Bilo je nekoč na Pohorju (Stran 1 od 29)

   »Gastuž« je tudi lepo viden na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681. Omenja ga tudi Paolo Santonino v Popotnih dnevnikih (1485-1487) : » Ko smo prišli do samostana samega, nam je prišlo do vhodnih vrat naproti vseh dvanajst menihov, zelo ponižnih in pobožnih mož. Tako škofa kot spremljevalce so dobrotno sprejeli in jih peljali najprej k cerkvi, potlej pa v gostišče za tujce, ki stoji zunaj samostana; v gostišču smo naleteli na več služabnikov, pripravljenih postreči nam z odličnim vinom.«

   Zanimiv je tudi Santoninijev opis kosila na konjiškem gradu: » Gostom so najprej prinesli sveže sladke smetane, polite čez kup rezancev in čez in čez potresene s sladkorjem; ta jed je bila res sladka in slastna. Drugič, pitan kopun in več kokoši, dušenih in serviranih v lastnem soku, tretjič so prišle že dolgo pričakovane in v času posta v rogaški dolini močno pogrešane postrvi; že pogledati jih je bilo veselje, jesti pa še bolj. Četrtič, drobno narezano zelje s kosom slanine ali špeha; te jedi smo se zdržali skoraj vsi, da bi kaj ostalo za kuharja. Petič, pečen kozliček v spremstvu  treh ali še več piščancev, šestič so pripeljali večje ribe v omaki, ki jim pravijo krapi; okusni so, vendar ne tako kot krapi v naši Italiji. Sedmič, kozje meso, ki je plavalo v žafranasto rumeni juhi, osmič, bobki iz gnetenega mesa rakov, ocvrti na maslu v ponvi in na koncu zabeljeni s praženo čebulo in dišavami: ker je bila ta jed nekaj novega, je je ostalo prav malo, zakaj držali smo se pregovora: novost človeku godi. Na devetem mestu so postregli z novo jedjo iz mesa, po mojem kuhanega v krvi, ki ji sicer pravijo »meso na temno«. Desetič, cvrtnjak z žajbljem in več jurčkov, ki bi jih človek na prvi pogled imel za gozdne gobe, toda njih imenitni okus je povedal da so domače; noben ni ostal cel, da bi lahko povedal drugim kaj ga je doletelo. Enajstič so prinesli oluščen ječmen, kuhan v mastni juhi, pa rahel in bel kruh; postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi. Kaj naj še rečem? Vsi smo se odlično podprli…«

   Na Vitanjskem gradu pa je bil Santonino priča igri kart med grajsko hčerko Katarino in škofovim kaplanom: »Omenjena Katarina je igrala karte z gospodom Danijelom, kaplanom našega škofa, za klofute: kadar je dobila, je krepko udarila po poražencu.«