POŽARNA BRAMBA NADUČITELJA IN GASILSKEGA STOTNIKA MOGGEJA
Prav čudno se je moralo zdeti prednikom, ko se je takrat v stari Avstriji v lovrenškem trgu prvič javno zapela nemška patriotska himna “Die Wacht am Rhein”. Bogve kako jim je bilo pri srcu, ko so se v imenu nemške omike in nadvlade počele prav čudne reči: “ V dokaz navedemo le to, da so pred nekaterimi tedni v neki tukajšnji krčmi dva človeka domačina hudo pobili. Ko je eden teh že ves omamljen ležal na tleh, bili so ti omikanci še vedno po njem ter kričali: „Crkni slovenski pes!" “ Takšnih dogodkov pa je bilo še veliko; neizprosno rušijo umišljene in nostalgične predstave o stari Avstriji ter dobrohotnem cesarju Francu Jožefu – “očetu vseh njenih narodov.”
Predniki v naših krajih pa so že dolgo Slovenci, zato pa je šentpavelski opat Hieronim Marchstaller leta 1627 naročil falskemu upravniku in tam živečim menihom, naj se naučijo slovenskega jezika, da se bodo lahko sporazumevali s podložniki!
Pa vendar se je v drugi polovici 19. stoletja zdelo, da so Nemci tu že od nekdaj. A so jim narodno zavedni domačini ugovarjali, ko so v Slovenskem gospodarju pojasnevali nemški izvor Tržanov: “ To so posebno take vrste ljudi, kateri so k nam privandrali in so rojeni od slovenskih starišev. Pravih Nemcev ne najdeš tukaj toliko kakor je prstov na roki, razun tovarniških delavcev .“
Med takšne “privandrance” sodi tudi nadučitelj ( ravnatelj) lovrenške ljudske šole Michael Moge. Lovrenčani so ga še dolgo pomnili, nedvomno je za kraj naredil tudi kaj koristnega in zato sodba o njem ne more biti le enostranska, pa vendar je bivanje gospoda nadučitelja v Lovrencu, zgodba o ponemčevanju Spodnje Štajerske. Bil je član in podpornik vseh nemških raznarodovalnih organizacij v kraju in včasih se je znal prav bridko maščevati kakšnemu od “narodnjakov”. Leta 1883 je prevzel vajeti tudi v lovrenškem gasilskem društvu , od takrat dalje je vsa društvena dokumentacija, ki je prišla izpod njegovega peresa, napisana v nemščini! Kljub temu pa lovrenška “Freiwilige Feuerwehr”, ni bila povsem v nemških rokah, v njem so bili tudi narodno zavedni Lovrenčani, eden od njih se je še posebej spotaknil nad protipožarno ozaveščenostjo svojega stotnika:
“ V torek, dne 5. maja moramo sploh nesrečen dan imenovati. Ubil se je nek drvar v Kumenu, vol v Krecenbahu in še več drugih nesreč se je ta dan prigodilo. Od teh hočem le eno nekaj bolj omeniti. V torek, ko smo po sv. maši iz Križeve cerkve stopili, zasliši se glas „ogenj!" v šoli gori! Zvon iz zvonika in trompeta se oglasita in kličeta na brambo. Brambovcev nas je bilo v tem trenutku dovolj, saj smo bili farmani iz Puščave in iz Šentlovrenca še vsi zbrani. Učenci začnejo kričati in jokati. Dim se zruši iz oken tretjega razreda v prvem nadstropji, za njimi skoči ena učenka iz okna, za njo druga. Slednjo smo ulovili; a prva je obležala, katera se je še le čez nekaj časa zavedela. Roko si je poškodovala, in nosi jo sedaj obešeno. Kaj pa je bilo ? Nek učenec je kupil flašo petroleja, nese ga v šolo in tam steklenico razbije. Gosp. nadučitelj M. Moge tirja od učencev žveplenke, katere tudi dobi in užge petrolej. Plamen švigne do stropa. Ker pa je moder Moge šolska vrata zaprl, začeli so učenci skoz okna skakati. Bilo bi jih gotovo še več skoz okna odbežalo in se poškodovalo, da bi ne bilo takoj nekaj pogumnih mož navzočih, kateri so otroke skozi šolska vrata odpravili. Drugi so dobili le nekaj mehurčkov, samo modri M. si je baje posmodil svoje brke. Kakor je po zimi učence na streho šolskega poslopja nagnal, sneg odmetavat in ker takrat nobeden ni s strehe padel in se ubil, zato je sedaj hotel pač svoje učence v šoli posmoditi. Po tej nesreči je zopet otroke podučeval, naj petrolej le vžgejo, ako se jim razlije. Kaj pa bo tedaj z našimi lesenimi, piravimi bajtami? Ali ne ve, da se pri taki priložnosti petrolej razkropi ? In naše postelje v majhnih hišah? Ali moremo takemu učitelju naše otroke zaupati? Kaj pa bodo šolske oblasti k temu rekle, katerim je to znano? Ali tukaj ni bilo veliko otrok v smrtni nevarnosti? Bog nas varuj takih učiteljev! To delovanje se naznani našim poslancem; drugo pa storijo lehko sami. “
Dopis z naslovom: Gasilski stotnik, Slovenski gospodar, 21.5.1891