Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Za vpis odgovora je potrebna prijava ali registracija
"Morda se ne strinjam s tistim, kar govorite, vendar se bom do konca boril za vašo pravico, da to poveste." Voltaire
Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Vsi ki želite kaj vpisati ali glasovati v anketah, se morate registrirati.
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » Bilo je nekoč na Pohorju
Krasna, samo ne vem, če je še to pravo Pohorje !
Teda smu na Poharju imeli še dinarje al pa jurje, vsi se tega še spomnimu, ku da bi bilo včeraj!!
Lahko se pohvolim, da sn vse tote že mel v žepi! Či glih ne za dolgo...
Res bodo kuhali - Pohorski pisker - je vsakoletna tekma, pa to...
To sem zadnjič gledal po televiziji, a bodo naši tudi zraven?
NU Poharc nu:
Če bi mi vprašanje postavil pred leti, bi ti odgovoril, da je to
ST. HEINRICH AM BACHER
E Lovrenčani in Konjičani, gremo na Areh, naše ženske bodo kuhale "pohorski pisker"- navijat!! Pa še vreme je lepo.
Grofceljski glede plošče na Arehu imaš prav. To ploščo naj bi sredi 18. stoletja na Areh prinesli iz Žičke kartuzije. Na njej pa ni upodobljen nemški cesar Henrik II. (1014-1024), kateremu je cerkev posvečena, ampak prvi štajerski vojvoda Otokar IV. Traungavec(1164-1192). Njegov oče štajerski mejni grof Otokar III. velja za ustanovitelja kartuzije v Žičah.
Ljudska legenda pa povezuje nastanek cerkve sv. Areha z deželnim sodnikom Henrikom Rogaškim, ki si je neupravičeno lastil sodne pravice nad Lovrenškim in tako povzročal šentpavelskim benediktincem nemalo preglavic.Benediktinci so po dolgotrajnem pravdanju leta 1269 dokončno dokazali svoje pravice, ostal pa je grenak priokus, kar je zaznati tudi v legendi o romanju zlobnega graščaka Henrika h kapeli sv. Lovrenca, ki je tu stala še preden so postavili cerkev sv. Areha.
Nisem pa uspel nikjer dobiti slike te nagrobne plošče.
A maš tudi kakšno sliko najstarejše gostilne na Slovenskem?
No, Herman II., zdaj nam pa še povej kako je Zajcklošter dobil svoje ime.
»Gastuž« je tudi lepo viden na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681. Omenja ga tudi Paolo Santonino v Popotnih dnevnikih (1485-1487) : » Ko smo prišli do samostana samega, nam je prišlo do vhodnih vrat naproti vseh dvanajst menihov, zelo ponižnih in pobožnih mož. Tako škofa kot spremljevalce so dobrotno sprejeli in jih peljali najprej k cerkvi, potlej pa v gostišče za tujce, ki stoji zunaj samostana; v gostišču smo naleteli na več služabnikov, pripravljenih postreči nam z odličnim vinom.«
Zanimiv je tudi Santoninijev opis kosila na konjiškem gradu: » Gostom so najprej prinesli sveže sladke smetane, polite čez kup rezancev in čez in čez potresene s sladkorjem; ta jed je bila res sladka in slastna. Drugič, pitan kopun in več kokoši, dušenih in serviranih v lastnem soku, tretjič so prišle že dolgo pričakovane in v času posta v rogaški dolini močno pogrešane postrvi; že pogledati jih je bilo veselje, jesti pa še bolj. Četrtič, drobno narezano zelje s kosom slanine ali špeha; te jedi smo se zdržali skoraj vsi, da bi kaj ostalo za kuharja. Petič, pečen kozliček v spremstvu treh ali še več piščancev, šestič so pripeljali večje ribe v omaki, ki jim pravijo krapi; okusni so, vendar ne tako kot krapi v naši Italiji. Sedmič, kozje meso, ki je plavalo v žafranasto rumeni juhi, osmič, bobki iz gnetenega mesa rakov, ocvrti na maslu v ponvi in na koncu zabeljeni s praženo čebulo in dišavami: ker je bila ta jed nekaj novega, je je ostalo prav malo, zakaj držali smo se pregovora: novost človeku godi. Na devetem mestu so postregli z novo jedjo iz mesa, po mojem kuhanega v krvi, ki ji sicer pravijo »meso na temno«. Desetič, cvrtnjak z žajbljem in več jurčkov, ki bi jih človek na prvi pogled imel za gozdne gobe, toda njih imenitni okus je povedal da so domače; noben ni ostal cel, da bi lahko povedal drugim kaj ga je doletelo. Enajstič so prinesli oluščen ječmen, kuhan v mastni juhi, pa rahel in bel kruh; postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi. Kaj naj še rečem? Vsi smo se odlično podprli…«
Na Vitanjskem gradu pa je bil Santonino priča igri kart med grajsko hčerko Katarino in škofovim kaplanom: »Omenjena Katarina je igrala karte z gospodom Danijelom, kaplanom našega škofa, za klofute: kadar je dobila, je krepko udarila po poražencu.«
Lovrenška klepetalnica » Klepetalnica » Bilo je nekoč na Pohorju
Powered by PunBB