Karel Brezočnik, ihtavi govornik, eden izmed tistih, ki si jemljejo pravico na glas govoriti, povedati vse tisto, kar jim leži na srcu, brez obzirno, naravnost in za vsako ceno. Ne prvi, ne zadnji, večni Don Kihot iz Manče, iz Lovrenca, od koderkoli. Karel Brezočnik, eden izmed tistih, ki ne morejo pristati drugje kot pred sodiščem. Ob zidu realnosti se lomijo kopja vsakega donkihotovstva.
Velikonočna sobota leta 1913, nekateri se pripravljajo na žegenj, drugi že od jutra zbirajo prave besede, ki jih bodo povedali na okrajnem sodišču v Mariboru. »Veleizdajniški proces« zbuja pozornost širom naokoli, v sodno dvorano je zvabil časnikarske poročevalce iz vseh kotov dežele, ravnodušen ni ostal niti liberalen Slovenski narod.
Na klopi sedi 14 prič, ki so bile takrat, 14. novembra 1912, pri Kodru, pred sodnikom stoji Karel Brezočnik, obtožen po 305 paragrafu kazenskega zakonika.
V zraku se grize mnogo pričakovanj, zavisti in želje po maščevanju. Sodnika zanima samo eno: Je Brezočnik res ob omembi cesarja in Avstrije naredil z rokami gesto, s katero je nazorno pokazal, kako želi monarhiji in nje cesarju smrt z obešanjem? Je ob tem še kaj rekel?
Natakarica Antonija Schul trdi, da je bila navzoča celemu Brezočnikovemu govoru, vendar ni slišala besed čez državo in cesarja. Sedaj živi v Mariboru. V Lovrenc so jo zvabili še 21. decembra, po posredovanju natakarice v gostilni Adama Autorja, pri Autorju jo je pričakal poštar Schuchay in hotel od nje dobiti priznanje, da je Brezočnik vendar uporabil nedovoljene besede. Ona jih je zanikala, vendar je poštar venomer silil v njo: »Das haben Sie doch müssen hören.«
Sodnik želi soočiti obe priči. Poštar Schuchay, v obraz rdeč kot rak, se brani, da bi želel od natakarice dobiti priznanje.
Stražmojster Smodej pravi, da je poslušal ves Brezočnikov govor, a zapomnil si je le to: »Živeli Slovenci, zmaga je naša!«
Ostale priče so povedale, da je Brezočnik pač nazdravill zmagi Slovencev na Rdečem bregu in jo primerjal: ”z zmago Srbov in Bolgarov, ki so tudi premagali svojega tlačitelja Turka, kakor Slovenci v Rudečem bregu svojega 50 letnega tlačitelja, nemškutarja. Napil je na te zmage prodirajočih slovanskih bratov in želel šentlovrenškim Slovencem in prodirajočim Srbom in Bolgarom še več takšnih zmag, kakor so jih dosegli v zadnjem času.”
Vsa pričakovanja in oči so bile oprte v glavno obremenilno pričo, kovača Lorberja. Razprava je pokazala, da je tistega dne že več ur vedril pri Kodru. Ko je Brezočnik končal svoj govor, se je kovač Lorber namenil k izhodnim vratom, dolgo časa na njih iskal kljuko, naposled pa jih le odprl in odkolovratil v Gornji trg. V gostilni Jakoba Novaka so ga vzeli v primež učitelja Shatz, Sernko in poštar Shuchay. Po vsem tistem, kar jim je kovač povedal, so skovali obtožbo na državno sodnijo.
Tudi na sodniji je kovač Lorber ostal pri svojem. Lahko, da je bil pijan, ampak tiste besede je vendar slišal: »Avstriji – pa vrv za vrat!«
Iz časovne oddaljenosti si drznem izreči trditev - edini, ki na tem sodnem procesu ni lagal je bil kovač Lorber. Laganje res ni lepa čednost, o tem nas učijo božje zapovedi, vendar obstajajo še hujši grehi, po Danteju je to izdajstvo domovine, zanj poplačaš z najhujšim krogom Pekla!
Odločitev sodnega senata v Mariboru: Izpoved glavne priče Lorbeka se ne more šteti verjetnim.
“Polna dvorana zbranega občinstva je z veseljem sprejela razsodbo ter čestitala oproščencu.”
Motili so se vsi tisti, ki so Brezočnika videli za zapahi in robu finančnega propada. Pota življenja se včasih presenetljivo obrnejo, kakor pravijo: Življenje zna napisati prav čudne romane, nekaj mesecev za sojenjem Brezočniku se je v časopisju pojavila skromna, a v nebo vpijoča vestica: Zaradi dolgov (kride) zaprli Jakoba Novaka.
--- KONEC ---