slabo, pogrešal bom predvsem te dražestne trenutke pred tekmo.
No, obstaja veliko terapij, Pohorcu pomaga, če se vrne k vsakodnevnim opravilom. Zato ena, žigov polna razglednica.
Tisti 3. razred iz leta 1939 je vsaj na sliki imel 26 punc in 30 fantov. Hudo veliko, danes bi se na zobe metali za tako število ![]()
Petrun pa ima na vseh slikah tak profil, da ga ne ne moreš zgrešit pa naj je bil mlad al star.
100-LETNICA VSESLOVENSKEGA ROMANJA V JERUZALEM
2. septembra 1910 je ob 11. uri iz tržaškega pristanišča izplula ladja Tirol na petdnevno potovanje do palestinske Jafe. 283 žensk in 258 moških povezuje skupen cilj – videti in stopiti na tla Svete dežele. Vodja tega nenavadnega potovanja je škof Anton Bonaventura Jeglič, ki si je v letu škofovskega posvečenja zadal za nalogo, da po peljal v svete kraje Slovence iz vseh dežel. Pisana druščina, v kateri je največ kmetov, se je že mesece prej seznanjala s ciljem potovanja. Prebirali so Jeranove in Lampetove vtise o biblijskih krajih, organizacijski odbor pa jim je pripravil brošuro Jeruzalemski romar z zemljevidom. Moški so si celo pustili rasti brade, saj so te na Jutrovem zelo spoštovane. Vožnja po morju je mirna, kljub temu veliko potnikov zmaguje morska bolezen, nekoliko se tudi pritožujejo, da so jih povsem pomešali po skupinah, a so kasneje spoznali, da je bilo to dobro: »Tako smo se bolj seznanili, Primorec s Štajercem, Korošec s Kranjcem, in to je močno poživilo zavest, da smo eden narod.”
Še nekaj let nazaj je lahko večina ljudi o takšnem potovanju samo sanjala. Bilo je odločno predrago. Leta 1910 pa so slovenski časopisi izdali razglas, ki je vabil na romanje, katerega so si ga lahko privoščili tudi manj premožni. Potovanje z ladjo v 3. razredu, hrana in prenočišče v hospicih ter samostanih v Palestini samo za 280 kron. Nenavadno lepa priložnost za izpolnitev življenjskih sanj.
Voditi skupino nad 500 romarjev ni lahko delo. Zaradi preglednosti in lažjega razvrščanja v skupine je imel vsak romar na rokavu pripeto številko. Romar s številko 415 je bil v imeniku vpisan pod imenom Jakob Paulič, “posestnik v Rotennpergu nad Mariborom”. Morda se je od začetka počutil nekoliko osamljen v tej množici ljudi, brez enega samega lovrenškega rojaka. Samo predstavljamo si lahko, kakšni občutki so ga prevevali, ko je 7. septembra 1910 stopil v najsvetejši kraj krščanske vere – Cerkev božjega groba v Jeruzalemu. Na to enkratno doživetje ga bo vso življenje spominjala diploma, ki jo bo skrbno hranil kot vse tiste stvari, katere danes imenujemo Sadonikova zapuščina.
ČLOVEKOVI POSEGI NA LOVRENŠKIH V PRETEKLOSTI
Prve resne znanstvene razprave o Lovrenških jezerih segajo v čas prve polovice 19. stoletja. Zaradi težke dostopnosti je bil ta kraj prej znan le okoliškim pastirjem in redkim popotnikom. Pisanje iz tega časa nam, poleg zmotnih predstav o izvoru, globini in številu jezerc, razkriva tudi prve neusmiljene posege v prvobitno in svojsko naravo na Planinki.
Prvo večjo spremembo so Lovrenška jezera doživela v času upravnih reform Marije Terezije. Takrat je posebna komisija zemljemercev naredila skozi borovje, v smeri sever – jug, več metrov široko poseko, ki je ločevala mariborsko in celjsko kresijo. Na delo te komisije nas še danes spominjajo toponimi kot so: Komisija, Komisijski vrh, Sedlo Komisija.
Pridobitniški interes je segel na vrh Pohorja že zelo zgodaj in to z južne, lažje dostopne strani. Za potrebe mislinjske fužine so se na golo sekali gozdovi vse do roba lovrenškega barja. Zaradi golosekov je v sušnih obdobjih povirje Mislinje presahnilo in kmalu je zmanjkalo vode za pogon mlinov, žag in fužin. Leta 1841 je skušal takratni lastnik mislinjskih fužin Bonazza (nečak barona Žige Zoisa) rešiti ta problem na prav poseben način. Njegova ideja je temeljila na zgrešeni predpostavki, da so jezerca le eno samo jezero in zato neusahljiv vir vodne energije. Pri tem so ga podpirala nekatera na videz znanstvena poročila, ki so trdila, da je lovrenško barje z vodo napolnjen vulkanski krater, globok vsaj 180 metrov. Zato je dal na južni strani barja izkopati globok jarek, v katerega so spustili vodo iz enega od jezerc. Po nekaj dnevih je voda v jezerski kotanji presahnila, neuspeli poskus pa je vsaj potrdil domnevo, da jezerca med seboj niso povezana.
Ravno tistega leta 1814, 18. julija, so pastirji na Planinki iz malomarnosti povzročili velik gozdni požar. Gorelo je več dni, moč ognju je dajal še topel južni veter, tako da je temperatura na planoti dosegla 28 stopinj Celzija. Ogenj, ki se je neusmiljeno širil in povzročil veliko škodo, je pogasila nevihta.
Ob kopanju jarka za dovajanje vode iz jezer v Mislinjo, so delavci naleteli na debelo plast šote. Leta 1864 so jo začeli kopati za kurivo v železarstvu – podatek zgovorno govori o tem, kako oropani so že bili pohorski gozdovi. Zaradi slabe kvalitete in dragih prevoznih stroškov so kopanje šote na Planinki opustili. Še pred drugo svetovno vojno pa jo je v bližini Klopnega vrha kopal grof Zabeo. Na ta kop nas še danes spominja Falski ribnik.
Za konec pa še nekaj o tem, kdo je prvi razrešil uganko globine lovrenških jezer in jo tudi črno na belem obelodanil. Za razrešitev te skrivnosti je bila potrebna samo nekoliko daljša palica. Z njo je mariborski gimnazijski profesor Georg Mally leta 1841 skušal podrezati v temno gladino največjega jezerca, takrat imenovanega Črno jezero. Vendar se poskus ni posrečil, saj so se od nekod prikazali pohorski pastirji in ga skoraj pretepli. Eden od njih je z dlanmi zajel jezersko vodo in jo pljusknil na vse štiri strani neba, da bi pomiril Jezernika. Gospoda iz mesta pa je še podučil, da se v jezero ne sme drezati, saj lahko Jezernikovemu sinu Jezeršku zbiješ žlico iz rok. Zaradi strahu pred Jezernikovo jezo, besnimi neurji in poplavami, so pastirji napisali tudi Bonazzi grozilno pismo, zaradi jarka, ki ga je dal skopati.
No, Mally se je leta 1843 spet vrnil, tudi tokrat s palico. Podrezal je v vsa štiri jezera, ki jih je odkril in kasneje zapisal, da niso niti 2 metra globoka.

ŠE EN »ZNAMENITI«, A POZABLJENI LOVRENČAN
Priimek Fischinger danes v Lovrencu ni več poznan, tako kot Jeharti, Faschingi in tudi kakšna druga družina. Dr. Antona Jeharta smo že nekoliko spoznali, to je tisti bogoslovec, ki je odlično poznal zgodovino Starega vzhoda, biblijske dežele tudi prepotoval in se s tamkajšnjimi ljudmi pogovarjal v njihovem jeziku. Anton Jehart se je na Pohorje vedno rad vračal, tudi kot član Planinske podružnice v Mariboru. Ob otvoritvi je imel mašo pri Koči na Pesku, ravno tako ob otvoritvi prenovljene Koče na Klopnem vrhu in otvoritvi Ribniške koče.
Spodnja slika prikazuje mašo, ki jo vodi dr. Anton Jehart ob otvoritvi povečane Koče na Klopnem vrhu leta 1929.

Vrnimo se nekoliko nazaj. Vrnimo se k dijaškemu semenišču v Mariboru. Odprli so ga leta 1878, sem ni mogel vsakdo, le tisti moralno in fizično zdravi fantje, poročenih staršev, ki so se namenili duhovniškemu poklicu. Prvi ravnatelj dijaškega semenišča je bil prof. Ivan Skuhala, pisec zanimivega dela o romarskemu kraju Puščava: ivan-skuhala.pdf.
S tem dijaškim semeniščem je zaključil svojo Povest o dveh bratih tudi Jakob Paulič Sadonik: povest-dveh-bratov.pdf.
Poslati fante v šolo, si lahko privoščijo samo bolj premožni in ambiciozni starši.( Nujen vrinek: Se še spomnite razpredanja o Karlu Brezočniku, no tega Hojnikovega fanta so starši tudi poslali v šolo, ki jo je končal, vendar se je vrnil domov, kjer je primanjkovalo delavnih rok. Njegova zgodba je sploh žalostna in jo bo treba tudi zapisati in dokončati.) Poslati fanta v šolo iz prometno oddaljenega Lovrenca in ga ubraniti pred vsemi pregrehami velikega mesta ob Dravi … Nič ni bolj prikladnega kot je dijaško semenišče v Mariboru. Vendar tam izberejo samo vzorne fante. Poleti 1894 je dijaško semenišče v Mariboru sprejelo 72 prošenj, 20 jih je odobrilo, med njimi tudi dveh Lovrenčanov: Antona Jeharta in Josipa Fischingerja. Dva rojaka, vrstnika, verjetno pa tudi prijatelja, obiskujeta mariborsko gimnazijo, med šolskim letom pa živita v semenišču. Julija 1901 opravita maturo, Anton Jehart z odličnim, njegovo ime je zapisano na prvem mestu med tremi najboljšimi dijaki. Potem se njune poti ločijo, prvi postane bogoslovec, drugi zelo vpliven in uspešen pravnik.
Njun maturitetni razred se bo spet zbral leta 1931 na trideseti obletnici maturi. To je razred zelo izobraženih mož, zato je njihovo ponovno srečanje napovedalo časopisje že tedne prej.
Spodnja slika prikazuje mariborske gimnazijske maturante na proslavljanju 30-letnice mature.

Razred je praznoval dva dni, 8. in 9. julija 1931, na fotografiji vidimo tudi dr. Josipa Fischingerja, vrhovnega sodnika višjega sodišča v Ljubljani, ki je najvišja sodna ustanova Dravske banovine. Dr. Antona Jeharta na fotografiji ni, dvodnevni posvetni dogodki pač niso za bogoslovce? Na fotografiji je tudi državni revizor Pušenjak, mož, ki je večkrat prišel v Lovrenc in rekel kakšno dobro in spodbudno besedo Za Kmečko hranilnico in posojilnico.
Svet je v bistvu majhen, dr. Josip Fischinger je kot sodnijski svetnik živel v Ljubljani, na Devinski ulici. Le lučaj stran od tam, kjer sam živim. Vendar sem tega Lovrenčana odkril šele pred kratkim, nisem še vsega povedal, tu je še II. svetovna vojna in svinčeni časi po njej.
Vendar se sprašujem, ali je komu od Lovrenčanov znan priimek Fišinger? Čaka tudi gospod okrajni zdravnik Fasching …
P.S.
Tudi mene je pretresla ta novica o Stoletni lipi, zdela se je večna, spet nekaj, kar opominja, da Čas vse vzame.
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » V poduk ino zabavo!
Powered by PunBB