V poduk ino zabavo! (Stran 17 od 29)

VOLITVE V LOVRENCU PRED 125 LETI

(Moj profesor je vedno govoril: Pretirano bi bilo govoriti, da je danes tako kot včasih, zanimivo pa je, da je bilo včasih tako kot danes.)

Od sv. Lovrenca v Puščavi imamo dopis, kateri bode marsikaterega zanimal. Zato ga podamo na tem mestu.

Volitev tako viharnih, kakor letos, pri nas dosihmal še nismo imeli nikdar. Druge krati bila je na bojišču navadno le ena stranka in lahka ji je bila zmaga. Letos pa ste prišli povsod obe stranki na volišče, obe dovolj močni in dobro pripravljeni. Celo v trgu se je konservativna stranka letos prvokrat pokazala in lahko je s svojim uspehom zadovoljna, kajti lepo število glasov priča, da je tudi tukaj več glav in več misli. V Krecenbahu so Slovenci propadli, pa le zato, ker že prileten mož od naše stranke ni dobro slišal, koga volijo drugi, ter je potem drugače volil in tako nevedoma nasprotnikom k zmagi pripomogel. V Rotenbergu je bivši nemški glažar slavno propadel, čast pa vendar ni za naše domače ljudi, da dajo svoje glase rajši tujcu, ki je še le nekaj let pri nas, pa se vendar že prav predrzno povsod med prve sili in uriva, kakor pa poštenim domačim. D. je sicer pošten mož, pa veter od sv. Lovrenca preveč brije vanj. Vsa čast pa gre vrlim in zavednim narodnjakom v Kumenu. Le-ti so vkljub mogočnemu šribarjevemu vplivu staro Seidlnovo gardo tako strahovito potolkli in zdrobili, da si nikdar več ne opomore. Posebno hud je bil boj tudi v bližnjem Činžatu. Tam imajo naši nasprotniki še dosti pristašev in slišalo se je celo, da je Činžat trdnjava, katere nihče ne bo premagal. Pa naši se zbero ter skupno posegnejo v boj in glej čuda, nasprotniki se morajo umakniti. Tega „špata" ne moremo prenesti, pravijo zdaj in hitro poiščejo nekatere uzroke, radi katerih se je volitev ovrgla. Ali Slovenci se ne prestrašijo, prvi uspeh dal jim je še več poguma, zato pridejo še enkrat v večjem številu, ter zmagajo tudi drugokrat. Nasprotniki so pobiti in potolčeni, nemčurstva stari stebri leže na tleh, trdnjava Činžat pa je v prahu in pepelu — za nemškutarstvo.
Najlepše se je v tem boju obnašal nek mož, ki je pa čisto smuknil v liberalne hlače. Ni mu še bilo zadosti, da je prvokrat nesel domu koš sramote, šel je še drugokrat po njo ter si je je naložil cele krplje. Lahko jo bode doma za pečjo sušil, ali pa bo na njej ležal on in njegova družina. Mi pa mu želimo prav sladek počitek !
Na kaki način in s kakimi lažmi so naši nasprotniki volilce slepili, o tem rajši ne govorimo, saj ima laž kratke nogo in stranka, ki si hoče z lažjo pomagati, je sama sebe obsodila in nima obstanka. Vi slovenski kmetje pa veste sedaj, kaj se da doseči, kadar ste edini in složni: Ravnajte zmirom tako in vselej bode vaša beseda obveljala.
V celej okolici smo tedaj Slovenci pridobili 5 glasov, kar je jako veliko, če pomislimo, da so se še pred nekaterimi leti naši nasprotniki širokoustili, da je ta kraj za Slovence izgubljen. Izvolili pa smo povsod tako vrle može, da smemo na nje prav ponosni biti. Vsi naši volilni možje so zavedni slovenski korenjaki, so možje, ki radi svoje poštenosti uživajo povsod splošno spoštovanje, so možje, ki se štejejo med najpremožnejše in najveljavnejše v celej okolici. In kako so ti možje tihi, blagi in mirni, kak razloček je med njimi in pa med našimi posili-nemškimi kričači! Ti so kakor besni, po vsem zdivjani, nekateri letajo okrog, kakor da bi bili ob pamet, se grozijo, žugajo, obrekujejo, zabavljajo; naše volilne može pa imenujejo vse, le tega ne, kar so: poštenjaki; povsod delajo prepir, nemir in razdražbo. To so ljudje, ki mislijo, da le edini kaj vedo in znajo, vsi drugi pa so sami tepci. Ako je sad nemške kulture tak, potem imajo Slovenci pač prav, da tem ljudem povsod dobro posvetijo, kjerkoli je mogoče. Pojdite se solit s tacim — nemškim maslom!!

.Slovenski gospodar, 6.4.1885

Dobrih 30 let. Takrat so vse tovarne in organizacije izdajale svoje značke.

Skoraj vsi pa smo jih zbirali.

Ta je pa verjetno slikana od tiste lipe, ki je bila vedno stara 100 let.

Nekateri se ga še spomnite:

NEKAJ O LOVRENŠKIH POKOPALIŠČIH

Stoletja nazaj so Lovrenčani pokojne pokopavali tik ob farni cerkvi, ker pa je tam primanjkovalo prostora, tudi ob cerkvi sv. Radegunde. Obe pokopališči sta bili obdani z obzidjem, heretike in nekrščene otroke  pa so pokopavali na posebno ograjenem prostoru. Na pokopališču ob cerkvi sv. Lovrenca je stal tudi sramotilni steber za prešuštnike, ki so ga dali na zahtevo šentpavelskega opata Hieronima Marchstallerja  leta 1617 odstraniti. Opat je še zahteval naj na pokopališču skopljejo jamo in vanjo zagrebejo preperele kosti, ki ležijo povsod naokoli.

V strašnem letu kuge 1680, ko v dnevih od 3. avgusta pa do 27. decembra umre 383 ljudi, tudi po 8 na dan, pokojne položijo k večnemu počitku v velike jame in jih po kratkem obredu posujejo z apnom.

Z nastankom župnije Device Marije v Puščavi leta 1786 so imeli tamkajšnji farani pokopališče pod  hribom sv. Ane.

Pokopališče ob sv. Radegundi so opustili še pred letom 1800, zadnja leta so na njem pokopavali samo še reveže.

Leta 1864 so Lovrenčani začeli urejati novo pokopališče,  25. aprila 1866 ga je blagoslovil župnik Peserl, ki je bil tod pokopan le nekaj mesecev kasneje.

Leta 1879 je bila na novem pokopališču dograjena mrtvašnica.

5. septembra 1886 je bila na pokopališču blagoslovljena kapelica Marije sedem žalosti, ki jo je povsem na svoje stroške (500 goldinarjev)  dala postaviti Katarina Karlatec  p.d. Kolerjeva. Temeljni kamen je bil položen že 4 leta prej, a so  nekateri Lovrenčani gradnji zelo nasprotovali! Še pred II. svetovno vojno in tudi po njej je bila navada, da se je v tej cerkvici maševalo na vernih duš dan.

Tu pa še poročilo iz leta 1936 (verjetno Jakoba Pauliča Sadonika) o praznovanju obletnic povezanih z lovrenškim pokopališčem.

Sv. Lovrenc na Pohorju. Na angelsko nedeljo smo obhajali 50 letnico pokopališke kapelice in 70 letnico sedajnega pokopališča. Prostorno in lepo kapelico je dala postaviti popolnoma na svoje stroške tržanka-vdova Katarina Karlatec. Vsled velikega nasprotovanja nekaterih faranov je trajalo delo štiri leta. Dne 5. septembra 1886 je blagoslovil kapelo magdalenski dekan in častni kanonik Tomaž Rožanc. 50 1etnico smo obhajali s procesijo ob 10. uri od župnijske cerkve na pokopališče, s pridigo na prostem in s peto sv. mašo v kapelici. Pokopališče je bilo za ta dan lepo okinčano, skoraj tako, kakor o Vseh svetnikih, žal, da je slabo vreme slovesnost močno pokvarilo, ker je ravno ob pričetku službe božje najhujše deževalo. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 24. aprila 1866. Komaj 14 ovčic je bilo na njem pokopanih in že se jim je pridružil pastir, takratni župnik Miha Peserl. V 70 letih je umrlo v župniji 3834 oseb. Od teh jih je pokopanih 3664 na domačem pokopališču, ostali pa zaradi bližine na pokopališčih sosednih župnij. Po veri so vsi rimokatoličani, samo dva sta grškokatoliške vere, eden pravoslavne, eden luteranske in eden mohamedanske vere.

NA DANAŠNJI DAN

Nekega dne se je v lovrenškem trgu pojavil mož s konjem. A kdo vse se takrat ni pojavil! Nekaterim je uspelo, drugim spet ne. Slava planinskega kralja Kasjaka je že tonila v pozabo, ko je ta mož dobesedno iz nič ustvaril veliko bogastvo. Ob njegovi smrti konec leta 1938 bo nepristranski opazovalec zapisal, da je bilo njegove četrt fare. Slovenci so mu rekli Lešnik, sam je hotel poseči više in se je podpisoval Löschnigg. Avgust Lešnik je v Lovrencu postavil prvo industrijsko žago in dal kraju tudi prvo električno luč. Denar ga je ločeval od ostalih ljudi in mu dopuščal nekoliko samovolje. Leta 1925 je poročil hčerko »z inženjerjem Hrustan Beg-Biščevićem, mohamedanom iz Bihača«, nenavadna poroka bo zapisal Slovenski narod. Seveda je imel tudi ljubico, lepo hči čevljarja Aleša – v Aleševi vili je kasneje  prebivalo, kar nekaj lovrenških zdravnikov.

Mož je vsekakor žel občudovanje, pa tudi zavist, pri nekaterih pa tudi modrostni uvid o denarju, časti in življenju: Jakop Paulič Sadonik je Avgusta Lešnika na oni svet pospremil s tem pripisom na osmrtnici:]

S sv. Florijanom pa se Avgust ni najbolje razumel. Po Lovrencu  se je dolgo govorilo, da Lešnikove žage morajo goreti. S prvim požarom smo se že seznanili (http://www.lovrenc.si/forum/viewtopic.p … 879#p11879), drugi sledi spodaj, tretjega pa so podtaknili »svinčeni časi« po drugi vojni in si na begu zlomili nogo.

POŽAR UNIČIL VELIKO ŽAGO

Ponoči je gorela žaga Avgusta Löschniga pri Sv. Lovrencu na Pohorju — Škoda znaša 1.350.080 din

Maribor, 4. novembra.
Danes ponoči je izbruhnil na žagi lesnega veletrgovca Avgusta Löshnigga pri Sv. Lovrencu na Pohorju ogromen požar, ki se je z veliko naglico razširil na skladišča, kjer so bile nakopičene velike zaloge lesa in že izgotovljenih zabojev za transport sadja. V skladišču je bila tudi precejšnja zaloga lesenih zabojev, namenjenih v Palestino.
Davi  okrog  pol 2. zjutraj so se začeli iz žage valiti gosti oblaki dima, ki so opozorili na pretečo nevarnost.  Nastal je velik ogenj, ki se je z bliskovito naglico razširil na vso žago in na bližnja skladišča lesa. Vsi objekti so bili v nekaj minutah v plamenu. Ogenj je nastal zaradi tega, ker so se vneli v kolesnici leseni ležaji.
Na kraj požara so najprej prihiteli domači gasilci od Sv. Lovrenca, za njimi pa mariborski z dvema motorkama. Res sreča je bila, da je bil blizu potok, iz katerega so črpali vodo in tako preprečili veliko katastrofo. Saj so bila v nevarnosti še vsa sosedna skladišča in pa zaloge nakopičenega  lesa ob cesti. Žaga stoji v tako zvani. Kurji vasi pod cesto k  Dev. Mariji v Puščavi in Sv Lovrencem. Združenim gasilcem se je z  velikim naporom posrečilo, da so kmalu ogenj omejili n preprečili še večjo škodo. Na pomoč so prišli tudi gasilci iz Selnice, Studencev in Ruš, ki pa j im ni bilo treba več gasiti , ker je bil ogenj že pogašen škoda znaša nad 1.250.000 din, lastnik  žage pa je bil zavarovan samo za 200.000 dinarjev. če ne bi rešili  ostalih zalog lesa, bi škoda znašala v milionov din

Slovenski narod, 4. 11. 1938.

Prizorišče svetovnega prvenstva iz kuhanja Pohorskega lonca. Sem včeraj slišal osnovno recepruro (Peter in domači, hvala za prijazno pogostitev!), torej, tri vrste mesa, od zelenjave pa kar je pri roki, pa čim več!

V ponedeljkovem Večeru piše Tone Partljič o spominih na Pohorje in se posebej spomni na "partizanski špetir" pri Urbancu januarja 1944:

Pohorje tako blizu in tako daleč
Jurij Štesl: Pohorska afera
Mariborčani se radi pohvalimo, češ da nam s Kalvarije in Piramide vinska trta med ulice sili. Na drugi strani pa - le skok ali nekaj lokalnih avtobusnih postaj do Habakuka, smučarskega stadiona in vzpenjače, ki te potegne do vrha Pohorja, kjer se ti odpre sijajen razgled na panonsko dolino, Slovenske gorice in Kozjak ... Hrbti Pohorja skrijejo očem le svet proti zahodu. A tja te popeljejo pohorske poti, če pa hočeš priti vse do Slovenj Gradca ali Dravograda, se moraš podati vsaj 60 kilometrov v smeri, kjer sonce zahaja. Mesto je seveda s "svojim" Pohorjem usodno povezano. V času poštelskih grobišč od Habakuka proti Razvanju in Pivoli seveda še ni bilo, tudi ne v rimskih časih gradenj prvih cest. A v času turških vpadov so se ljudje iz mesta z družinami in živalmi razpršili v pohorskem črnem gozdu, kjer krvoločni Turki od dreves niso videli ljudi. Polpretekla zgodovina z glažutarstvom, kamnoseštvom, s pohorskim lesom in z drčami in splavi pa je Pohorje in tudi naše mesto odprla proti daljnim evropskim krajem. Pohorski partizani pa so pravzaprav še danes predmet naših spominov in pogovorov . Če na hitro pomislim, koliko besed nosi prilastek pohorski, mi pridejo na misel pohorski turizem, pohorska omleta, pohorske glažute, pohorsko narečje, pohorski granit, pohorski bataljon. In pohorska afera!

Čeprav nisem Pohorec, nisem smučar ne pohodnik, ne nabiram gob in borovnic in podobno, sem na Pohorje, se mi zdi, usodno vezan. Prek knjig in osebno. Tu sem začel kot učitelj svojo poklicno pot. V Ribnici na Pohorju pred petdesetimi leti. Ravnatelj (in na stara leta pesnik) na šoli je bil letos umrli Franc Eržen, tisti, ki je decembra 1970 povabil v Ribnico igralca Staneta Severja, ki je (kot kak Moliere) komaj pripeljal monodramo Krotko dekle do konca. Že kot učitelj sem se čudil, koliko pomembnih mož je bilo samo iz Ribnice na Pohorju: Julij Verdinek (1770-1836), nabožni pisec, čigar molitvenik Vsakdanji kruh je doživel 11 ponatisov, ljudska pisatelja in prevajalca brata Peter (Podravski) in Filip Miklavec, škof Maksimiljan Držečnik, Franjo Sgerm, inženir docent gozdarstva; sodelavec Kocbekovega Dejanja, ribniški in partizanski župnik je bil Jože Lampreht.

Iz bližnjega Vuhreda ob Dravi je bil Ivan Vrban Zadravski, prvi prevajalec Shakespeara (1964), v Vuzenici je bil župnik Anton Martin Slomšek (1838-1844), tam je izdajal Drobtinice in napisal Blažeta in Nežico v "premnogih izdajah", ki sta našla pot celo do Petrograda... Iz Vuzenice je bil Josip Mravljak itd. A kaj šele pisatelji in učenjaki iz drugih pohorskih fa,r Jurij Vodovnik, Jože Tomažič, Anton Ingolič s podpohorske Polskave, avtor Splavarjev in Šumijo gozdovi domači (roman o socialističnem "gospodarjenju z gozdovi), Pavel Turner s Planice nad Framom, Karel Glaser iz Hoč, Janez Koprivnik (1849-1912) iz Gorenja nad Zrečami ... Doma imam okoli 3000 strani (pesmi, zbornik o Koprivniku in Vodovniku) v štirih knjigah "ljubitelja" Pohorja Antona Gričnika. Vse do "pesnika Pohorja" Janka Glazerja. A tudi tisti, ki so od drugod prišli kot župniki v te kraje, Slomšek, kakor Oroslav Caf v Framu, Anton Lah v Limbušu, so pomembni zlasti za slovensko besedo in knjigo vse to pesnika Primorca Ludvika Zorzuta, ki se je pod pesmi podpisoval Pohoricus.

Ne morem ravno reči, da se tem piscem enakopravno pridružuje mladi Jurij Štesl, ki je v obliki knjige lani objavil svojo diplomsko nalogo Pohorska afera. Zagovarjal jo je na Filozofski fakulteti v Mariboru. Gre za sicer že prej mimogrede omenjeno "pohorsko afero" s podnaslovom "krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944".

Če prizorišču zadnjega boja pohorskega bataljona 8. januara 1943 nekateri upravičeno pravijo pohorske "Termopile", borcem bataljona "Junaki s Pohorja (naslov knjige F. Filipiča), rešitvi 80 Avstralcev in Angležev iz nemškega ujetništva v Ožbaltu pravijo "Vranov let", lahko dogajanju na Pohorju, zlasti pa "procesu" pri Urbancu v Lehnu z malo literarne domišljije in zgodovinske retorike rečemo "pohorski dachauski procesi". Metode, ki so se jih posluževali partizani zasliševalci (Vojinovič, "puklasti" Miha, Knez, Čižmek ...) nad partizani osumljenci, so likvidatorji in "tožilci" poznali iz stalinistične SZ in NKVD, ko jo je vodil Nikolaj I. Ježov. Svoja nora paranoična zasliševanja so tudi imenovali "Ježova metoda". Nekdaj se je o pohorskih samouničevalskih partizanskih dogodkih bolj šepetalo, kasneje sporadično pisalo, sedaj pa imamo pred seboj dokumentirano zgodovinsko knjigo, ki bo morda iz oblike diplomske naloge kdaj zrasla v "dopolnjeno drugo izdajo" kot prava zgodovinska knjiga. Ne rečem, da "afere" niso zgodovinarji doslej obravnavali, a ne celovito; kakor je videti, je zanimala tudi po vojni tako organe OZNE kakor Partijo in celo sodstvo (Mitja Ribičič je bil nazadnje obtožen za "afero" še 2001 na okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu in šele 2004 na okrožnem sodišču v Ljubljani spoznan za nedolžnega.). Šlo je preprosto za kampanjo, gonjo, fiksno idejo pokrajinskega partijskega vodstva, da so se iz središča Slovenije premaknili protirevolucionarni elementi, bela garda, plava garda (oba pojma sta se mešala), četništvo (ki so ga na terenu celo mešali s partizanstvom) in se preselili na Štajersko, zlasti v Prlekijo in v vrste pohorskih partizanov. Seveda je tudi najvišje vodstvo govorilo o beli in plavi gardi kot agenturi Gestapa. Ukaz je bil seveda povsem "enkavedejevski", če nemških vrinjencev, plavogardistov in izdajalcev ne odkrijete, pa jih "naredite". Necivilizacijsko pravno navodilo je bilo: boljše likvidiranih deset nedolžnih partizanov in aktivistov NOB, kot spregledati enega plavogardista! In se je zavrtel krvavi, zasliševalski in likvidatorski ples na Pohorju. Paranoja je bila psihopatska. Mnogi zasliševalci in likvidatorji so še včeraj živeli med nami kot spoštovani člani zveze borcev. Mnogi ubiti od partizanske roke so napisani na ploščah, kjer so zapisane sicer okupatorjeve žrtve. Zasliševanje in likvidacije v Lehnu v noči med 3. in 4. januarjem 1944 bi si zaslužile vsaj skromno obeležje kot opomin in spomin novim rodovom. S tem pač moramo živeti, ker se je zgodilo. Ne junaštvo in patriotizem in boj Pohorcev s tem nista prizadeta. Morda očiščena.

In vsako jesen, ko barve na Pohorju postanejo nedoumljivo razkošne in žalostne, se spomnim na Glazerjev verz " ... so naše frate rdeče / tako iz rane speče / kdaj se pokaže kri." Pomislim, ali niso rdeči ciproš, arnika, rdeče listje krvave barve od borcev pohorskega bataljona, ruške čete, padlih na Pohorju in morda tudi od vsaj 80 partizanov, ki so padli od partizanske roke. In se mi pohorska afera zazdi pohorska tragedija.

TONE PARTLJIČ

Naš Jakob Paulič v svojem dnevniku 5. januarja 1944 o teh dogodkih najprej nedolžno piše: Po noči (sinoči) zgoreli Urbančevi hlevi na Lehnu, 7. januarja preskoči na drugi vihravi dogodek: Dop. šlo 27 eroplanov od severa proti jugu; od vshoda se slišalo močno grmenje, ali od topov ali eksplozij... Zvečer se je zvedelo, da so dop. bombardirali letališče na Teznu in se vrne k lehnski novici Pri Urbancu so se četniki (5.1.) sami med seboj zbili, v podstrešni sobi ustrelili 7 mož, jih zvlekli na seno in hlev zažgali.
Še do poletja 44 je partizane nazival s četniki.

Ena starejših s Kumna: