V poduk ino zabavo! (Stran 18 od 29)

Danes spokojen kraj, ki je nekoč kar vrvel od življenja in bi znal povedati marsikatero zanimivo zgodbo.

KAKO SO V ŠENTLOVRENCU VIŠALI TURN

   Bilo je leta 1912, ko pride v Šentlovrenc nekakšna komisija, se ustavi pred farno cerkvijo, pogleda v zrak in reče: »Turn se vam bo zrušil. Tam na vrhu je ves pirav in majav.«
   »Vemo,« rečejo Lovrenčani, »ni dolgo tega, ko nam je križ z njega padel.«
   Pa so se lotili dela. Tesarski mojster je naredil visok oder okoli zvonika, zabil v desko zadnji žebelj in vprašal: »Kaj pa sedaj?« Razklani v duši, razdeljeni kot je bila njihova država na avstrijski in ogrski del, zvesti starim dualističnim  verovanjem in lastnim načelom so se Lovrenčani tudi tokrat razdelili v dve stranki.
   Tisti napredni, ja tisti so se imenovali »fini«; razsvetljeni, moderni in v daljno prihodnost zazrti. Oni so videli visok turn, v njem svetleče se nove zvonove, ki cingljajo  v ponos in diko lovrenške fare daleč naokoli. Oni so bili za napredek in so predlagali, da se turn poviša za celih 4 metre. Mi, ki nismo živeli v tistem času, ne vemo kakšni avanturističen  in drzen podvig je bil to.
  Na drugi strani so stali starokopitneži. Istih mislih kot njihov cesar Franc Jožef, stari Prohaska, samo, da se nič ne spremeni, pa bo vse prav. Turn naj bo velik kot je bil, niti meter več, niti meter manj. Kaj se nam je treba važiti  in zapravljati goldinarje. Če je veljalo za dedeje, bo še pa za nas!
   Pa nobeden lovrenški štriteraj ni minil, da ne bi imel koristi nekdo drug. Pride gospodič iz gosposkega Gradca in reče:
» Ne serite, stari turn je imel lepo baročno kapo, malo ga bo treba povišati, za dva metra recimo, pa 600 goldinarjev meni na roko,ko sem vam narisal takšen lepi načrt.«
   Gnar na roko gospodiču, potem pa vsi praznih žepov in brez turna. Se je nekaj pisalo patronom, ki so imeli roko čez cerkev, pa ni bilo nobenega pravega odgovora.
   No, to pa tudi ne gre, da bo častitljiva lovrenška cerkev ostala brez  poštenega zvonika. O, takoj se zberimo, prispevajmo, zgradimo…
   Naš posebnež, Sadonik  je dal kar 11800 opek, zraven pa še naročil nov zvon pri znanem livarju v Ljubljani. Hojnik je posekal macesne na Skerbinskem , Pernat je zvozil vso robo iz  Rute, ključavničar Vaner je kupil pesek,  Pajtler   je dal za apno, s šajtrgo pa ge je vozil župnik Horvat. Zraven sodijo seveda še denarni prispevki lovrenških gospodinjstev, mojstri niso delali nič zastonj.
  Vsi prej navedeni niso več »fini«, ampak so se imenovali »konkurenčni odbor«.
Konkurenčni proti komu? Aja, proti starokopitnežem!

  Zdaj imate, kar imate, pa naj se slišijo lovrenški zvonovi!

Pohitite z rezervacijami!

Žal je pri Jelenu že vse zasedeno:

Obstajajo pa še druge možnosti:

A mogoče kdo ve, katere pa so bile te gostilne, v katerih se je dalo silvestrovat?  Še posebej me zanima Pri Kolodvoru in Planika, za ostale se mi zdi, da vem...

Veselice so bile pri Jelenu kar pogoste, prva po silvestrski že v januarju:

Če me glede omenjenih lokalov spomin ne vara (žal nisem bil njihov uporabnik), je bila okrepčevalnica TURIST nekdanji bife pri Jegru, kjer je bila tudi miličniška postaja, kasnejši Turistbiro, gostilna PLANINKA je bila Kodrovo, okrepčevalnica PRI KOLODVORU pa gostilna na Ruti nasproti žel. postaje. Glede okrepčevalnice KLOPNI VRH pa si nisem na jasnem.

Ta se mi zdi prav simpatična in naslovili jo bi lahko

LOVRENC DO BUENOS AIRES-a

Sv. Lovrenc na Pohorju. Zanimivo je, da
naš lepi pohorski trg poznajo natančno v Južni
Ameriki v Argentiniji v mestu Buenos Aires.
Pismo oddano na pošto z natančnim s a m o
s l o v e n s k i m naslovom je šlo čez morje;
prišlo zopet nepokvarjeno nazaj čez dober
mesec dni. Vsa čast ameriškim poštarjem, ki
so takoj spoznali, da »Sv. Lovrenc pri Mariboru«
n i »S. Luis« ali kakšen »S. Lorenco« v
Ameriki. Pismo je bilo oddano na pošto v
Trstu
Slovenec, 24. 10. 1924

Grobn, a ti nam voščiš Novo leto po pravoslavnem koledarju? Mi smo namreč že pred tednom dni dali vse skozi, vključno s mačkom, sarmo in novoletnim koncertom.

Izkoriščam pa priložnost za komercialne namene:

             Tak je prav! Kapitalistični sektor pa naj se vozi s picikli!

VENČEK DOMAČIH

Nož in smrt. V gostilni je bilo, kot vedno v takih slučajih. Fantje in dekleta — pozno v noči. Vina v izobilju. Par pikrih besed sem in tja — in že se zabliska v roki »krvavega Pohorca« nož in se zgrudi mrtev posestniški sin M. Brezočnik iz Sv. Lovrenca na Pohorju. Iz prerezanega vratu je brizgala k r i . . . Kako prav je govoril duhovnik ob pogrebu: Mladina, ob svežem grobu svojega nesrečnega tovariša sklenite: ne več alkohola, ne več pohajkovanja po beznicah. Raje v cerkev in dobra izobraževalna društva. Saj vidimo in čutimo vsi: od cerkve stran pa v moralnopropast in surovaštvo. dobra društva doli, nož in kol in kri in sramota naša — gori !
Jutro, 25.2. 1931

Nevarno poškodovana v pretepu. V krčmi pri Sv. Lovrencu n a Pohorju je došlo zadnjo nedeljo do pretepa. 25 letni Ivan Muravec je dobil osem in 32 letni Janez Milavec pa štiri zabodljaje. Imenovana ranjenca so oddali v bolnišnico, tretji pa je romal pod ključ.
Slovenski gospodar, 25. maj 1938

V roke nočnih ptičk je padel v Mariboru 40 1etni hlapec Tomaž R, iz Sv. Lovrenca na Pohorju. Po naročilu svoje gospodinje se je namreč pripeljal v Maribor, kjer bi moral nakupiti razne potrebščine in blago. Gospodinja mu je dala 800 din.Toda lahkoverni Tomaž je padel v neki tukajšnji gostilni v roke ljubeznivih nočnih p t i č k, s katerimi je zapravil ves denar, tako da je moral peš nazaj v Sv. Lovrenc.Ko pa je gospodinja zvedela za pustolovščino svojega hlapca, ga je zaradi poneverbe ovadila oblastem.
Slovenski narod, 7.7.1939

Hude posledice nočnega napada. V Št. Lovrencu na Pohorju so pričakali pred gostilno 4 vinjeni moški v starosti od 30—40 let 27 letnega posestnika Feliksa Podlesnika s Kumena, kateri je znan po izredni telesni moči. Napadalci so navalili nanj z noži in so pri tem zabodli skozi hrbet v pljuča celo svojega tovariša Henrika Črešnjarja. Podlesnik je dobil 6 ran, od katerih so 4 življenjsko nevarne. V noči napadenega bi bili napadalci obdelali do smrti, da ga ni rešil na pomoč pribrzeli orožnik. Hudo obklanega Podlesnika in njegovega napadalca so spravili v mariborsko bolnišnico, ostale tri napadalce pa so orožniki zaprli.
Slovenski gospodar, 12. 3. 1941