Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Strani nazaj 1 … 14 15 16 17 18 … 29 naprej
Za vpis odgovora je potrebna prijava ali registracija
"Morda se ne strinjam s tistim, kar govorite, vendar se bom do konca boril za vašo pravico, da to poveste." Voltaire
Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » V poduk ino zabavo!
Ni Senjorjev dom, lahko je samo nekaj, kar stoji na njegovih temeljih.

Ja, ko smo nekoč o tem razpravljali in sem dal link na to sliko, sem se motil. Zadaj je Ribniška koča in ne Hutterjeva vila, spredaj je verjetno pogorišče Senjorjevega doma. Ne vem, sprašujem!?!
Ja, ko smo nekoč o tem razpravljali in sem dal link na to sliko, sem se motil. Zadaj je Ribniška koča in ne Hutterjeva vila, spredaj je verjetno pogorišče Senjorjevega doma. Ne vem, sprašujem!?!
Se strinjam.

vir: Planinski vestnik
Dorč, pa še kdo drugi, se bo tega verjetno spomnil. Naj prosim pove!
Desna stran slike je iz leta 1961 - Stavbe ni več nikjer!!
Upam da je Dorč iz prave starostne skupine ![]()

Ali ste vedeli, da smo imeli Lovrenčani v Nemčiji rojaka, ki je bil filmski igralec? Na Bolhi nekdo ponuja njegovo sliko z avtogramom po precej zasoljeni ceni:
http://www.bolha.com/oglas1272463307/au … av-ledinek
Še več o Ledneku je možno izvedeti v nemški Wikipediji:
http://de.wikipedia.org/wiki/Stanislav_Ledinek
Pa sem mislil že iti spat
. Prvič slišim, vidim in se smejim: http://www.youtube.com/watch?v=xewAAgwDWP8
Ali morda kdo ve, s katerimi Ledineki v Lovrencu je bil v sorodu Stanislav Ledinek?
Vlaki spet ne vozijo. Vstaneš zgodaj zjutraj, v temni hladni noči se odpraviš peš proti Mariboru. V Rušah se spočiješ in prideš še pravi čas na zborovanje občinskih zaupnikov. Zvečer boš v dnevnik napisal: »V Mariboru zborovanje proti rekviriranju živine. Govorila se je nektera pametna beseda, pa tudi prazne slame se je dosti namlatilo. Zborovalci v večini Slovenci, vršilo pa se je razun govora Žebotovega vse nemški.«
Nič zato, če celo življenje veliko hodiš, saj to rad počneš, za Lovrenško nedeljo greš najraje k maši v eno od sosednjih far. Če so pridige zanimive jih poslušaš vseh pet, če župnik »medlo govori«, se po prvi obrneš proti domu. Po srcu si vagabund! Včasih, ko si bil »ledig in fraj«, si šel kam daleč: v Jeruzalem, Kompostelo, Koln. Sedaj gospodariš na kmetiji, razpet si med Trgom in Rdečim bregom, imaš ženo, ki jo spoštuješ in srčno rad imaš svoja otroka. Pa si še vedno vzameš čas, da greš kašen lep dan na Uršljo.
Si Rotenberški občinski zaupnik, vodiš krajevno organizacijo Slovenske ljudske stranke, si v vodstvu Kmetijske družbe, odbornik Kmečke posojilnice, Bralnega društva, nekaj časa si bil celo svetnik v okrajnem glavarstvu …
Na seje hodiš z njive in se po seji nanjo tudi vračaš. Nimaš časa za posedanje in govorance, vedno pa veš, da so te ljudje izbrali, zato ti ni žal nobene poti, nobenega dneva, ko te ni doma , to delaš zaradi časti, pa čeprav zaradi tega trpi hišno gospodarstvo. Tako je že od nekdaj. Biti župan ali občinski odbornik je predvsem skrb in odgovornost. Če se tu pogovarjamo o denarju, se lahko o tistem, ki gre iz tvojega žepa. Nekoč je bilo županu Tapainerju vsega dovolj in je začel vzdrževati občinske ceste na svoje stroške, bil je bogat, a mil po srcu, od česar so živeli vsi občinski reveži in berači.
Vse te »javne nadloge« si izbral zato, ker nočeš, da bi nekdo drugi odločal namesto tebe. Zato, ker gledaš daleč naprej v tisti čas, ko te več ne bo in bo za teboj ostala samo lepa, čitljiva pisava, napisana s svinčnikom , v majhne, danes nekoliko porumenele zvezke.
SADONIKOVA ZAPUŠČINA
S tem pisanjem se obračam na vse Lovrenčane in seveda kandidate za bodoče župane in občinske svetnike. Že precej vode je preteklo od takrat, ko se je v Lovrenc vrnila Sadonikova zapuščina. Največja zahvala za to gre, žal že preminulemu, zbiralcu Francu Pajtlerju. Po rodu je bil iz Rač, kasneje je živel in umrl na Pragerskem, njegova duhovna širina in zbirateljska strast pa sta ga vodili daleč čez meje krajev njegovega bivanja, na srečo tudi k našemu lovrenškemu rojaku Jakobu Pavliču-Sadoniku.
Po spletu srečnih naključij, tudi zaradi posluha takratnih občinskih in krajevnih »oblasti«, se je Sadonikova zapuščina vendar vrnila domov! Veliko se je verjetno porazgubilo, a ohranilo se je toliko čudovitih stvari, na katere bi bil ponosen marsikateri kraj v Sloveniji.
Kot zgodovinar se nečesa dobro zavedam: vsaka generacija živi v svojem in iz svojega časa, vsaka se spopada s svojimi vsakodnevnimi težavami in tegobami, vsaka misli na prihodnost, ampak nikoli ne moreš vedeti kje si, kam greš, če ne veš od kod prihajaš.
Preteklost ne služi temu, da bi jo suhoparno popisali z dejstvi in letnicami, zavedanje o preteklosti je temelj, da se neki kraj poveže v skupnost, ki ni samo brezoblično spalno naselje, temveč občestvo ljudi, ki se zaveda in občuti pripadnost svojemu kraju.
Sadonikova zapuščina pa ni samo spomin na preteklost, je tudi enkratna priložnost za sedanjost in prihodnost. Zadnji čas je že, da se predstavi javnosti. Vsebine, ki bi popestrile kulturno in turistično ponudbo kraja, kličejo same od sebe. Tudi volja pri ljudeh je! Kakor neštetokrat se je tudi tokrat izkazalo, da če hočemo kaj spremeniti, potem začnimo spreminjati sami, čakanje in nerganje je samo prenašanje odgovornosti na druge. Razjezil se je Anžej Bečan in se začel dogovarjati s sedanjim županom, šel pogledati zapuščino, si kupil rokavice (se zdi čudno, morda pa nekateri ne veste, kako znajo po stoletnem prahu srbeti roke) in začel skenirati tekste, ki so ostali po Sadoniku. Nekateri so ponudili pomoč pri fotografiranju, sam sem po svojih najboljših močeh pripravljen gradivo interpretirati in sem za pomoč prosil Lovrenčana, ki živi pod Uršljo in se, sodeč po obširni zbirki razglednic in krasnih besedah, ki jih vpisuje v slovar lovrenških narečnih besed, temu kraju v srcu ni odpovedal! Odpovedujemo pa se honorarjem, vendar morate razumeti, da bo postavitev takšne zbirke, le zahtevala denarna sredstva. To naj bo naložba za sedanjost in prihodnost! Zamisli je menda naklonjen tudi sedanji župan, pa ga bi prosil naj bo velikodušen ob načrtovanju bodočega proračuna. Vas bodoči župan in občinski svetniki pa prosim, da zadevo podprete in se zanjo zavzamete, saj bo služila celemu kraju.
Prihranil sem za konec, razstava naj bi stala pri Ladejenku, lastniki se strinjajo. Kako simbolično, prvo res slovensko društvo v Lovrencu, Bralno društvo, je nastalo pri Pernatu. Ni bilo zamanj, desetletja in desetletja je s številnimi dejavnostmi bogatilo življenje prednikov.
V letih pred prvo vojno so bili nekateri Lovrenčani silno navdušeni nad vsem, kar je bilo slovanskega. V stari, po vseh šivih razpadajoči monarhiji, je še vedno veljala tista Prešernova: Največ sveta otrokom sliši Slave … Čeprav so si nekateri, kot nadučitelj Moge, na vso moč trudili ustvariti Nemčijo od Jadrana pa do Baltika.
V sosednji Ribnici se je preprosti kmečki sin Peter Miklavec povsem sam naučil malodane vseh slovanskih jezikov. Po očetu bi lahko prevzel kmetijo, vendar ga je novo odkriti svet gnal skoraj do roba blaznosti (http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1687/VIEW/).
Lovrenčani so bili zmeraj bolj praktični in pragmatični ljudje, zato podobnih “ekscesov” pri njih ni opaziti. Pa vendar so tudi oni nazdravljali Srbiji, se naslavljali s “Pane”
, se pozdravljali “Nazdar”
in si obljubljali pisma v "ruski" pisavi.
Cirilica ni bila pisava, ki bi ji avstrijske šole posvečale pozornost. Naučili so se je samouki. Jakob Paulič Sadonik jo včasih povadi tudi v svojih dnevnih zapiskih.
Je pa bila cirilica čudovito sredstvo, da si zapisal v dnevnik tudi kakšno bolj intimno stvar. Kdo bo znal prebrati, če si ,15. 8. 1907, v cirilici v dnevnik zapisal: Sem govoril na Vrhu s Kapusovo Haniko in Katko.
In kdo bo še dandanes vedel, kaj se je dogajalo tiste lepe septembrske nedelje?

Kdo je pri čeči spal, tega nebo znal! ![]()
Maček ( Pizdra; Janošikov pomagač) drugič čeča piši z malo, to je na Primorskem "punca", v Lovrencu pa... Pa še zodnič mi je stori Urbonc reko, kak sn baj fottro podobn.
Popravljam, da bo bolj jasno.
Kdor je pri čeči pri pouku spal, tega brati nebo znal! ![]()
Jaz sn mel: uvijek 3i. Domo pa hompeti pa prepoved izlaza!
Pa še malo resnih zadev...
Če koga mika izvedeti kaj več o Miklavcih iz Ribnice na Pohorju, naj prebere monografijo Pohorska besedna samorastnika, Brata Miklavec in njune izvirne povesti. V knjigi je avtor Anton Gričnik zbral, posodobil in uredil literarna dela bratov Petra in Filipa Miklavec iz Orlice pri Ribnici na Pohorju. Dodan je izčrpen uvod, fotokronika in slovar manj znanih, zastarelih in nenavadnih besed.![]()
POHORC za vajo lahko prebereš, potem pa še prevedeš iz cirilice v latinico...

Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » V poduk ino zabavo!
Powered by PunBB