Vsako mnenje je legitimno, ni pa nujno, da se z njim drugi strinjajo/mo/. Tako je tudi z mnenji ali je krajan ravnal prav, ko je iz naravnega okolja vzel srninega mladiča in ga ima privezanega z verigo na svojem dvorišču .
Človek že od pravdavnine tako ali drugače živi z živalmi ali pa vsaj v njihovi bližini. Z opazovanjem se je od njih marsikaj naučil. Tako kot rastline je tudi živali ločil na koristne in zaželene in na nezaželene, nekoristne, nevarne. Koristne in zaželene je udomačil, druge pa preganjal in več vrst tudi iztrebil ali pa ogrozil. Z razvojem tehnologije se je tudi potreba po domačih živalih spremenila: konje, vole, mule ,osle so zamenjali traktorji, avtomobili, večino oblačil in obutve pa skoraj da ni več živalskega izvora, zamenjal jih je bombaž in umetna vlakna.
Zaradi redkih stikov ljudi z živalmi /razen na podeželju/ se v laični javnosti vedno bolj izgublja skozi zgodovino pridobljeno znanje o njih, ki pa ga nemalokrat nadomešča nekoliko ali pa celo povsem izkrivljena slika o živalih.
Ljudje imajo/mo že od nekdaj neustavljivo željo po podrejanju narave oziroma vsega živega. Dober lastnik (ne glede na to ali je to posameznik ali ustanova kot je živalski vrt) mora živali, ki jo je prisilil živeti v ujetništvu, zagotoviti pogoje, ki posnemajo njeno naravno okolje. Vedeti je torej potrebno, kje vrsta v naravi živi, kako svoje okolje uporablja in v kakšnem odnosu je s pripadniki iste in drugih vrst.
Vsaka žival se je sposobna prilagoditi na spremembe v okolju znotraj nekih meja. Če te meje prestopimo, povečamo živali stres do te mere, da postane občutljiva na bolezni, ki lahko vodijo v smrt (najbolj znani primeri »hitro umirajočih« legvanov), ali pa razvije vedenjske motnje (znano ponavljajoče nihanje glave levo in desno ali neprestana hoja v krogih).
Seveda pa ni vse prepuščeno človekovi dobri volji in znanju, pač pa je potrebno upoštevati naslednjo zakonodajo:
Zakon o zaščiti živali
1. člen: Ta zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; določa pogoje za društva, ki na področju zaščite živali delujejo v javnem interesu; določa nagrade in priznanja na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Ta zakon velja za vse živali, ki imajo razvita čutila za sprejem zunanjih dražljajev in razvit živčni sistem, da boleče zunanje vplive čutijo. Ta zakon se dosledno izvaja pri vretenčarjih, pri drugih živalih pa glede na stopnjo njihove občutljivosti v skladu z ustaljenimi izkušnjami ter znanstvenimi spoznanji.
Pravilnik o zaščiti hišnih živali
1. člen:
Ta pravilnik določa minimalne pogoje za zaščito hišnih živali.
Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu
1. člen:
Ta odredba določa, katere bivalne razmere in katera oskrba se štejejo za ustrezne pri zadrževanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu, ne glede na namen zadrževanja.
Ta odredba določa tudi živalske vrste, o katerih pridobitvi je, na podlagi zakona, ki ureja ohranjanje narave, treba obvestiti ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in način obvestitve.
Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah - neuradno prečiščeno besedilo
1. člen:
Uredba določa prosto živeče živalske vrste, ki so ogrožene ali mednarodno varovane, ureja pravila ravnanja z omenjenimi vrstami, varstvene režime, način varstva njihovih habitatov, instrumente za zagotavljanje ugodnega stanja habitatov teh vrst ter način spremljanja stanja.
Pravilnik o označevanju živali prosto živečih vrst v ujetništvu
1. člen:
Ta pravilnik določa živali prosto živečih vrst v ujetništvu, ki se označijo, načine njihove označitve, evidenco označitev, vrsto oznak, način dobave oznak, naročanje oznak in nadzor nad označitvijo živali.
Poleg gornjih predpisov pa imamo še lovsko zakonodajo, ki urejajo lov, upravljanje in gospodarjenje z divjadjo.
Krajan po mojem osebnem mnenju ni ravnal prav, ko je srni vzel njenega mladiča in ga nato privezal na verigo. Srna namreč nikoli ne zapusti svojega mladiča. Ob nevarnosti se od njega odmakne, ko ta mine, pa se k njemu vrne.. Mladič zaradi varnosti pred plenilci /pri nas lisica/ ob »rojstvu« in še nekaj dni po »rojstvu» nima vonja in prav zato se srna ob nevarnosti oddalji od svojega mladiča in s tem pozornost usmeri nase. Plenilec srno navoha oz zavoha, mladiča pa ne. Ker gre za nagonsko obrambo oz. zaščito, ravna srna tako tudi, ko se k njej in mladiču približa človek.
Divjad ni domača žival in zato spada v naravno okolje, le v tem okolju se počuti svobodno in zdravo. Da pa živimo v birokratski državi pa je pokazal tudi ta primer. Veliko poti, postopkov in dokumentov je treba, da se zadeva na zakonit način reši in mladič odda v azil za živali ali v oboro. Zato je novinarka urejanje te zadeve kar posrečeno in upravičeno poimenovala »Bambi birokracija«.
Poleg tega pa je odvzeti srninega mladiče iz narave in si ga protipravno prilastiti enako kot bi kmetu z njegovega travnika vzeli tele, ga odpeljali, doma pa ga privezali na verigo. V obeh primerih gre za tatvino. Lastnik teleta je kmet, lastnik divjadi pa država.