V poduk ino zabavo! (Stran 14 od 29)

»Možje volilci. Vsi na plan!« se je pozivalo leta 1912 v časopisih tiste Lovrenčane, ki so imeli pravico voliti. Nasproti sta si stala dva volilna štaba, slovenski pri Kodru v Spodnjem trgu, nemški pri Novaku v Gornjem trgu. Občasno je kdo iz nasprotnega tabora pomolil nos na tuj teritorij in kmalu dobil javno opozorilo: “G. Schatz! Vi dobro znate, da Vas v gostilni »Pri pošti" ne maramo. Zakaj še prihajate k nam? Kakšne namene imate pri tem? Ali hočete pri Slovencih kaj izvedeti? Ali mislite koga vleči? Vedite, da mora učitelj kot mladinski vzgojitelj vedno iti z dobrim zgledom naprej. Za danes dovolj.  Če bo treba, pa še pride.”

Gospod učitelj Shatz, desna roka nadučitelja Moggeja, jim tega in ostalega  ne bo pozabil!  Njegovo maščevanje bo sledilo med I. svetovno vojno,  tistega leta pa sta se z nadučiteljem Moggejem  vse bolj ogrevala za ustanovitev vrtca v kraju.  Pa so mu lovrenški kmetje, kar naravnost povedali, da ne bodo dali denarja še za eno " ponemčevalnico".
Kandidat za najbolj pomembno in prestižno mesto – župana v trgu, Karel Baumgartner, krčmar in lesni trgovec je imel prav smele načrte, a se je odgovor s hribov glasil: “ Mogoče bode šlo, a za trg koristno ne bo. Ima predrage načtrte: popolnoma nemško šolo, dragocen vodovod, politično zatiranje Slovencev. Samo nemška šola je za naše kraje nepotrebna, ker imamo dvojezično slovensko šolo. Vodovod stane veliko denarja, ki pa splošno primanjkuje. Zatiranje Slovencev pa je nemogoče, ker so Slovenci čuječi in močni. Gospoda  Michelitsch in Löschnig, ki vaju vsi spoštujemo kot  moža pravice, ne dajte se vjeti v  politične  zanjke Baumgartnerja in njegovih pomočnikov.” Verjetno je najbogatejši Lovrenčan tem svarilom znal prisluhniti. Drugače pa tudi slovenskim prvakom ni šlo finančno  slabo,  članstvo v Kmečki hranilnici in posojilnici (ustanovljeno 1908) je naraščalo, njen promet pa se je bližal milijonu kron letno: “Imamo torej v našem trgu močen slovenski denarni zavod, kojega se naj vsi domačini oklenejo, kmetje in tržani, posestniki, obrtniki in delavci. Zrno do zrna pogača, vinar do vinarja palača.” Tega leta so slovenska društva skupaj organizirala  kar nekaj dobičkonosnih veselic in prireditev, večji del dobička pa so namenili Slovenski straži in Dijaški kuhinji v Mariboru, za katero so sploh očetovsko skrbeli. Želeli so ustanoviti tudi telovadno društvo Orel, zato se je nemški Turnverein takoj oglasi v Štajercu: “Miroljubni župnik mora imeti “Orle” (p.d. “Čuke”). St. Lovrenčani, sedaj pa le hitro z žandarsko postajo zopet  v trg, predaleč je izven trga, kajti  brez pretepanja še ni bilo nastopanja “Orlov”. Pa mislimo, da pameten kmet, ki le želi mir, ne  bo pustil sinu se družiti z Orli. “

Lovrenški predvolilni golaž iz leta 1912, v katerega je sodila  tudi obvezna začimba-večna razprava o cestah, se je na Rdečem bregu skuhal  14. novembra 1912. Karel Brezočnik je slavil in z njimi tudi ostali slovenski kmetje, med njimi tudi izvoljeni Jakob Paulič, kasnejši Sadonik. Celoletni volilni vročici je sledilo še sklepno dejanje: proslavljanje pri Kodru, za to priložnost  je Brezočnik našpičil še poseben oster govor, v katerem je mrgolelo proti Turkom zmagujočih Srbov, Bolgarov in ostalih Slovanov z Lovrenčani vred, ampak Turke lahko zamenjajo tudi Nemci z njihovo Avstrijo vred. Brezočnik pazi, kaj govoriš!
( se nadaljuje)

Še Žomaštrova razglednica volilnega štaba v Gornjem trgu.

Pav tako smo na WWW.KAMRA.SI dodali film v dveh delih, 80 LET GROBNARJEVE MAME MICKE, ki ga najdete pod rubriko LOVRENČANI.

Karel Brezočnik, ihtavi govornik, eden izmed tistih, ki si jemljejo pravico na glas govoriti, povedati vse tisto, kar jim leži na srcu, brez obzirno, naravnost  in za vsako ceno. Ne prvi, ne zadnji, večni Don Kihot  iz Manče, iz Lovrenca, od koderkoli. Karel Brezočnik, eden izmed tistih, ki ne morejo pristati drugje  kot pred sodiščem. Ob zidu realnosti se lomijo kopja vsakega donkihotovstva.

Velikonočna sobota leta 1913, nekateri se pripravljajo na žegenj, drugi že od jutra zbirajo prave besede, ki jih bodo povedali na okrajnem sodišču v Mariboru. »Veleizdajniški proces« zbuja pozornost širom naokoli, v sodno dvorano je zvabil časnikarske poročevalce iz vseh kotov dežele, ravnodušen ni ostal niti liberalen Slovenski narod.
Na klopi sedi 14 prič, ki so bile takrat, 14. novembra 1912, pri Kodru, pred sodnikom stoji Karel Brezočnik, obtožen po 305 paragrafu kazenskega zakonika.

V zraku se grize mnogo pričakovanj, zavisti in želje po maščevanju. Sodnika zanima samo eno: Je Brezočnik  res ob omembi cesarja in Avstrije naredil z rokami gesto,  s katero je nazorno pokazal, kako želi monarhiji in nje cesarju smrt z obešanjem?  Je ob tem še kaj rekel?

Natakarica Antonija Schul trdi, da je bila navzoča celemu Brezočnikovemu govoru, vendar ni slišala  besed čez državo in cesarja. Sedaj živi v Mariboru. V Lovrenc so jo zvabili še  21. decembra, po posredovanju natakarice v gostilni Adama Autorja,  pri Autorju jo je pričakal poštar Schuchay in hotel od nje dobiti priznanje, da je Brezočnik vendar uporabil nedovoljene  besede. Ona jih je zanikala, vendar je poštar venomer    silil  v njo: »Das haben Sie doch müssen hören.«

Sodnik želi soočiti obe priči. Poštar Schuchay, v obraz rdeč kot rak, se brani, da bi želel od natakarice dobiti priznanje.

Stražmojster  Smodej pravi, da je poslušal ves Brezočnikov govor, a zapomnil si je le to: »Živeli Slovenci, zmaga je naša!«

Ostale priče so povedale, da je Brezočnik pač nazdravill zmagi Slovencev na Rdečem bregu in jo primerjal: ”z zmago Srbov in Bolgarov, ki so tudi premagali svojega tlačitelja Turka, kakor Slovenci v Rudečem bregu svojega 50 letnega tlačitelja, nemškutarja. Napil je na te zmage prodirajočih slovanskih bratov in želel šentlovrenškim Slovencem in prodirajočim Srbom in Bolgarom še več takšnih zmag, kakor so jih dosegli v zadnjem času.”

Vsa pričakovanja in oči so bile oprte v glavno obremenilno pričo, kovača Lorberja. Razprava je pokazala, da je tistega dne že več ur vedril pri Kodru. Ko je Brezočnik končal svoj govor, se je kovač Lorber namenil k izhodnim vratom, dolgo časa na njih iskal kljuko, naposled pa jih le odprl in odkolovratil v Gornji trg. V gostilni Jakoba Novaka so ga vzeli v primež učitelja Shatz, Sernko in poštar Shuchay. Po vsem tistem, kar jim je kovač povedal, so skovali obtožbo na državno sodnijo.

Tudi na sodniji je kovač Lorber ostal pri svojem. Lahko, da je bil pijan, ampak tiste besede je vendar slišal: »Avstriji – pa vrv za vrat!«

Iz časovne oddaljenosti si drznem izreči trditev - edini, ki na tem sodnem  procesu ni lagal je bil kovač Lorber. Laganje res ni lepa čednost, o tem nas učijo božje zapovedi, vendar obstajajo še hujši grehi, po Danteju je to izdajstvo domovine, zanj poplačaš z najhujšim krogom Pekla!

Odločitev sodnega senata v Mariboru: Izpoved  glavne priče Lorbeka se ne more šteti verjetnim.

“Polna dvorana zbranega občinstva je z veseljem sprejela razsodbo ter čestitala oproščencu.”

Motili so se vsi tisti, ki so Brezočnika videli za zapahi in robu finančnega propada. Pota življenja se včasih presenetljivo obrnejo, kakor pravijo: Življenje zna napisati prav čudne romane, nekaj mesecev za sojenjem Brezočniku se je v časopisju pojavila skromna, a v nebo vpijoča vestica: Zaradi dolgov (kride)  zaprli Jakoba Novaka.

                                                                 --- KONEC ---

Gornja rekonstrukcija Brezočnikovega volilnega  leta 1912 temelji na poročilih Slovenskega gospodarja, Slovenskega naroda,  Straže in Štajerca.

Za zaključek pa prepustimo besedo še Slovencu.

Na Veliko soboto 22. marca, pa je stal pred senatom mariborskega okrožnega sodišča vodja Slovencev v Št. Lovrencu nad Mariborom, 27  1etni lesotržec gosp. Karol B r e z o č n i k . Obtožen je bil, da je nekoč v družbi gostov v gostilni Koder pri Št. Lovrencu nad Mariborom rabil besede: »Živela Srbija«, »Živio Bulgarija«, »Živio Belgrad«, »Živio srbski kralj«, »Avstriji štrik na vrat«, nadalje da je pobiral denarne prispevke za vojni sklad Srbije in Črne gore.  Ovadbo je skovala šentlovrenška nemškutarija. C. kr. poštar je s pomočjo drugih renegatov spisal ovadbo in iztuhtal, kar se je dalo obtežilnega, proti Brezočniku. Začelo se je preganjanje. G. Brezočnik, ki je mož-poštenjak od nog do glave in spoštovan tudi pri poštenih Nemcih, je bil izročen za dobo celili treh mesecev šikanam orožnikov, raznih Bicekov in drugih takih elementov.

Ves trg Št. Lovrenc in okolica se je zgražal nad početjem nemškutarije. Zastopnik g. Brezočnika, odvetnik g. dr. L e s k o v a r  je že v predpreiskavi dosegel velik uspeh, da je uspešno pri c. kr. deželni sodniji v Gradcu protestiral  proti krivično sestavljeni obtožnici.
In na dan glavne razprave se je pokazala skrajna nesramnost in hudobija nemškutarjev.  Razun štajercijanskega kovača Lorbeka in c. kr. poštarja ni nobena priča potrdila tega, kar je stalo v ovadbi. Jasno kot beli dan, se je dokazalo, da je vsa ovadba temeljila na l a ž e h  n e m š k u t a r j e v

Gospod Brezočnik ni rabil ne inkrimiranih besed, ni pobiral za vojne sklade balkanskih držav, ampak za Rdeči križ. Veliko število prič, tudi Nemci in Nemke med njimi, so potrdili n e d o l ž n o s t  g. Brezočnika. Videli smo v sodni dvorani, kako se je glavna obtežilna priča, nemškutarski kovač Lorbek, tresel po celem životu, ko je videl, da  njegove izmišljotine in instrukcije poštarja, Moggeta in Schatza ne  držijo. Celo državni pravdnik je spoznal, da »veleizdaja« g. Brezočnika temelji  samo na hudobiji onih ljudi, ki jim pravimo — nemškutarji.

Zagovornik obtoženca, odvetnik dr. L e s k ov a r je v svojem govoru krasno dokazal nedolžnost, g. Brezočnika in jasno pobijal ovadbo in denunciacije nemškutarjev. Sodni dvor je po kratkem  posvetovanju proglasil oprostilno razsodbo. Senat je obstal iz dr. Fraidla kot predsednika ter votantov: dr. Voušeka, Torglerja in dr. Matischitza. Sodna dvorana je bila polna Slovencev iz Maribora in Št. Lovrenca. Ko se  je razglasila  razsodba, se je slišal izmed navzočega občinstva klic: »Živio Brezočnik!« Gospodu Brezočniku so se na hodniku in pred sodiščem prirejale vesele ovacije.

Slovenec, 26 marca 1913

Ups, dobro okrcano!!
Še vedno se sprašujem kaj je z "Ladejenkovo hišo", Sadonikovo zapuščino... in potem vse tiho je bilo...
Pohorc, Žomoštt, Sekirca, Anže... hvala za vaš trud, mi"navadni folk" zelo uživamo ob prebiranju vaših prispevkov, to je tudi nekaj vredno.

Z Ladejenkovim in Sadonikovo zapuščino se nekaj paca. Skupaj eno z drugim. A bodimo še malo skrivnostni

Pogled na Pohorje in Dravsko dolino iz ptičje perspektive.

Risba falskega gradu in vlaka na Koroški železnici.

Zanimiva reklama za turizem na Pohorju iz časa Kraljevine Jugoslavije.