Turistični potenciali Lovrenca (Stran 3 od 3)

Vprašanje morda ravno ne sodi pod to temo, ampak, ker potrebujem podatek, ki bo tudi koristil promociji Lovrenca, bi vprašal, če kdo ve, koliko je bila sploh stara "stoletna lipa". Pa zdi se mi, da sem nekje zasledil, da tam nekje v neposredni bližini spet raste mlado lipovo drevo. Je to res?

Vprašajte g. Pačnika.

Res ste koristni, zato bom vrtal še naprej. Rdeči breg je znan tudi po nasadih eksotičnih dreves. Sam vem, da naj bi bil tam  nasad duglazij, ki jih je posadil Glančnik. Potem se spomnim, da nas je tovariš Križnik enkrat peljal na Hrastnikov vrh gledati nekakšna eksotična drevesa, samo sem bil takrat presmotan, da bi si kaj zapomnil. A še kdo ve o kakšnih redkih drevesih v okolici Lovrenca? Včeraj sem prebral neko poročilo, ki pravi, da je na Recenjaku rastel hrast, katerega obseg je meril 14 metrov!!!

Ob večni poti na Rdečem bregu se najde v gozdu tudi nekaj cipres, ki iz siceršnjega gozda kar precej izstopajo.

Stoletna lipa zagotovo ni bila tako stara. Jaz bi rekel, da je bila stara max. 200 let, pa še to je morda pretirano. Je pa povsem možno, da so l. 1648 na tem mestu posadili lipo in so sedanja drevesa potomke le te. To sklepam zaradi naslednjega: Lipa je vrsta, ki raste kar hitro. Ni bila posebno debela (po literaturi lipe dosežejo premer do 5m) in mnoge lipe po Sloveniji jo krepko presežejo . Imela je veliko krošnjo zelo blizu tal, zaradi česar je rast v debelino hitrejša. Rastišče res ni bilo najboljše, slabo pa tudi ne, kar dokazujeta tudi mladi drevesi. Natančne starosti ni možno določiti, saj je deblo votlo. Mogoče bi si lahko pomagali s starimi fotografijami in bi primerjali, kako hitro ej drevo rastlo. V bližini na gozdnem robu je še en lipovec, malo manjših dimenzij. Mogoče bi lahko določili njegovo starost in tako prišli do bolj natančne ocene za našo lipo.

V Lovrencu je kar nekaj izjemnih dreves in atlas okolja je zelo dober pripomoček, da jih najdeš. Seveda tiste, ki so registrirane kot naravna dedišćina. Ob lovrenških kmetijah je ogromno izjemnih tis. In jaz bi prav tu iskal rekorderje v starosti, saj je tisa vrsta, ki raste izjemno počasi in doživi zelo visoke starosti! V gozdu pri nas kot rekorderje najdemo predvsem bukve, medtem ko je smrek in jelk med njimi manj, kar se meni zdi zanimivo! Je pa v naših gozdovih še mnogo zelo posebnih dreves, ki zaslužijo posebno mesto!

Glede eksot. Na Pohorju so, da bi povečali donose iz gozda, v preteklosti probali skoraj vse. Največ so sadili duglazijo in zeleni bor, ki sta se tudi najboljše obnesla. Na klopnem vrhu je bil nasad cemprina in posamezna drevesa tega bora tam še vedno lahko vidimo. Vem, da je mnogo eksot tudi pri Glančniku, katere vrste točno pa ne vem.

Jaz imam že dolgo idejo, da bi naredil popis izjemnih dreves v Lovrencu. Obstoječi seznam na spletni strani je namreč zelo pomankljiv. Mogoče mi je kateri izmed vas pripravljen pri tem pomagati?

Mislim, da ni razlogov za pesimizem, Kadar gre za  slavo in diko rodnega kraja ni nobenih ovir in zadržkov. Iz zgoraj povedanega sem izluščil sledečo zgodbo, ki jo krasita predvsem objektivnost, nepristranskost in hladna erudicija.

Po ljudskem izročilu je lipo na Rdečem bregu zasadil Rihard Levjesrčni, ko se je vračal iz križarske vojne. Na poti domov je padel v ujetništvo Leopoda Avstrijskega.  Verjetno bi strohnel v ječi,  če ga leta 1194 ne bi za veliko vsoto denarja odkupili Angleži in Lovrenčani, ki so se takrat združeni borili proti Francozom. Takoj po izpustitvi  iz zapora se je Rihard podal na vrh Rdečega brega in tam posadil lipo. Drevo je bilo po vsej  deželi znano kot Rihardova lipa. Pod njeno gosto krošnjo se je hladilo plemstvo, ki je vsako poletje hodilo na Rdeči breg loviti divje merjasce. Tako se je pripetilo, da je ravno ob tem drevesu cesar Sigismund zaprosil za roko Barbaro Celjsko. Če bi lipa danes še stala, bi lahko v njenem lubju videli z nožičkom vrezano srce, v njem pa napis ŽIGA + BARBA, zraven pa pripisano letnico 1405.  Leta 1648 se je iz tridesetletne vojne vrnil neki kmet iz Rdečega brega. S seboj je prinesel polno skrinjo zlatnikov. Iz hvaležnosti, da se je v cesarstvo zopet vrnil mir, je ob lipi postavil visoko peč in v njej stopil vseh 5000 novcev,  nato pa s pozlato prebarval vso drevo od korenin do krošnje. Lovrenčani so bili ponosni na pozlačeno drevo, zato so ga poimenovali vestfalska lipa. Vendar veselje ni dolgo trajalo, ob jasnih nočeh je lipa zažarela v polnem sijaju, močna svetloba je ljudem kratila zaslužen spanec, zjutraj so se zbujali krmežljavi, utrujeni in zlovoljni. Po več mesecih nespečnosti so leta 1649 ob februarski polni luni zlato iz drevesa postrgali in ga vrgli v Dravo. Tam so ga našli Kobanci in si na Remšniku postavili zlato tele. O tem pišejo stare kronike. Tudi lipa je bila zadovoljna, da se je rešila prevzetnega oblačila. Slovela je namreč kot najbolj skromna lipa na svetu. Od narave ni zahtevala veliko, le po majhnih požirkih je  srkala hranilne snovi in le počasi rasla. Stoletja asketskega življenja in odrekanja so pustila sledove na njeni krhki zunanjosti. Spodaj v dolini so se rojevale in umirale generacije, ona pa je kljubovala v mrzlih zimskih nočeh in vročih poletnih dnevih.  Njene krošnje so bičali divji vetrovi in strele iz temnih oblakov, pod njeno lubje se je zažrla lubadarska zalega in listje so ji popasle požrešne gosenice.  A ona je še vedno stala in nihče več ni vedel, koliko je stara. Živela bi še nadaljnjih 800 let, če ne bi tik ob njej postavili televizijskega oddajnika. Bil je bolj lene sorte in prav nič se mu ni ljubilo delati. Vso naloženo mu delo je  namesto njega  opravila lipa. Leta in leta je  antenam  v dolini pošiljala signale Televizije Ljubljana 1.  Nezdravo žarčenje je hitro uničilo njeno že tako nežno naravo. Končno je klonila v 816. letu starosti. Čeprav ni bila najstarejše drevo lovrenških gozdov, takšnih imamo še nekaj, vključno z 1000 let starim macesnom na Kumnu, katerega bomo vsak čas odkrili, pa je zgodba o stoletni lipi tako presunljiva, da se ob njej orosi oko še tako trdega značaja. Slava ji!

Obiščite Lovrenc, poskusite našo zdravilno vodo, eliksir življenja, ki vam bo podaljšal življenje za najmanj 50 let. Ne verjamete?!  Dokaz so naše stoletne lipe in 1360 let stara sekvoja, ki še vedno neodkrita čaka na vas v bujnih gozdovih Recenjaka!

To je še boljša zgodba kot o Jezerniku! Čestitke Pohorc!