V kakšni družbi živimo?

Pričelo bo kričati kamenje, če o tem ne bom spregovorila. Kraj in čas dogajanja - petek, 31. 1. 2014, ob 13.30 uri, avtobus na relaciji Maribor - Lovrenc. Vremenske razmere so že v petek bile takšne, da smo se na avtobusu znašli ljudje, ki nam vožnja z avobusom ni vsakodnevno opravilo. Kljub vremenu na avtobusu ni bilo pretirane gneče. Vsi bi lahko sedeli, če bi v zadnjem delu avtobusa potniki svoje torbe dvignili in jih imeli v svojem naročju. V zadnem trenutku, povsem v zadnjem delu avtobusa je potnica le dvignila svojo torbico (ne težko torbo) in lahko sem sedla. Skoraj sem že pozabila, kako sem iskala prosti sedež, opazujem potnike, tudi dijake, ki vstopajo pri gimnaziji v Rušah, opazim res simpatično dijakinjo, ki se nasmiha levo in desno, klepata.... Mislim si, kako lepa so dijaška leta in spomini me odnesejo leta nazaj. A le za nekaj trenutkov. Na postaji (Lobnica) vstopi moški z otrokom(4 leta?), ki že sam gre po avtobusu in se ozira, kje bi z očetom lahko sedel. Oče plačuje in pride za otrokom. Ozirata se po sedežih s torbami in kaj se zgodi - NIČ?! Nihče, prav nihče ni dvignil torbe. Oče da izjavo, ki me prav tako razjezi, saj se skupaj z otrokom poda k samemu vhodu avtobusa in tam najde prazen sedež. Vsi tisti mladostniki, ki sem jih še malo prej občudovala so postali grdi - njihov odnos do soljudi je takšen, da me postaja strah, v kakšni družbi živim.
Vedno sem bila optimistična, kar se tiče mladine, zdi se mi tudi, da jih v veliki meri razumem, a ne razumem petkovega dogajanja na avtobusu. 6 potnikov je imelo svojo torbo na sedežu, medtem, ko nekdo ni imel kam sesti. Sprašujem se, kje smo zgrešili? Ne morem in ne želim misliti, da jih tako učijo starši, tako jih ne uči šola! Življenja s takšnimi mladimi me je strah.
Nekateri boste rekli, da je to le ena stvar, da znajo tudi kaj dobrega, da znajo tudi pomagati. Res je, prav gotovo so tudi takšni, a jaz jih žal v petek pač nisem srečala. Vesela bom, če bodo to prebrali in se videli z mojimi očmi, saj morda ne vedo, kako grozljivo sliko kažejo. Nekdo jim to mora povedati - nekaj sem jim že povedala na avtobusu, pa sem bila samo godrnjava potnica, ki je nihče ni slišal. Ne želim odpirati teme, kjer bi vsakdo kritiziral mlade, želim le, da mladina prebere in razmisli.
Katica Vezjak