Re: Bilo je nekoč na Pohorju
Tale gospod, avtor članka, bi pa lahko bil danes marsikomu za vzgled....pa še pravilno melodijo Pesmi o skomerskem Jurju je vedel!

Nova Doba leta 1934...
"Morda se ne strinjam s tistim, kar govorite, vendar se bom do konca boril za vašo pravico, da to poveste." Voltaire
Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » Bilo je nekoč na Pohorju
Tale gospod, avtor članka, bi pa lahko bil danes marsikomu za vzgled....pa še pravilno melodijo Pesmi o skomerskem Jurju je vedel!

Nova Doba leta 1934...
57 let bo od postavitve spomenika Vodovniku

KULTURNI OBZORNIK
POZABLJENI POHORSKI PESNIK
Jurij Vodovnik!?
Med Pohorci so še danes žive preproste pesmi Jurija Vodovnika, kmečkega samouka in nemirnega trubadurja zakotnih pohorskih vasi, gozdov in globač. V svojem življenju in pesniškem snovanju je bil močno zakoreninjen med pohorskim ljudstvom, delil je usodo neprosvetljenega in od tujcev zatiranega naroda. Sam je živel in umrl v revščini, pesnikovanje mu je bilo v tolažbo in veselje, od tu tudi vse značilnosti njegovih pesmi.
Pred kratkim je pohorski rojak, pisatelj Drago Vresnik napovedal izdajo Vodovnikovih pesmi in akcijo za postavitev spominskega kamna pesniku v Skomarjih. Zato smo mu postavili nekaj vprašanj.
KAJ TE JE IZPODBUDILO DA SI SE LOTIL TE NALOGE?
Bilo je več razlogov. Kot Pohorcu so mi Vodovnikove pesmi zelo blizu, slišal sem jih že kot otrok in jih tudi sam prepeval. Kot literarnega delavca me je Vodovnik zanimal tudi drugače. Predvsem sem občutil, da Vodovniku v naši kulturni zgodovini ni ohranjeno tisto mesto, kot bi ga zaslužil. Njegove pesmi so sicer še žive med ljudmi, neka jih je natiskanih, a vsa njegova pesnika zapuščina s časom propada, ker nihče ne skrbi zanjo. Desetletja so že pretekla od njegove smrti, a knjige pesmi in študije o pesniku še nimamo. Pri tem mi je bilo zmeraj pred očmi, da bi ga ohranili pred pozabo vsaj Pohorci, saj predstavlja za nas prvi poganjek na literarni njivi, čeprav samorastniški. Mislim, da je čas, da Vodovnik zagleda luč sveta v dostojno urejeni knjigi. Nekaj poskusov v tej smeri je napravil že znani ljubitelj Pohorja dr. Fran Mišič, toda danes bi bilo treba delo nadaljevati in ga dokončati.
KDAJ BO KNJIGA IZŠLA?
Želel bi, da bi izšla letos jeseni. To je seveda še odvisno od mnogih okolnosti, med katerimi razumevanje in pomoč podjetij in organizacij na Pohorju nista na zadnjem mestu. Predvidevam, da bomo Vodovnikovo pesniško zbirko med Pohorce razdelili brezplačno. Upam, da mi bo to uspelo, če bo pri Pohorcih kaj dobre volje . Na vsak način pa računam, da mi ne bo treba v imenu Vodovnika ponoviti znane Prešernove: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec (beri Pohorc) naj mu osle kaže... «
IN SPOMENIK?
Ne bom rekel, kakšen bo, ker je to prav tako odvisno. Sicer že veste, kaj mislim povedati. Resnica je, da na Pohorju ni danes niti enega spomenika, ki bi nas spominjal zaslužnih mož preteklosti. Mislim, da si je polproletarec Vodovnik zaslužil skromen spomenik. Na Pohorju imamo granit, spomenik bo bržkone iz njega. Pričakujem seveda razumevanje gospodarskih podjetij tako v svojem imenu kot v imenu odbora, ki se je v ta namen že formiral. Pohorci smo v preteklost zgradili že precej cerkva in kapelic raznim patronom, ki o Pohorju niti sanjali niso, zato bomo najbrž zmogli postavit tudi skromen spomenik, ki bo planince in ljubitelje naših zelenih pohorskih samot opozarjal, da smo tudi Pohorci imeli v preteklosti moža — pesnika Vodovnika.
ŠE KAJ?
Spomenik bo stal v Skomarjih, mesto še ni izbrano. Odkritje bomo praznovali z »Vodovnikovim tednom« in proslavo večjega obsega najbrž že v jeseni... Kot vidite, je naš odbor storil vse, kar je mogel. Zdaj je vrsta na Pohorcih samih, pa tudi na tistih, ki imajo Pohorje in Pohorce radi. Ker Pohorci radi prebero vse kar je v zvezi s tem imenom upam, da jih bodo tudi te vrstice dosegle. Tako bi bilo namreč najbolj prav ker govorim tudi v njihovem imenu in po resnici ne bi rad kaj preveč povedal in obljubil. Naj ponovim: zamisel je dobra, se že tudi uresničuje, samo piko bodo postavili Pohorci sami.
VEČER, Leto XI., št. 32, 8. 2. 1955, str. 2
Ja, ja Pohorje ne pozna meja…
--
Čeprav takrat Pohorci niso poznali šol, se je Jurij Vodovnik z lastno
marljivosrtjo naučil pisati in brati, kar še posebej dokazuje njegov talent!
Pohorski ljudski pevec bi se brez dvoma lahko razvil v odličnega
pesnika, če bi živel na pravem kraju in ob pravem času.
Vendar njegova odločitev je bila trdna – ostati Veseli Skomerjan!

Pozdravljeni! Zanima me, če ima kdo kakšno idejo, kako bi dali ime zelo visoki točki na vrhu Pohorja. .....npr.
kot "Orlovo gnezdo" alipd
Hvala za ideje!
"Skomre" - rojstna vas Jurija Vodovnika - kjer je temperatura, v povprečju za 5 stopinj C, nižja kot v dolini....

Neverjetno, koliko razglednic Koče na Pesku je bilo izdanih pred 2.sv vojno. ..Ko venomer mislim, zdaj pa poznam (imam)
že vse, se pojavi novi motiv....Kdo bi si mislil, da je bila ta koča takrat tako pomembna in obiskana!

"Mnogo lepih pozdravov iz planinskega raja na Pohorju ti pošiljam", je zapisala Ana Z. na razglednico Koče na Klopnem vrhu, par mesecev pred začetkom druge svetovne vojne...

...časi minevajo, oblasti se menjujejo...Pohorje pa ostaja...
Pa skoraj ni slike Klopnovrške bajte brez krav ![]()
Dobra dva tedna pred otvoritvijo Koče na Pesku leta 1929 (ki je bila poprej v lasti Josipa Winterja iz Zreč), so konjiški planinci na novo markirali vse planinske poti tudi iz severne strani Pohorja...
...Takole so zapisali v takratnem Jutru:
"— Dravinjska podružnica SPD v Konjicah je na novo markirala pot iz trga 5v. Lovrenc na Pohorju do svoje koče na
Pesku. Tako bo turistom, ki se udeležijo otvoritve dne 15. t. m. omogočen lahek dohod tudi iz Sv. Lovrenca, odkoder vodi
najkrajša pot za turiste iz Maribora in sploh iz Dravske doline. Podružnica je tudi izsekala dohod do lovrenških jezer in
istotako zaznamovala pot do tja. Vsa markirana pota so zaznamovana z orijentacijskimi tablami"
Ja, do koče na Pesku res vodi najkrajša pot iz Lovrenca, danes pa tudi do Rogle, za vse tiste, ki želijo priti tja iz mariborske strani, bolje rečeno iz Dravske doline. Tudi po cesti je tako, po poteku se mi zdi cesta iz Lovrenca celo bolj prijazna kot tista iz Zreč, a kaj, ko ni asfaltirana. Še zdaleč pa ni tako katastrofalna kot pa cesta iz Osankarce do Areha.
Ker ni vse črno, niti vse belo, moram reči, da ima sedanji lovrenški župan zelo prav, ko opozarja na to cesto, podobno kot on razmišljam tudi o Lovrenških jezerih, del jih vseeno leži v občini Lovrenc, tudi ime imajo po njem. Kdo pa jih trži? Enostavno tisti, ki je bil bolj podjeten in bolj iznajdljiv.
Moja mama je imela po befelu prvo službo na Skomarju. Pa mi še danes pove, kako je bilo, da je prišla do njega (verjetno se prav piše do njih? Do Skomar). Opisala je tudi Zreče iz leta 1958 in jih primerjala z Lovrencem, kamor je prišla nekaj let kasneje. Za odtenek je bil takrat Lovrenc v prednosti: v očeh ene primorske čeče.
Danes je zadeva zelo drugačna. Po lepoti me Zreče ravno ne impresionirajo, me pa po infrastrukturi in gospodarskem vplivu, ki je izredno močan in razvejan po vsej Sloveniji. Je tudi razumljivo, ker so Zreče prometno lahko dostopne ostalemu prostoru. Ključno pa je to, da je pred nekaj desetletji vodilo Unior nekaj zelo modrih in dalnjovidnih mož. Za razliko od naše lovrenške samozaverovanosti. Po mojem so danes Zreče ena izmed bolj bogatih občin v Sloveniji.
Skomarje in Zreče - dva najljubša krajevna imena ![]()
----
Kot otrok se spomnim, kako so ljudje množično nabirali Arniko po planjavah Rogle in jo potem v zdravilne namene namočili v žganje...
danes naj bi bila Arnika zaščitena? in jo je prepovedano nabirati...
...zato smo naredili nov poskus in smo v pohorski šnops dali ameriški oziroma ameriško-pohorski slamnik:):)
Tole bomo tudi dali gor, ker je Pohorc napisal tak lepe stvari za občino Zreče...

A je res nabiranje arnike prepovedano?
Zadnjič sem bil na Rogli in sem se sprehajal okoli novega »Jezera«, potem pa po asfaltni potki, mimo krav do ne vem česa. Ker se mi je zdelo neumno, da spet hodim po asfaltu, sem raje stopil med bolj znane pohorske trave, na mehek mah, in ga ubiral po svoje. Vidim tam pod drevesom klop, kot da jo je Stvarnik naredil zame. Sedem, ven potegnem tobak (tega več v filmih ni), prižgem in potegnem. Sedim in nič ne razmišljam, nakar le vidim gospo, ki s košarico veselo skače po travniku, se sklanja, nekaj nabira in vsa je bila zaskrbljena. Takšnih prizorov je človek navajen, moški lovci, ženske nabiralke; kar poglejte njihove resne in osredotočene obraze v nakupovalnih centrih in zdolgočasene frise njih spremljevalcev.
Vidim kako ga hitro ubira gor po bregu, se sklanja, spet pohiti, se prikloni in pobere, nakar me vidi. Tako spokojnega, sedečega na klopci pod pohorsko smreko. Jaz si skušam nadeti videz – briga me, čeprav imaš tu plantažo konoplje, mir mi daj - , a ona me motri, nepremično in gotovo kot to babe znajo. Potem pa to ženšče, namesto, da bi ga ubralo, nameri korak naravnost, do mene.
»Dober den,« me pozdravi. Znan in domač je bil ta glas že na prvo uho. Se je kar videlo, da me bo čisto povozila. »A počivate?« me vpraša. Glas je bil tako domač in topel, da sem rekel: »Vda, a vi pa arniko nabirate?« »Ko pa čem, če je pa v Lovrenci nimamo?« . »Mi dama jo todi nabiramo, pal jo pa na šnops domo,« sem rekel.. »A, da jo vi todi nabirate! Pal bom pa šla še tja čez pukl pogledat, » in jo je že premočrtno pičila gor po bregu.
Res nisem vedel, da se arnike več ne sme nabirati, vedel sem, da se po nekaterih gozdovih ne sme hoditi in nabirati gozdnih sadežev. No, si bom pa zapomnil, da sem gospo iz Lovrenca zalotil pri inkriminiranem dejanju.
Kolikor sem slišal, naj bi bilo nabiranje Arnike prepovedano? Obstaja pa tudi možnost, da je nekdo zadevo "napihnil"...
Če pogledamo na strani...
http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_zav … _Sloveniji
Arniko uvrščamo med "zavarovane domorodne rastlline"
...vendar po klasifikacij C in O
- je pogojno dovoljen odvzem iz narave in izkoriščanje
- spada med rastlinske vrste, pri katerih je dovoljen odvzem iz narave in zbiranje nadzemnih delov, razen semen oziroma plodov, za osebne namene
torej če razumem prav, cvetove ni prepovedano nabirati, razen če so namenjeni prodaji ![]()
!!!in če seveda ne vsebujejo semen ![]()
Leto 1932,članek iz Jutra:
50 km smučarska tekma s 1500 markirnimi zastavami od Ruške koče preko Klopnega vrha, Peska, Rogle, obrat pri Lovrenških jezerih in nazaj do Ruške koče.
Ideja o smuki in turizmu na tem koncu Pohorja ni iznajdba zadnjih nekaj desetletij.

Ko pohorc pride na Skomarje, najprej zagleda ttihle usn tobl...

..."tista ves je Coklpurk" ...
Kolikor sem slišal, naj bi bilo nabiranje Arnike prepovedano? Obstaja pa tudi možnost, da je nekdo zadevo "napihnil"...
Če pogledamo na strani...
http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_zav … _Sloveniji
Arniko uvrščamo med "zavarovane domorodne rastlline"
...vendar po klasifikacij C in O- je pogojno dovoljen odvzem iz narave in izkoriščanje
- spada med rastlinske vrste, pri katerih je dovoljen odvzem iz narave in zbiranje nadzemnih delov, razen semen oziroma plodov, za osebne namenetorej če razumem prav, cvetove ni prepovedano nabirati, razen če so namenjeni prodaji
!!!in če seveda ne vsebujejo semen
Če se nabira po pravilih samo venčni listi potem ni nobene bojazni. Tisti, ki pa trgajo cele cvetove pa se sploh ne zavedajo, da lahko nabirajo tudi strupene žuželke, ki se nahajajo v cvetovih samih
Zato nabirajte le cvetne liste pa bo vse vredu in bo Arnika služila tudi svojemu namenu seme pa bo ostalo na rastišču ![]()
lp
Lovrenc - po prvi svet.vojni?

Posebnost iz južnega Pohorja - s Šinkli krita avtobusna postaja

domačini provijo, "de bojde nij bla ZASTAM"
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » Bilo je nekoč na Pohorju
Powered by PunBB