V poduk ino zabavo! (Stran 23 od 29)

Pred petdesetimi leti

Pri Lovrencu na Pohorju bodo adaptirali zdravstveni dom

Zdravstveni dom pri Lovrencu na Pohorju je že v zelo slabem stanju. Sedaj pa imajo že pripravljene načrte za prezidavo in bodo zdravstveni dom letos temeljito popravili. Adaptacija doma bo veljala okrog 15 milijonov dinarjev.                                    -ko-

2212.    VEČER,  leto XIX.,  št. 102,  3. 5. 1963,  str. 4

Mogoče koga zanima, kako daleč sem s članki o Lovrencu na Pohorju in o knjižnicah v Mariboru.

Do sedaj sem o Lovrencu in Lovrenčanih našel 3412 člankov (od tega jih je za objavo pripravljenih 2222), o knjižnicah v Mariboru pa sem našel še 2325 člankov - vsega skupaj torej 5737 prispevkov.

Z natančnim pregledom tedanjega Večera sem prišel do februarja 1963. Teh člankov je vsega skupaj 4589, ostale članke (do številke 5737) pa sem našel z Večerovim iskalnikom, in sicer sem pregledal članke vse do leta 1973.

Maksek,
molo si ga mimo pihno!

Nič ne delam v službi, ampak izključno v svojem prostem času - da se ne bodo širile neresnice po Lovrencu!

Lp!
Jože Javornik

Ne direktor za vsako ceno

  Tovarna kos in srpov pri Lovrencu na Pohorju je ostala začasno brez direktorja. Dosedanji direktor odhaja v pokoj, na razpis za novega pa je občinska komisija (v kateri so tudi predstavniki podjetja) dobila le dve ponudbi, in to ponudbo kvalificiranega kovača in kvalificiranega ključavničarja. Komisija je pravilno ocenila, da nobena od ponudb ne ustreza, ker potrebuje takšno podjetje, kot je tovarna pri Lovrencu (ki ima med drugim tudi razvejane poslovne stike s tujino) ustreznega strokovnjaka za direktorja. S tem mnenjem se je strinjala tudi občinska skupščina občine Maribor-Tabor na svojem zadnjem zasedanju.
  Razpis za direktorja bodo ponovili in komisija pričakuje, da se ga bodo tokrat udeležili ljudje z ustreznimi strokovnimi in drugimi kvalifikacijami za tako odgovorno delovno mesto. Kajti postaviti direktorja za vsako ceno bi pomenilo slabo uslugo kolektivu lovrenške tovarne, ki si zelo prizadeva za napredek svojega podjetja.         K. L.

2340.    VEČER,  leto XIX.,  št. 180,  5. 8. 1963,  str. 3

Zanima me, če je morda kdo izmed vas poznal ali slišal za Lovrenčana, ki je osebno poznal nekdanjega ameriškega predsednika JFK-ja?

Članek o tem sledi...

Obljubljeni članek

V Janževskem vrhu nad Podvelko preživlja svoje počitnice Ivan Hojnik

Mož, ki je Kennedyju pomerjal obleke

Cesta po dravski dolini od Podvelke do Brezna je asfaltirana, toda kaj, ko je Janževski vrh na desnem bregu Drave. Treba je pri Podvelki čez most in potem po strmi — toda dobro vzdrževani — pohorski cesti do hiše številke 12. Tam je trenutno na dopustu — bolje bi rekli na počitnicah, ker je že v pokoju — ameriški državljan slovenskega rodu Ivan Hojnik. Mož, ki je dolga leta pomerjal obleke pokojnemu ameriškemu predsedniku Johnn F. Kennedvju!
Ivan Hojnik se je rodil leta 1882 — torej pred 81 leti! — v Lovrencu na Pohorju. Oče Lenart je bil krojaški mojster in mladi Ivan se je pri njem izučil obrti. Ni bil že več prav mlad, ko se je leta 1921 izselil v Združene države Amerike. Delal je v različnih krojaških delavnicah, najdalje pa v enem najuglednejših ameriških krojaških salonov F. L. Dunne v Bostonu, ki pa je imel svojo podružnico tudi v New Yorku.
V krojaškem salonu F. L. Dunne, kjer je bilo hkrati zaposlenih tudi 130 do 140 krojačev, je delal več kakor 25 let, vse do svoje upokojitve v letu 1958. Razdelitev dela v tem salonu — in tudi nasploh v ameriških krojaških salonih — je nekoliko drugačna kot pri nas. Tam imajo posebne prikrojevalce, potem krojače, ki samo šivajo, in tudi — izraz morda ne ustreza najbolje — pomerjevalce. Krojači z dolgoletnimi izkušnjami pomerjajo na naročniku na pol izdelane obleke in ugotavljajo potrebne korekture. Podjetje F. L. Dunne je imelo tri pomerjevalce: posebej za hlače, posebej za telovnike in posebej za suknjiče ter plašče. Ivan Hojnik je bil pomerjevalec za suknjiče in plašče.
Pri krojaški tvrdki F. L. Dunne si je dal šivati obleke tudi pokojni predsednik ZDA John F. Kennedy.
»Če se spomnim Johna Kenedyja?« se je nasmehnil Ivan Hojnik, ko smo ga obiskali. »Seveda! Tako dobro, kakor da bi se včeraj srečala. Kolikokrat sem mu pomeril suknjič in plašč . . .« se je zamislil Hojnik. »Pa vendar, John ni bil naša najboljša stranka iz družine Kennedy. Njegov brat Robert je pri nas naročil še mnogo več oblek. Ne vem, ali je bil Johnu naš salon predrag ali kaj. Saj pretirano razsipen John res nikoli ni bil,« se je zasmejal Ivan Hojnik.
»Veste, naš salon je imel zelo velik ugled. Samo bogati ljudje so si dali pri nas šivati obleke. Nekateri kar po trideset ali štirideset oblek hkrati.
Če sem hodil pomerjat obleke h Kennedyjevim na dom? Ne, nikoli. To pri nas ni bilo v navadi. Stranke so se same potrudile v salon. Tudi John in Robert. Pripeljala sta se z avtomobilom, in bila sta vselej dobre volje. Posebno John je bil pogosto nasmejan. In imel je zelo dober okus, kar se mode tiče. Ne, žena ga nikoli ni spremljala k pomerjanju oblek. Jacqueline sem poznal samo iz slik v časopisih in iz televizijskih oddaj.
Zadnjič sem Johna Kennedyju pomerjal obleko nekaj časa predtem, ko sem stopil v pokoj, to je v letu 1958. V našem salonu si je dal šivati obleke tudi bivši predsednik Eisenhower, vendar v newyorški podružnici. In še mnogo podobnih odličnikov je bilo na seznamu naših strank,« je dejal Ivan Hojnik.
Ko se je Ivanu Hojniku zdelo, da predolgo ne pride do pokojnine, je napisal pismo Johnu F. Kennedyju. In Kennedy mu je tudi prijazno odgovoril. Pojasnil mu je, kaj je še potrebno, da bo prejemal pokojnino. Potem se je kmalu vse uredilo. Kennedvjevo pismo z originalnim podpisom še danes hrani.
Po upokojitvi se je Ivan Hojnik naselil v Kaliforniji, v Los Angelesu. Mika pa ga tudi domovina. »Kadar sem v Ameriki, bi rad domov pod Pohorje,« pravi, »kadar sem pa tukaj, me vleče zopet čez lužo. Razumeti morate, tam imam dve hčerki in sina, poleg teh pa še osem vnukov.« Po dvakrat na leto se napoti Ivan Hojnik iz Amerike v dolino Drave pod Pohorje, kjer ima na Janževskem vrhu št. 12 skromno bajtico.

Hudo mu je za pokojnim predsednikom Johnom F. Kennedyem. »Tudi če bi ga osebno ne poznal, bi mi bilo hudo za njim, ker je bil poštenjak in je vse svoje napore vložil v korist svoje — in zdaj tudi moje — domovine in miru na svetu. Saj veste, če pa ga človek potem še osebno pozna, kot sem ga jaz, in ve, da je bil tudi v zasebnem življenja sijajen fant, no, v tem primeru je še nekoliko huje . . .«
Ivan Hojnik Ima 81 let, kaže jih pa — brez pretiravanja — 61! In če ga bo v prihodnjih dneh kdo srečal oprtanega z nahrbtnikom, v gojzericah in z leseno palico v desnici, kako podjetno stopa od Podvelke navkreber proti Janževskemu vrhu, skoraj ne bo mogel verjeti, da je prav ta mož tolikokrat pomerjal obleke pokojnemu ameriškemu predsedniku Johnu Kennedyu . . .

B. SENICA

2454.    VEČER,  leto XIX.,  št. 277,  27. 11. 1963,  str. 8

Neurje nad Pohorjem

Veter je podrl 50 do 80 let stara drevesa - Pogrešajo precej živine - Človeških žrtev ni bilo

V noči od torka na sredo je divjal nad Pohorjem velik vihar. Približno opolnoči je dosegel hitrost 60 kilometrov na uro, v sunkih tudi nad 100 kilometrov. Veliko škodo je naredil vihar na lovrenškem obratu gozdnega gospodarstva.

Kakor nam je povedal inž. Hojnik, je vihar podrl pri Ostruhovi žagi pod Peskom okrog 30 hektarjev gozda. Po približnih izračunih je podrtih na tem območju 10.000 do 12.000 kubikov lesa. Predvidevajo, da je imelo neurje, ki je divjalo prek tega ozemlja, enega ali dva močnejša sunka, tako da je podrlo vsa drevesa, ki ležijo vsa v tisto smer.
Cesta Lovrenc—Pesek je na odseku 800 metrov popolnoma zatrpana. Delavci gozdnega gospodarstva so včeraj že začeli očiščevalno akcijo, vendar so dela zelo težka. Cesta in vse ozemlje je zatrpano s smrekovino. Kakor hitro so premaknili eno izmed ležečih dreves, se je sprožil plaz ostalega lesnega materiala.
Neurje je podrlo smrekov gozd, v katerem so bila drevesa stara od 50 do 80 let, visoka 25 metrov in debela tudi do 80 centimetrov, torej lesni material, najprimernejši za hlodovino.
Ker je vihar polomil drevesa pol metra od tal in jih v nadaljnjih sunkih še večkrat prelomil, bo les uporaben samo za celolozo in drva. Za očiščenje tega območja bi potrebovali 200 ljudi in 60 delovnih dni, da bi ves les izdelali in pospravili. Največ težav bodo delali gozdni odpadki, vejevje in štori. Štore dreves, ki jih je veter prelomil, bo treba izkopati, kajti na tem območju bodo morali ves predel ponovno umetno pogozditi.
Na srečo v bližini ni kmetij razen Ostruhove žage, ki jo je odneslo v potok. Človeških žrtev ni bilo. Pogrešajo pa več glav živine, ki se je pasla na tem območju. Do včeraj dopoldne so rešili dva vola, zatrpana med vejevjem, tako da se nista mogla niti mnogo divjadi, vendar je njihovo reševanje do sedaj nemogoče. Verjetno je vihar povzročil škodo tudi na drugih področjih, vendar še nimajo podatkov. Domačini že desetletja ne pomnijo podobnega neurja.
S. Pukl

2611.    VEČER,  leto XX.,  št. 194(5112),  20. 8. 1964,  str. 4

ŠPORTNA ZANESENOST NE POZNA MEJA

Grilčeva je silvestrovala v vlaku!

Novoletni smučarski praznik v Mojstrani je za nami. Naši najboljši tekači na smučeh so v dokaj skromni in nič kaj »internacionalni« mednarodni konkurenci kar zapovrstjo posegali po prvih mestih in kar je ob tem še najbolj izpodbudno — svoj dokončni prodor v jugoslovanski vrh te smučarske zvrsti so opravičila »sveža« imena.

Tista, ob kateri »izgoreva« v znoju novopečeni zvezni trener Janez Pavčič in tista, ob katerih nekateri pomišljajo na svetovno prvenstvo v Oslu. Ravenčan Mirko Bavče, njegova »rojakinja« Majda Mlatej, pa Lovrenčanke Jožica Grlič, Krista Pliberšek, Jelica Grušovnik . . .  Razveseljivo ni samo dejstvo, da se je po sobotni in nedeljski Mojstrani Gorenjska umaknila Koroški kot najbolj kakovostnemu središču naših tekačev na smučeh; v oči bodejo predvsem njihova leta, njihova mladost. Lovrenški entuziast Tone Garneš je pred tekmami v Mojstrani zatrjeval, da je po umiku Mare Rekar zanje napočil pravi trenutek. Skoraj priznati moramo, da mu spočetka niti nismo (vsaj popolnoma) verjeli: »motila« nas je pri tem le dekliška zanesenost, igriva razposajenost ob prvem snegu na Lovrencu in vse listo, kar človeka zavede, ga prepriča, in tokrat nas občutek ni varal.
»Jožica je silvestrovala kar v vlaku,« šepetajo te dni po Lovrencu. »Bila je sama v kupeju in niti vedela ni, da je minila polnoč, ko povsod . . .«
Vlak pa je sopihal proti Mojstrani in v njeni glavi so se »podile« misli o težki mednarodni preizkušnji . . .  Pa se je spoprijela le z znanimi obrazi! In s stoperico!
Zapisati velja torej očitke na račun organizatorjev, ki so vse do zadnjega nihali med »bo-ne bo« in končno izigrali tujce, ki so po številnih telegramih najbrž zmajevali z glavjim in raje spravili že pripravljene »dilce«. Naša vsakoletna največja prireditev v smuških tekih je torej »samomorilsko« načela svoj renome, domači fantje in dekleta pa bodo morali čakati vse do zadnjega v meseca, ko jih bo pričakal Bohinj in morda nova »mednarodna« preizkušnja. Pa naj kdorkoli še podvomi v nezaupanje nekaterih tekmovalk v lastne moči . . .
F. JAUK

2742.    VEČER,  leto XXI.,  št. 2(5225),  5. 1. 1965,  str. 7

»VEČEROV« INTERVJU

Mariborčan? Ljubljančan?

Režiserja in glasbenega pedagoga Hinka Košaka smo našli v ljubljanski operi. Naj nam kar sam pove, zakaj ga ni bilo v radijski hiši, kjer je v »službi«.
● Režiram Mozartovo komično opero Cosi Fan Tutti, se pravi, da sem tukaj kot gost, delovni gost namreč.

— STE ZADOVOLJNI?
● Z vlogo gosta? Prav gotovo, saj je to moja prva režija na opernih deskah po sedemletnem presledku, ko sem režiral Donizettijev Ljubezenski napoj. Kako gre? Sprva se nisem najbolje »ujel«. Saj si lahko mislite, kako je pianistu, če sedem let ni sedel za klavirjem, in pevcu, če je moral biti nekaj let nem. Ne vem, zakaj bi moralo biti režiserju lažje . . . No, zdaj je že vse v redu in s predstavo sem prav zadovoljen. Upam, da ne bom edini.

— NAJ TO POMENI, DA PRIČAKUJETE UGODNO KRITIKO?
● Oprostite, to je že nekaj drugega! Sem pristaš kritike Alfreda Carra, Diebolta in pri nas Josipa Vidmarja . . .

— VIDMARJU ŠTEVILNI GLASOVI OČITAJO SENILNOST.
● Zdi se mi, da so prej senilni tisti, ki »vpijejo« nanj. Bolje bi bilo, če bi si mladi prej poskušali pridobiti izredno znanje, ki ga Josip Vidmar ima, in predvsem globoko osebno kulturo.
Prav osebno kulturo pri mladih, najbolj pogrešam.

— STE PRI RADIU ZADOVOLJNI?
● Nekje pač moram biti v delovnem razmerju. Svobodnim umetnikom vremena niso
naklonjena, da bi si lahko privoščil izbiro dela po svojem okusu.

— BI RADI REŽIRALI V LJUBLJANSKI DRAMI?
● Naj vas ne začudi vendar moram odločno reči: ne! Kvant in neslanosti na odru ne prenesem! Na žalost daje prav ljubljanski repertoar prednost tem »modernim strujam«. Ne morem nič za to, vendar sem pristaš kulturnega gledališča. Rad imam teater — življenje, brez njega bi mi bilo prazno — toda kulturnost postavljam na prvo mesto!

— STE IMELI ZADNJE ČASE KAKŠNO »VELIKO ŽELJO«?
● Imel: In na žalost prav v zvezi z Mariborom. Imel sem pogodbo za režijo Janačkovega Jenufa v mariborski operi, vendar kaže, da ne bo nič iz tega. Žal mi je, ker sem se za začetek že do kraja pripravil, in žal mi je še posebej zato, ker gre za izredno lepo in izredno kulturno delo. Navezal sem se nanjo in sem se je veselil.

— REŽISER STE IN PRAVITE, DA VAM LE GLEDALIŠČE DAJE PRAVO ZADOVOLJSTVO? SAMO GLEDALIŠČE?
● Morda še raje delam kot pedagog na glasbeni akademiji. Veselja imam tam prav gotovo največ, saj imam tam nekaj izrednih talentov, in ker so gojenci III. stopnje, bodo kmalu imeli priložnost predstaviti se občinstvu.

— KOGA BI LAHKO POSEBEJ PRIPOROČILI?
● Prav gotovo beritonista Konrada Orožima iz Maribora in mezosopranistko Jasno Podolšak, ki bo — tako se mi zdi — kmalu doživela »krst« v mariborski operi.

— VELIKOKRAT OMENJATE MARIBOR, IMATE KAKŠNE »POSEBNE RAZLOGE« ZA TO?
● Lahko bi rekel da. Saj sem pravzaprav Mariborčan. Točneje iz Puščave pri Lovrencu na Pohorju. V Mariboru sem preživljal šolska leta, dokler nisem odšel na visoko šolo za glasbo na Dunaj.

— VELIKO STE SE »POMIKALI PO SVETU: MARIBOR, DUNAJ, SARAJEVO, KOPER . . . IN ZDAJ LJUBLJANA. KAJ STE PRAVZAPRAV: MARIBORČAN? LJUBLJANČAN?
● Najteže mi je odgovoriti na to vprašanje. Ko ste mi omenili Večer, me je takoj zajela nekakšna mariborska sentimentalnost«, vendar . . . Kadar pridem v Maribor, naletim le na tuje ljudi in tuje mesto. Maribora, ki sem ga poznal ni več, torej bi se lahko imel za »nekdanjega Mariborčana«, in ne za Mariborčana. Ljubljančan? Najbolje bi mi bilo reči kar »brezdomec«, ptica brez gnezda. Sicer pa — tudi brezdomstvo ni brez čara in brez spominov.
Igo Tratnič

2774.    VEČER,  leto XXI.,  št. 71 (5394),  27. 3. 1965,  str. 12