V poduk ino zabavo! (Stran 20 od 29)

VELIKA GOSPODARSKA KRIZA IN ODMEVI NANJO

Zahvala mojim dobrotnikom! Najdejo se še tudi dandanes usmiljeni ljudje, kateri s sočutjem pomagajo siromašnim in tolažijo žalostne ter s tem vršijo dela krščanskega usmiljenja. Ni mi možno se zadostno zahvaliti vsem dobrotnikom, kateri so meni podpisanemu v najhujši bedi ter pomanjkanju prišli na pomoč. Pač pa mi je dolžnost, da prosim dobrotljivega Boga, da naj On poplača vsem tistim, kateri so meni dobro storili, s plačilom, ki ga je On sam obljubil usmiljenim.

Tako se je leta 1931 zahvalil svojim dobrotnikom onemogel in bolan kočar z Rdečega brega. Tega leta  je gospodarska kriza na Slovenskem že jemala prve žrtve. Napovedala se je leto prej z velikim padcem cen kmetijskih pridelkov, obenem pa se je dražilo vse ostalo. Vlada je naslednje leto uvedla moratorij na vse kmečke dolgove, ki so nastali do 20. aprila 1932. Na prvi pogled je bil to res socialen ukrep za vse zadolžene kmete (veljal je za dolgove do 25.000 din, kar je približno znašalo dve letni plači zdravnika pripravnika), ampak večini kmetom je onemogočil dostop do posojil, saj je veljalo nenapisano pravilo, da se kmetom zaradi protekcionistične politike več ne posoja. Iz denarnih zavodov niso mogli dvigniti niti svojih prihrankov, vlada je namreč obenem predpisala  postopno in obročno dvigovanje hranilnih vlog na dolgi rok. Les v gozdu ni imel takrat prav nobene vrednosti, veljal je manj kot njegova sečnja in prevoz plohov do najbližje železniške postaje.

V Lovrencu je v 30. letih odšlo po uradnih podatkih   na boben vsaj 25 kmetij, čeprav se takrat dražbe niso več sklicevale z zloveščim bobnanjem občinskih rihtarjev, ampak potom uradnega lista v sobah sodišča v Mariboru. Kmetije so kupovali trgovci z lesom. Za lesnega industrijalca Avgusta Lešnika obstaja podatek, da je kupil vsaj 7 obubožanih kmetij in pustil vse pašnike in njive, da jih preraste gozd, katerega les sta potrebovali njegovi žagi v Lovrencu.  Od leta 1932 so dve leti in pol  ostali brez dela delavci Kiefferjeve  tovarne kos in srpov.

Medsosedska pomoč se je med slovenskim ljudstvom zakoreninila že stoletja nazaj. Odmevom te vaške povezanosti sem bil
priča tudi sam, ko sem opazoval, kako so si podajajo kljuko na vratih v naši sosedščini. Priti s ceste in posedeti za kratek čas je bilo nekaj povsem naravnega. Nobene godrnjanja glede zasebnosti, vrata hiše so vedno odprta, to sodi k življenju v  skupnosti, so si še pred  nedavnim mislili ljudje.

Najprej so poskrbeli za otroke. Krajevna organizacija Rdečega križa  in Protituberkolozne lige delita čevlje, perilo, obleke. Šolski upravitelj Stanko Lavrič poskrbi, da revnim učencem v šolskem letu 1931/32 razdelijo 3551 brezplačnih porcij mleka in kruha. Zdravnik Alojzij Pirnat, ki stoji na čelu obeh prej omenjenih organizacij, »revni in slabotni deci« nudi brezplačno pomoč ob vsakem času. Denarno so ta prizadevanja podprli premožnejši Lovrenčani, med njimi tudi Avgust Lešnik – »človekoljubje« je danes skoraj obvezna dejavnost vseh bogatašev.

Iz gospodarske krize skušajo najti pot tudi lovrenški kmetje. Pestijo jih zlasti oderuški trgovci z lesom, zato 3. februarja 1933 registrirajo Kmetsko, nabavno in prodajno zadrugo pri Sv. Lovrencu na Pohorju. Njen načelnik, zavzet pobudnik kmečkega zadružništva,  je učitelj Josip Petrun. Leta 1940 je bil  v Slovenskem gospodarju  objavljen njegov članek o zadružništvu na Pohorju. Preberete si ga lahko tudi na naši Jespi.
josip-petrun-pohorski-kmet-in-zadruznistvo.pdf

Smem dodati nekaj linkov, da bo ljudem bolj jasno, ker tudi meni prvi hip ni bilo...
http://www.politikis.si/?p=17785, http://www.demokracija.si/index.php/slo … -slovenije
Posnetek oddaje na http://tvslo.si/predvajaj/pogledi-slove … .98601398/ , omenjeni intervju od 10:10 minute naprej

Imam pa tudi jaz g. Poroka v dobrem spominu, ko me je reševal zaradi vožnje z avtom po Trdinovem vrhu v "tistih" časih

Grabenvirt, včeraj je bilo to že ves dan na mnogih spletnih portalih. Najprej pa na pozarreportu. Tako,da povzemam, ne pa razkrinkavam. Moj post je bil poslan ob 11. zvečer, potem ko je že vsa vesoljna Slovenija zadevo že pošteno pokomentirala in ni bila več nobena skrivnost, niti javna tajna.

KO SO V LOVRENCU POKALE BOMBE

ORJUNA ali Organizacija jugoslovanskih nacionalistov je bila prav čudna organizacija. 20. stoletje je imelo rado velike ideje, prav takšne stranke, organizacije, v uniforme oblečene mladce. Sploh pa so se ti orjunaši  radi pogosto in na veliko pretepali. Malikovali so jugoslovanstvo, bili zapriseženi unitaristi ( Tri plemena enega naroda), ampak »dosta više« je reklo Karađorđevićevo visočanstvo in jih ukinilo,  kot še marsikaj drugega, tistega 6. januarja 1929.

Iz učbenikov jih najbolj poznamo po pretepu s trboveljskimi rudarji. No, ni bil ravno pretep, streljali so se in na obeh straneh je bilo nekaj mrtvih. Med ostalim niso marali Lovrenca, pa ne zaradi nemčurjev, ampak zaradi župana in splošnega odklonilnega vzdušja do Beograda, na januarskih državnozborskih volitvah  leta 1927  je premočno zmagala SLS.

Kjer so bili  orjunaši, tam so bile tudi bombe in vedno nekaj streljanja na poskus. Pisalo se je leto 1927, bil je februar  in pri Novaku, kasnejšem Jelenu, so imeli nekakšno planinsko veselico. Manjkalo je še pol ure do polnoči, ko se v gostilni pojavi 20 mladeničev iz Studencev pri Mariboru in Ruš. Padlo je nekaj krepkih, potem pa se le od nekod pojavijo orožniki. Na pomoč so prihiteli orožnikom še kmetje in drvarji, in vnel se je splošen pretep, ki je bil najhujši okrog gostilne Novak. Orjunaši so bili obkojeni in da si napravijo prostor za beg, so vrgli 2 bombi, ki pa nista napravili posebne škode. Niti to,niti streli  iz revolverjev niso pomagali, skoro vsi pretepači so bili prijeti, razoroženi in zaprti v občinski hiši.

Ostala gamad je zbežala v gozd in se zjutraj znašla na železniški postaji na Ruti. Orjuni se je njen načrt ponesrečil. Upamo, da je bil to njen zadnji poskus javnega nasilja. Splošna zahteva je, da se tudi Orjuna v mariborski oblasti za vselej razpusti ter se tako napravi konec njenim divjaštvom, ki so sramota za kulturni slovenski narod.

PRVO PRAZNOVANJE OBLETNICE OF

26. 4. 1945 Zvečer so na vseh krajih  Slovenije – kjer se držijo partizani – goreli kresovi v spominu ustanovitve OF 27. 4. 1941. Pri nas so goreli pri Koglerju, Skrbsu, Hudeju in Jurčicu.
(J. P. Sadonik: Dnevnik)

EL PADRINO

Ni slučajno, da o tem pišem, v zadnjih dnevih sem prebral Puzovega  Botra, pa je to ena od redkih knjig, ki me je razočarala, filmi so boljši. No, siciljanski  Don Corneole je slaven in ga pozna ves Svet. Smo imeli v Lovrencu kdaj svojega? Smo, na svoj lovrenški način! Takšni ljudje se ponavadi ne ohranijo v spominu, so strah in trepet svoje okolice, bojijo se jih sodobniki, pod rušo gredo skupaj s  spomini. Nekateri ljudje izstopajo od okolice po svojem značaju in dejanjih.  Nikoli ne bomo vedeli za vse, enega od takšnih kličem iz zgodovinskega spomina .

Slovenski komentar k vpisu v župnijsko kroniko župnika Jožefa Toporišiča za leto 1882

Po ravnokar navedenem spričevalu se vidi, da ima vsak človek na sebi tudi kakšno dobro lastnost in naj bi bil še tako hudoben. Koliko ljudi je Maričnika klelo in rabilo. Ker jih je na eden ali drugi način spravil v škodo in nesrečo. Bil je posestnik in mizarski mojster. Razun svoje obrti se je bavil z vsim mogočim. Bil je kakor Mädchen  für alles. Če je kdo potreboval posojilo, on mu ga je –proti mastni proviziji-gotovo oskrbel. Če je hotel kak milosrčni oderuh svojega dolžnika na lep način zadavit  mu je bilo treba samo Maričnika poiskati. Pri zapuščinskih razpravah, mejnih sporih, tožbah radi razžaljenja časti i. t.d. se je dal Maričnik vedno in povsod na vse viže porabiti. Če se je dalo, je stvar uravnal tako, da je molzel oba, svojega varovanca in nasprotnika. Ni nosil po krivici ime: Binkeldohtar. Ko pa je bilo jabolko zrelo, je padlo z drevesa. Dne 23. januarja 1882  je šel 64 letni možak k Dravi, slekel sukno in telovnik ter ju s klobukom vred položil na skalo, nato pa štrbunknil v mrzle valove. Še le dne 10. marca ga je Drava na levem bregu vrgla na suho. Pokopan je v Kamnici. Bil je dvakrat oženjen, ker je bila prva žena 16 let starejša kakor on, je bila pa druga zato 26 let mlajša.

(Zapis iz Sadonikove zapuščine)

PRED DNEVOM ZMAGE

II. svetovna vojna v Evropi se je končala v Sloveniji. Včasih je bil 9. maj Dan zmage, danes Dan Evrope, drugače pa se je Alexander Löhr, vodja nemške armadne skupine E, ki se je umikala iz Balkana, predal šele 15. maja 1945, 10  kilometrov stran od Velenja, v Topolščici.

V Lovrenc je Dan zmage prišel že 8. maja 1945. Za nekatere končno, za druge tako kot si niso predstavljali, v očeh Jakoba Pauliča Sadonika je tisti dan zapisan takole:

Nemškim vojakom, ki jih je bilo okoli 200 v trgu, so partizani dali ukaz, da morajo do 6. ure zvečer trg sprazniti. Vojaki so celo pop. odhajali z vozovi in konji in ob določeni uri ni bilo nobenega več v trgu. Malo pozneje so začeli partizani prihajati v trg, izobesili smo slovenske (z rusko zvezdo) in amerikanske zastave, pokalo in regljalo je na vseh straneh, rakete švigajo v zrak. Ob devetih »miting«; vse plava v veselju in radosti. Zdaj bomo imeli nekaj dni cvetno nedeljo, potem pa spet začne trpljenja in britkosti poln veliki teden. Brezverna hitlerjeva  Nemčija, ki je hotela ukazovati in strahovati ves svet, se je zrušila v prah. Hitler si je ob skali sv. Petra razbil svojo glavo.  – Po noči dež, črez dan lepo in toplo.

KAKO JE BILO V LOVRENCU PRED 100 LETI?

Letošnje leto je spet jubilejno za Lovrenc. Mineva 920 let od prve pisne omembe kraja. Kot zgleda 1000 letnice ne bom več učakal, zato sem se potolažil, da bom zadovoljen tudi s temi majhnimi, ne v stoticah, ampak v deseticah izraženimi obletnicami. Če se glede prihodnosti s stoticami ne morem več igrati, pa si lahko privoščim nekaj razvedrila v preteklosti, na tem področju lahko posežem tudi milijon let nazaj, vendar se ne bi rad preveč razuzdal, 100 let  nazaj v preteklost je zaenkrat tista prava mera, to bom brez večjih pretresov že prenesel!

Kako je bilo v Lovrencu pred 100 leti? S tem bom gnjavil prihodnje tedne. Moram pa povedati, da se nekoč Lovrenčani niso preveč obremenjevali s takšnimi vprašanji. Ko je leta 1891 minevalo 800 let od prve omembe kraja, nihče niti mignil ni, bolj so jih skrbele ceste, pa kopica pankrtov, ki se je na občinske stroške podila po njih.

No pa začnimo. Najprej s številkami.

Po štetju prebivalstva, en dan pred letom 1911, je bilo vseh ljudi, od Činžata do Kasjaka  na Recenjaku, 3534, od tega purgerjev 1278, od tega purgerjev, ki so menda govorili nemško celo 793. ( Po I. svetovni vojni se jih je večina spomnila, da zna tudi slovensko.)

Leta 1911 se je v lovrenški fari rodilo 76 otrok, 40 fantov in 36 deklet. Umrlo je 28 moških in 26 žensk. Poročilo se je 12 parov.

JANUAR

Leto 1911 se je začelo z mrazom in snegom. Kljub sneženju se je na prvo nedeljo v januarju zbralo pri Kodru številčno občinstvo. Veselico, ki se je končala ob pol enajstih zvečer, sta pripravili lovrenško Bralno ter  Ciril in Metodovo društvo. Izkupiček prireditve je znašal čez 80 goldinarjev,  za kar si takrat približno dobil že lepo rejeno kravo pa še za kakšen polič vina je ostalo.

Sv. Lovrenc nad Mariborom. Sijajno se je obnesla veselica, ki so jo priredila dne 8. januarja t.1. tukajšnja slovenska društva v veliki restavraciji gosp. Kodra v trgu. Občinstva so jo zbralo toliko, da so bili vsi obširni prostori napolnjeni. Otvorila se je veselica s poučljivo igra „Strahovi", ki so jo predstavljale gdč.: Julija Koglerjeva, Katka in Micka Hojnikova tako izborno, kakor da bi bile izšolane na velikem češkem odru v zlati Pragi. Lepe deklamacije so slovenskemu občinstvu zelo ljube, posebno še, ako deklamujejo njegovi sinovi in njegove hčere. Tukaj so bilo na dnevnem redu tri. Prvo, »Sestre zapojmo«, po A. Medvedu, je prednašala gospica Micka Kupečova in opisovala pomen in vpliv petja na človeka; drugo;  »V srce si glej«, po Simonu Gregorčiču; gospica  Trezika Mohorjeva, ki je opisovala kreposti in slabosti človeškega srca: tretjo »Noč pred svatbo«, po Simonu Gregorčiču, gospica, Julija Koglerjeva, ki je slikala čustva, misli in prošnje mlade neveste. Vse deklamovalke so svojo nalogo izborno rešile in žele burno odobravanje mnogoštevilnega občinstva.

Nato jo nastopil g. Karol Brezočnik in presenetil vse poslušalce s tem, da jo v imenu vseh šentlovrenških slovenskih društev izrekel velezaslužni gospici Mini Pernat najtoplejšo zahvalo za njeno mnogoletno, neutrudljivo, složno in uspešno narodno delovanje in prebujanje slovenskega ljudstva, in ji končno kot nevesti-zaročenki g. nadučiteIja Henrika Šelja izročil v trajni spomin dragocen srebrn dar. Presenečena in do solz ginjena je vrla Slovenka z največjo hvaležnostjo sprejela krasen spomin hvaležnih slovenskih src, dočim jo je obsipalo občinstvo z velikim odobravanjem.

Šentlovrenška mladina, mladeniči in dekleta, bodite tudi vi neutrudljivi, pogumni, goreči delavci za našo sv. vero, slovensko domovino in milo Avstrijo, ter se kažite vselej in povsod, v besedi in dejanju in pisavi značajne Slovence!

Prav izborno jo vspel zabavni del našo veselice. Gospoda Karola Pisnik in gospice  Lizike Pušenjak šaljivi prizor »Osveta«, kojega je po pesniku Antonu Medved pripravil za oder naš domačin g. Fr. H., je tako ugajal, da je občinstvo veselja in smeha drhtelo in klicalo »prekratko!« Konec oficijalnega večera je tvorila burka »Rudeči nosovi«. Velikega pomena v tej igri so kostumi in mimiki; zato pa se je tudi naročilo novega slovenskega brivca iz Maribora. In uspeh je bil popoln! Smeh in veselje je trajalo nepretrgano med celo predstavo. Krono vsega priznanja zasluži glavni junak g. Karol Brezočnik, pa tudi vsi drugi igralci: Paulič, Pisnik, Pernat, Pečovnik, živahni Lampreht in Kristl. Petje domačega ženskega zbora pod vodstvom gdč. Mine Pernat je bilo krasno in je zelo ugajalo. Ribji lov ste prav spretno vodili gdč. Rozinka Pernat in Katka Brezočnik.Tudi godba je bila izvrstna. Največjo zahvalo za vso prireditev zasluži g. Karol Brezočnik in gdč. Mina Pernat. Restavrater g. Koder je izvrstno  postregel in ga toplo priporočamo.
(Slovenski gospodar, 9. 2. 1911)

Včasih se dopisniki v časopise niso podpisovali. Zelo verjetno ga je napisal župnik Friderik Horvat, ki se je v gornjem prispevku omenjal kot "naš domačin g.  Fr. H.".

Terna, hvala za zanimanje! Morda ste vsi presenečeni, ampak letošnje leto je res posvečeno tudi našemu Lovrencu. Saj veste - enkrat Lovrenčan, vedno Lovrenčan... Trudimo se po svojih močeh, obudili smo Sadonika, šli k v tisto staro častitlijo hišo , še vedno diši po dimu kot vsaka častitljivo stara hiša. Pripravili bomo razstavo, še prej izdali knjigo... no, saj pravim, trudimo se, tako po svojih moćeh...