Srna na ketni

Prosim, ne blebetat neumnosti za stvari, o katerih je (iz vašega pisanja sodeč) več kot očitno, da nimate pojma. S tem smešite le sami sebe!

Vsako mnenje je legitimno, ni pa nujno, da se z njim drugi strinjajo/mo/. Tako je tudi z mnenji ali je krajan ravnal prav, ko je iz naravnega okolja vzel srninega mladiča in ga ima privezanega z verigo na svojem dvorišču .

  Človek že od pravdavnine tako ali drugače živi z živalmi ali pa vsaj v njihovi bližini. Z opazovanjem se je od njih marsikaj naučil. Tako kot rastline je tudi živali  ločil na koristne in zaželene in na nezaželene, nekoristne, nevarne. Koristne in zaželene je udomačil, druge pa preganjal in več vrst tudi iztrebil ali pa ogrozil. Z razvojem tehnologije se je tudi potreba po domačih živalih spremenila: konje, vole, mule ,osle so zamenjali traktorji, avtomobili, večino oblačil in obutve pa skoraj da ni več živalskega izvora, zamenjal jih je bombaž in umetna vlakna. 

Zaradi redkih stikov ljudi z živalmi /razen na podeželju/ se v laični javnosti vedno bolj izgublja  skozi zgodovino pridobljeno znanje o njih, ki pa ga nemalokrat nadomešča nekoliko ali pa celo povsem izkrivljena slika o živalih.

Ljudje imajo/mo že od nekdaj neustavljivo željo po podrejanju narave oziroma vsega živega.  Dober lastnik (ne glede na to ali je to posameznik ali ustanova kot je živalski vrt) mora živali, ki jo je prisilil živeti v ujetništvu, zagotoviti pogoje, ki posnemajo njeno naravno okolje. Vedeti je torej potrebno, kje vrsta v naravi živi, kako svoje okolje uporablja in v kakšnem odnosu je s pripadniki iste in drugih vrst.

Vsaka žival se je sposobna prilagoditi na spremembe v okolju znotraj nekih meja. Če te meje prestopimo, povečamo živali stres do te mere, da postane občutljiva na bolezni, ki lahko vodijo v smrt (najbolj znani primeri »hitro umirajočih« legvanov), ali pa razvije vedenjske motnje (znano ponavljajoče nihanje glave levo in desno ali neprestana hoja v krogih).

Seveda pa ni vse prepuščeno človekovi dobri volji in znanju, pač pa je potrebno upoštevati naslednjo zakonodajo:

Zakon o zaščiti živali

1. člen: Ta zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; določa pogoje za društva, ki na področju zaščite živali delujejo v javnem interesu; določa nagrade in priznanja na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Ta zakon velja za vse živali, ki imajo razvita čutila za sprejem zunanjih dražljajev in razvit živčni sistem, da boleče zunanje vplive čutijo. Ta zakon se dosledno izvaja pri vretenčarjih, pri drugih živalih pa glede na stopnjo njihove občutljivosti v skladu z ustaljenimi izkušnjami ter znanstvenimi spoznanji.
Pravilnik o zaščiti hišnih živali

         1. člen:
Ta pravilnik določa minimalne pogoje za zaščito hišnih živali.

Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu

1.    člen:
Ta odredba določa, katere bivalne razmere in katera oskrba se štejejo za ustrezne pri zadrževanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu, ne glede na namen zadrževanja.
Ta odredba določa tudi živalske vrste, o katerih pridobitvi je, na podlagi zakona, ki ureja ohranjanje narave, treba obvestiti ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in način obvestitve.

Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah - neuradno prečiščeno besedilo

1.    člen:

Uredba določa prosto živeče živalske vrste, ki so ogrožene ali mednarodno varovane, ureja pravila ravnanja z omenjenimi vrstami, varstvene režime, način varstva njihovih habitatov, instrumente za zagotavljanje ugodnega stanja habitatov teh vrst ter način spremljanja stanja.

Pravilnik o označevanju živali prosto živečih vrst v ujetništvu

1.    člen:
Ta pravilnik določa živali prosto živečih vrst v ujetništvu, ki se označijo, načine njihove označitve, evidenco označitev, vrsto oznak, način dobave oznak, naročanje oznak in nadzor nad označitvijo živali.

  Poleg gornjih predpisov pa imamo še lovsko zakonodajo, ki urejajo lov, upravljanje in gospodarjenje z divjadjo.

Krajan po mojem osebnem mnenju ni ravnal prav, ko je srni vzel njenega mladiča in ga nato privezal na verigo. Srna namreč nikoli ne zapusti svojega mladiča. Ob nevarnosti se  od njega odmakne, ko ta mine, pa se k njemu vrne.. Mladič zaradi varnosti pred plenilci /pri nas lisica/ ob »rojstvu« in še nekaj dni po »rojstvu» nima vonja in prav zato se srna ob nevarnosti oddalji od svojega mladiča in s tem pozornost  usmeri nase. Plenilec srno navoha oz zavoha, mladiča pa ne. Ker gre za nagonsko obrambo oz. zaščito, ravna srna tako tudi, ko se k njej in mladiču približa človek. 

  Divjad  ni domača žival in zato spada v naravno okolje, le v tem okolju se počuti svobodno in zdravo. Da pa živimo v birokratski državi pa je pokazal tudi ta primer. Veliko poti, postopkov in dokumentov je treba,  da se zadeva na zakonit način reši in mladič odda v azil za živali ali v oboro. Zato je novinarka urejanje te zadeve kar posrečeno in upravičeno poimenovala »Bambi birokracija«.

  Poleg tega pa je odvzeti srninega mladiče iz narave in si ga protipravno prilastiti enako kot bi kmetu z njegovega travnika vzeli tele, ga odpeljali, doma pa ga privezali na verigo. V obeh primerih gre za tatvino. Lastnik teleta je kmet, lastnik divjadi pa država.

Pravo je eno, življenje pa je (žal) večkrat nekaj povsem drugega....

Upam, da srno ne izpustijo v naravno okolje, ker bo žal kmalu končala tako kot medved Srečko - pod streli lovcev.

Zakaj ubiti živo bitje samo zato, ker jo je nekdo v nasprotju s predpisi vzel iz naravnega okolja?

Prisvojitev osebka divjadi   

»Pravo je eno, življenje pa nekaj povsem drugega« Prav ta razkorak med pravnim redom in življenjem  posameznikov je našo državo pripeljal v položaj v kakršnem je. Stečaji, bankroti, korupcija, tajkunizacija, zaposlovanje po vezah , neplačevanje prispevkov, odpuščanje delavcev, bogatenje , itd.

  Protipravno ravnanje posameznika je treba reševati na zakonit način, ni dopustno, da bi ga reševali na nezakonit način in tako kot to pričakuje javnost. Okoliščine so lahko obremenilne ali razbremenilne, posledice prekrška pa so lahko neznatnega pomena, kar vse pa se upošteva pri izreku globe oz. kazni. 

    Ker imamo  ljudje že od nekdaj neustavljivo željo po podrejanju narave oziroma vsega živega. Zato so tudi primeri, ko posameznik v naravnem okolju  najde mladiča divjadi  in si ga prisvoji, vedoč ali nevedoč, da je to njegovo ravnanje protipravno ravnanje oz. prekršek po lovski zakonodaji.

   Po določbi prvega odstavka 48. člena ZDlov  (Ur. l. RS, št. 16/2004  in kasnejša sprememba) je prepovedano dotikanje, prenašanje ali prilaščanje najdenih osebkov vseh vrst divjadi. In če kdo  kljub tej zakonski prepovedi najdeni osebek / npr. srninega mladiča / vzame iz naravnega okolja in si ga prilasti pa krši lovsko zakonodajo.

  Divjad /tudi druge prostoživeče živali/ je državna lastnina, last lovske družine pa postane, ko in če je uplenjena v skladu z lovskimi predpisi, t.j. na zakonit način. Iz te zakonske določbe torej jasno izhaja, da je osebek divjadi, protipravno vzet iz naravnega okolja, last države in ne lovske družine. Zato slednja zoper »najditelja« oz. kršitelja prej navedene zakonske določbe ne more ukrepati. Lahko pa ga  ustno ali pisno opozori na njegov nezakonit odvzem osebka iz naravnega okolja in na nezakonito njegovo zadrževanje v ujetništvu in od njega zahteva, da ga  spusti v naravno okolje. Če najditelj njenega opozorila ne upošteva, pa je LD  dolžna dogodek /najditelja/ prijaviti lovskemu inšpektorju, kateri nato na podlagi njene prejete prijave uvede inšpekcijski postopek proti najditelju oz. kršitelju. Prijavo v takem primeru je dolžna podati tudi lovsko čuvajska služba oz. lovski čuvaj. Njegove naloge in pooblastila so določena v 73. členu ZDlov. Po prvi točki prvega odstavka tega člena je lovski čuvaj pooblaščen, da osebe, ki so kršile ali nameravajo kršiti določila ZDLov (2004) ustaviti, preveriti njihovo istovetnost ter o kršitvah obvestiti upravljavca, lovskega inšpektorja, po potrebi pa tudi pristojni organ za notranje zadeve

Azil za živali, obora, živalski vrt so ograjene  površine, kar pomeni, da so v njih nahajajoče se živali v ujetništvu in da ne živijo v naravnem okolju. Zato je za morebitno oddajo osebka divjadi v ujetništvo  / v azil. oboro, živalski vrt /  treba imeti dovoljenje, ki ga izdata v nadaljevanju navedeni ministrstvi. Določba prvega odstavka 49. člena lovskega zakona namreč določa, da divjadi ni dovoljeno zadrževati v ujetništvu brez dovoljenja, katerega pa po drugem odstavku tega istega člena, če so zagotovljene predpisane bivalne razmere in oskrba, lahko izda minister za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo okolja, in to za  čas zdravljenja ali rehabilitacije divjadi. Dovoljenje pa se lahko izda tudi v drugih primerih, ko je to potrebno zaradi varstva divjadi.

    Zasebnih živalskih vrtov, ustanovljenih v skladu s predpisom, ki ureja živalske vrtove, in v katerih se divjad zadržuje z namenom, da se prikaže javnosti v živalskem vrtu, za zdaj še ni ustanovljenih. A tudi za morebitno oddajo osebka v živalski vrt je treba imeti dovoljenje, ki ga izda minister, pristojen za varstvo narave, ob soglasju ministra, pristojnega za divjad in lovstvo /2.od. 49. čl. ZDlov/.

Po 3. odstavku 50. čl. lovskega zakona je v oborah reja divjadi / izvaja se v skladu s predpisi o živinoreji in veterini /   dovoljena, a   brez soglasja prej navedenih ministrstev oddaja osebka divjadi v tako oboro zakonsko ni dovoljena. Lastnik obore mora  imeti listine, ki izkazujejo  izvor živali, ki jih ima v obori, lovska družina pa z državno lastnino ne more razpolagati in odločati kaj storiti z osebkom divjadi, ki se je znašel v prisilnem ujetništvu. Poleg tega pa je lovska družina zavezana tudi k spoštovanju Etičnega kodeksa Slovenskih lovcev, kateri  jo moralno  zavezuje, da se v svojih stališčih vedno opredeljuje in ravna v korist divjadi. In kaj je v takem primeru najboljša rešitev za osebek divjadi v ujetništvu, da se osebi, ki ga ima v ujetništvu, odvzame in spusti v naravno okolje. Ali bo preživel ali ne pa prepustimo materi narave. Divjad spada v naravo in v njej se najboljše počuti.

Prilaščanje osebka divjadi je lovski prekršek po 24. tč.1. od. 77 čl. ZDlov. v povezavi s prvim odstavkom 48. člena tega zakona. Globo izreče lovski inšpektor, protipravno pridobljena korist /osebek divjadi/ pa se kršitelju odvzame. Postopek pa se vodi in  izvedi po Zakonu o prekrških in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru.

Lp