V poduk ino zabavo! (Stran 21 od 29)

MAJ 1911

Leto 1911 je Jakob Paulič Sadonik v svojem dnevniku pozdravil s stavkom: Pozdravljeno bodi leto britkosti in trpljenja. Kaj je s tem mislil, ne morem ugotoviti, dejstvo pa je, da se je zanj ta misel preroško uresničila. Zadnji dan tega leta je v dnevnik vpisal: /…/ - O kako so se te besede spolnile! Ne sicer tako, kakor sem se nadjal, ampak nekoliko drugače in še v veliko večji in hujši meri…
Prvi dan najlepšega mesca v letu, kako si bil ti zame in za vso mojo prihodnost usodepoln! Edina tolažba, da smrt ni prišla naglo in nepričakovano… Bog ti bodi usmiljen in milostljiv!

Vpis 1. maja 1911: Popolnoči en četrt na eno umrla Juršetova Tonika. Blago srce počivaj v miru! Vsa moja sreča gre s Teboj v grob.

Še istega leta se je v nesreči pri delu ubil njegov svak, komaj več kot leto dni poročen z Jakobovo sestro Marijo.
/…/ Če bi imel tudi jekleno srce, dva tako silna udarca v teku enega leta človeka morata pretresti!

To je skoraj vse. Nekje še zapis, da je na pokopališču pobarval Tončkin križ, drugače pa je žalost nosil nekje globoko v sebi, življenje gre dalje, z njim delo na kmetiji, dolžnosti v javnem življenju, ni časa za samopomilovanje, ni zamer do Boga, vprašanja življenja in smrti so onkraj človekovih zmožnosti, položena so v roke Božje previdnosti: /…/ Spomniti se treba pri tem besed: Ako prejmemo iz roke božje dobro, zakaj ne bi prejeli tudi hudo! Božja previdnost in božji sklepi bodite hvaljeni zdaj in vekomaj! 31. decembra 1911 (podpis J Paulič).

Čeprav je bil Jakob Paulič Sadonik »posebnež in original«, pa v dojemanju smrti in osebnih tragedij, ni bil drugačen od svojih rojakov in sodobnikov. Kljub napredku medicine in znanosti  je smrt še vedno poiskala mnogo mladih ljudi. Pred 100 leti še vedno pogosto umirajo novorojenci, otroci, in tudi mladostniki, za katere se je zdelo, da so že iz nevarnosti »nežnih let«. Juršetova Tončka, Antonija Reš, po poklicu strežnica, je umrla pri 25 letih za zelo pogosto boleznijo tistega časa – sušico / jetiko ali tuberkulozo. Maja istega leta bo ta bolezen pokosila še eno mlado Lovrenčanko. Če ne tuberkuloza, potem pa vodenica, drugi vzrok za prenaglo smrt, tretji pa: vsemogoče nesreče pri delu, ki jih je bilo včasih mnogo več kot danes, zlasti med gozdarji. Ravno konec tega leta se bo pripetila prva od krutih nesreč ob »radlbaški riži«. Čeprav se nam danes to zdi tuje, so bila nevarna tudi »potovanja« čez Pohorje, lovci in gozdarji mnogokrat naletijo na »tisto«, kar so pustile lisice, svoje zahtevata Radoljna in Slepnica, davek med otroci pobirajo fludre in jez pri Tovarni kos in srpov, razočarane in razočarani najdejo zadnjo pot k Dravi ali k železniškim tirom naRuti. Vse to se dogaja 100 let nazaj, pa ni bilo več kuge, pa še ni bilo vojn (zadnja avstrijsko-pruska leta 1866), a vseeno ljudje te nesreče sprejmejo z neko navajeno vdanostjo. Ob vsem tem se morda ne zdi čudno, da je bilo nekoč najbolj priljubljeno zbirališče mladih zaljubljencev vaško pokopališče, kjer so imeli mir pred radovednimi pogledi. Smrt si lahko pričakoval na vsakem koraku, nikoli nisi bil gotov, zato se  Sadonik pred vsakim večjim romanjem priporoči Devici Mariji, ob bolehni materi pomisli, da ga bo preživela…

Pa vendar, leta 1911 je v lovrenški fari umrlo 59 ljudi, rodilo pa se jih je 93!

Skoraj ne verjamem, da se kdo danes na kakršnikoli način spomni Antonije Reš. Ostal je list papirja, s pogrebnimi stroški, 47 kron, plačal jih je Jakob, čez štiri leta se bo poročil z Antonijo Viltužnik, zelo rad je imel svojo ženo in otroke. Ostal pa je list papirja!

Otvoritev Ruške koče:

Ta je pa še iz časov, ko so obiskovalci Lovrenca napisali, da bodo ostali od 10 do 15 dni.

AVGUST 1911

Pa se spet vrnimo v staro dobro Avstro-Ogrsko, sto let nazaj, ko je  ljudem na prvi pogled  dobro kazalo in so kar dobro živeli. Finančnih kriz takrat trenutno ni bilo, tudi vojn so se ljudje komaj spominjali, kar pa spet ne pomeni, da si jih niso želeli. Čez tri leta jo dobijo, sprva so hodili na njo kot na taborjenje ali »fantovski večer«…

Stara Avstrija je bila Babilon v malem, pa nam je  poleg vseh šol, železnic in kar je  še takšnih ustano,v dala tudi kakšno džamijo. Kot na primer to, zgrajeno za bošnjaške vojake na soški fronti, postavljeno v idiličnem alpskem svetu Loga pod Mangrtom: http://sl.wikipedia.org/wiki/D%C5%BEami … _Mangartom.

Vse od maja do avgusta leta 1911 so se na pohorskih hribih odvijale velike vojaške vaje. V bližini Lovrenca tudi na Rotenpergu. Med bataljoni, ki so prihajali in odhajali, ne pozabi kronist, župnik Horvat, omenjati: »Došli so tudi Bošnjaki.« . Manevri so se zaključili 18. avgusta z veliko slavnostno mašo v župni cerkvi sv. Lovrenca. Poleg številnega vojaštva je bil prostor pred cerkvijo poln mladine, župljanov in radovednih letoviščarjev. S Fale se je s  »celo obiteljo« pripeljal v gala kočiji grof Zabeo. Na župniškem travniku sta bila postrojena dva bataljona vojaštva; »bošnjaki« so  nastopali v  vlogi  vojaške godbe, ostalo vojska pa je ob slavnostnih delih maše streljala v zrak, ob »Te Deum« je vojaštvo defiliralo (slavnostno korakalo), pri čemer sta v oči najbolj padla strumna častnika na konjih. Ne smemo pozabiti tudi na vremenske razmere, Jakob je za tisti dan zapisal:« Lepo, sem in tja oblačno.«. V enem stavku pa omenja tudi mašo pri cerkvi.

Bolj izčrpen je dopisnik iz Lovrenca. Po njegovem pisanju je bilo Bošnjakov precej več kot za eno godbo. Vsekakor pa se mu je dogodek zdel nenavaden in vreden poročanja.

Pri nas se je letos na prav slovesen način obhajal rojstni dan presvitlega  cesarja. Na predvečer dne 18. avgusta je bila bakljada po trgu, pri kateri je igrala vojaška godba bosanskega pešpolka iz Gradca. Drugi dan 18. avgusta je bila slovesna sv. maša na prostem, pri  kateri je bilo 800 bosanskih vojakov v paradi, kar pri nas še nikdar ni bilo. Trg je bil razsvetljen in raz hiše so plapolale zastave. Samo nekaj nas žalosti,da so se iz dveh hiš v trgu razobesile frankfurtarice, katere pač ne pričajo zvestobo naši slavni habsburški hiši. Mislimo, da bi se brez teh dveh cunj slavnost tudi izvršila.

Ja to so bili časi, ko so Lovrenčani še v kaj verjeli in vzklikali: »Bog živi  nam cesarja!«

Frankfurtarice so nemške narodne zastave. Nemci so svojo narodno zastavo dobili, tako kot mi Slovenci, v letu pomladi narodov 1848. Tega leta je v Frankfurtu na Majni zasedal Vsenemški kongres in pripravljal združitev Nemcev v eno državo, Nemčija se je združila šele leta 1871, na veliko žalost Nemcev iz Avstrije, ki so ostali v Avstriji in še vedno pod Habsburžani. Frankfurtarice so v Avstriji izobešali nemški nacionalisti in tako izzivali druge narode, v lovrenškem trgu Slovence, lojalno pa to ni bilo niti do avstrijske države, saj so s tem kazali, da jim je ljubša Nemčija kot Avstrija.

Drugače pa so Nemci barve svoje zastave razlagali nekako takole: iz črne preteklosti, preko krvavega boja, v zlato prihodnost.

NOVEMBER 1911

Jesen je čas, ki zna bogato obdarovati tiste, ki so čez leto trdo delali, a nagnati strah in mraz v kosti tistih, ki smo bolj lenarili. Tako bo in tako je bilo tudi leta 1911. Prav marljive so bile tega leta čebelice, ki so se pridno pasle na dolgo medečih se  hojkah, zato so imeli Lovrenčani strdi v izobilju, prav na kratko pa so z njo piskali okoli Maribora in nižje od njega. Dostavimo še, da je ta strd prav zdrava, saj vsebuje obilo smole in jo priporoča tudi svetovno znani Kneip. Ako nameravate kupiti kaj strdi, zglasite se pri Gašperju Lamprehtu, veleposestniku na Kumnu, veliko strdi ima tudi Alojz Paulič na Recenjaku, številka 40, pošta Št. Lovrenc na Pohorju.

Piscu teh vrstic se že dolgo lušta pravega lovrenškega mošta. Mošta, ne tukle, da se razumemo. Poskusil je že razne irske woodpekarje, a to ni to. Tudi leta 1911 ga v Lovrencu ni bilo v izobilju, pa naprošamo vse tiste, ki jim sadjovec iz kleti teče, da ga blagovoli naznaniti gospodu Antonu Brezočniku iz Št. Lovrenca. Rabimo ga mnogo. (sic)

Na tem mestu naj ženski svet preneha brati in se naj posveti svojim bežnim opravilom, kajti od sedaj naprej bode beseda tekla o možkih stvareh in politiki.

Kakor je bilo že v prejšnji številki Slovenskega gospodarja naznanjeno, smo šentlovrenčani jako nezadovoljni z našimi cestami in postopanjem okrajnega cestnega odbora. (To si lahko preberete tudi v nedavnih številkah Večera, glede cest v Lovrencu nič novega). Zato se slavni okrajni cestni zastop še enkrat prosi glede  nakupa 1600 kubičnih  metrov belega trpežnega prodca, ki se najceneje na levem bregu Drave dobi. Izkušnje pa žalibog kažejo, da niti 2000  kubičnih  metrov  ne bode zadostovalo. Naj pa se v dveh letih okrajna cesta nasuje, kajti naša živina na njej mnogo trpi. Mar se vam nič ne smili naša štirinogata živina, ki mora od zore do mraka na cesti trpeti? Kdo se postavam navpik še zmeni za voznika šentlovrenškega, ki  se mora iz  dneva v dan na takšni cesti mučiti.

Naznanja se še, da se bode lahko  prav kmalu dobro pivo pri gospodu J. Kodru kupovalo!

Priobčil bodem še podobo slavnega kraja našega, ako so se ravno slične podobe že izstavljale, takšne še čitatelj  na tem mestu videl ni. Bog Vas živi in nazdar!

OSEBNOST MESECA NOVEMBRA 1911: JOKLOV ŠIMEL

Ceste. To je močna mora vsakega Lovrenškega, a še katerega drugega pohorskega župana. Človeku se zdi, da je država izumila občine samo zato, da se znebi tega nadležnega vprašanja in ga prenese na vrle občinske može.Občine so izumljene v rajnkem avstrijskem cesarstvu; po žgočem in prevratu polnem letu 1848.  Rasle so kot gobe po blagodejno toplem jesenskem dežju. Tu, kjer je današnja lovrenška občina, so leta 1850 obstajale kar štiri novonastale: Lovrenc z Recenjakom in Lehnom, Činžat z Ruto in falskim gradom, Kumen in Rdeči breg. (Vse nam danes zveni domače, samo tega Lehna nismo navajeni, roko na srce:  Lehen je bil dolga stoletja »naš«, pa so se tam toplemu okrilju lovrenških rok prostovoljno odpovedali (1907), češ da Lovrenc prav mačevsko skrbi za  ta kraj,  pred očmi so pa imeli seveda cesto.)

Če si leta 1850 stopil v lovrenško občino s puščavske strani, je bilo to tam pri današnjem Marlesu, natančneje, kjer se Slepnica zliva v Radoljno, izstopil si pa iz nje na Lovrenških jezerih. Na Činžatu, Rdečem bregu in na Kumnu so imeli svojo občino.  Sedaj, ko smo to pojasnili, pa lahko povemo, kdo je bil prvi lovrenški župan. Andreas Tappeiner se je imenoval.( http://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Tappeiner)  Bil je fajn dedec, tam pri Bitnerju si je uredil svoje gnezdece. V Lovrenc pa ga je prignala skrb za zdravje njegovih otrok. Ne pozabite! Lovrenc je zdrav kraj, pa so si tu iskali pomoči mnogi. Lovrenc je takrat, a še pozneje, slovel po znamenitih zračnih kopelih. Zračna kopel  v današnjem jeziku ne pomeni ničesar drugega kot šprancir. Ja, to so še bili časi, ko ni bilo treba graditi bazenov in žičnic, gostje so bila hvaležna bledikava bitjeca, ki so s spoštovanjem hodila po belih kamenčkih s potkami prepredenega Gaja.  Pa se vrnimo k prvemu lovrenškemu županu. Ta je županoval tako, da je vse probleme reševal s plačevanjem iz lastnega žepa, pa je dajal med ostalim tudi za ceste. Prej kot v treh letih ga je to minilo in se je preselil v Mariboru. Tam je seveda postal župan in po smrti so mu Mariborčani postavljali spomenike.

Kjer so ceste, tam je tudi promet. Leta 1911 je lovrenška »magistrala«, župnišče – železniška postaja na Ruti, kar ječala od težkih tovorov; predvsem od hlodov polnih vozov. Po njej so poleg kmetov vozile tudi znamenite tvrdke : » …  Roussy, Kiefer, Löschnig, Novak, Segala, Mihelitsch, Schilhan, Witzman, Peitler in drugi.«  V večji meri je njihovo blago prevažal eden od prvih poznanih lovrenških prevoznikov, Jokl. Tale Jokl je moral biti ena takšna bolj hecna pojava, nekdo od tistih, ki si ga vaška skupnost vzame za predmet šal, norčevanja in vsega tistega, kar normalno čuteči ljudje nočejo skusiti na lastni koži. Pravzaprav so Lovrenčani dajali prednost njegovemu belemu konju, zato se Joklovo ime pojavlja vedno v povezavi s konjem: »Joklov šimel«. Je pa moral biti Jokl prava znamenitost tistega Lovrenca izpred  100 in več let.

Ob poraznem stanju cest je lahko neki Lovrenčan napisal:  Opravičena je šala: » Kandidati-samomorilci« se lahko iznebijo svojega življenja, ako jih Joklov šimel enkrat od postaje v Št. Lovrenc popelje.
(Slovenski gospodar, 23. 11. 1911)

NEKAJ PABERKOV K PRVI PISNI OMEMBI LOVRENCA

Naš kraj se prvič omenja v listini, s katero grof Engelbert I. Spanheimski , v soglasju z ženo Hedviko in sinovi, podarja šentpavelskemu samostanu številne fevde v Labotski dolini in na današnjem avstrijskem Koroškem, »v Marki onstran gozda« (mišljen je Dravski gozd med Falo in Breznom) pa dva vinograda pri Selnici, vas Ruše in pusto pokrajino Radomlje. Listina je bila napisana okrog prvega maja (circa kalend. Mai) 1091.

Ustanovitelja šentpavelskega samostana grof Engelbert I. in žena Hedvika, nad njima  sv. Benedikt in sv. Katarina. Del freske nastale leta 1493 v opatijski cerkvi v Šentpavlu v Labotski dolini.

Pobožen grof Engelbert I.  je v Šentpavel poklical benediktince iz  samostana Hirsau v Schwarzwaldu, ob koncu življenja pa tudi sam stopil v benediktinski red in leta 1096 umrl v samostanu, ki ga je ustanovil.

Pusta pokrajina Radomlje (heremum huic contiguam Radimlahc dictam) je bil najprej kraj namenjen molitvi, kjer naj bi nekaj meniških bratov, Kristusovih vojščakov, živelo samostansko življenje.Neki drugi v latinščini pisani vir iz šentpavelskega samostana se v prostem prevodu glasi: Ta torej kraj, pravo pustinjo, Engelbert v svoji zapuščini zapusti in pri častitem sv. Lovrencu majhen samostan ustanovi. Kmalu tam nekaj bratov iz samostana v Št. Pavlu začne puščavniško živeti, željni boga služiti. 

Bogu posvečeno življenje v gozdni divjini je črpalo navdih iz Jezusovega 40-dnevnega umika v puščavo nekje v bližini Mrtvega morja. Mišljenjski in duhovni svet prvih benediktincev v Radomljah je bil  na začetku gotovo ves prežet z meniškimi ideali, kasneje se je asketsko bogoslužje umaknilo bolj praktičnim in gospodarskim interesom. Že od prihoda prvih menihov v Radomlje  je  moral tukaj stati manjši samostan, še preden je bila postavljena cerkvica (kapela) sv. Lovrenca, za katero listina iz leta 1214 trdi, da je stara 60  in še več let. Cerkvico in samostan omenja kar nekaj listin; npr. leta 1255 cerkev in samostan svetega Lovrenca v Radomljah (de ecclesia et cella sancti Laurentii in Radmil). Seveda pa si moramo pod tem samostanom predstavljati manjše prebivališče šentpavelskih benediktincev, naposled se je njihovo število skrčilo le na tistega, ki je opravljal službo lovrenškega župnika. Leta 1782 je bil šentpavelski samostan razpuščen. Zadnji lovrenški župnik iz   reda benediktincev šentpavelskega samostana, Bertold Ignacij Vogl, je umrl v Lovrencu 5. aprila 1817. Njegov nagrobni kamen je še danes vzidan v zunanjo steno cerkve. Sv. Lovrenca. Spomin nanj je ohranjen tudi v kratki Zgodovini lovrenške župnije: Župnika Vogla so ljudje dolgo časa pomnili in pripovedovali, da je bil silno učen in je večkrat v poletnem času ob priliki hude ure metal copernike z oblakov in odganjal točo črez meje svoje župnije.

Isti vir opisuje tudi začetke lovrenške župnije.

Leto
1091 Je grof Engelbert Sponheimski daroval Št. Pavelskemu samostanu v Lavantinski dolini na Koroškem kraj »sv. Lovrenc v puščavi«. Dal je postaviti ondi še poseben samostan, v katerm so se naselili nekateri menihi iz Št. Pavla. Staro izročilo pravi, da je bil ta samostan na desni strani (evangeljski)  podružne cerkve sv. Križa v trgu. Do leta 1894 se je res še nahajala na omenjenem mestu stara zidana hiša in še neka starinska klet, kar je bil najbrž ostanek nekdanjega samostana. Ko so stavili novo šolsko poslopje, so vse to zidovje odstranili, ob enem so zasuli vodnjak z visoko okroglo, iz sekanega kamena obdano ograjo. Vodnjak je dajal izvrstno pitno vodo in nikakor ni bilo pametno, da so ga zasuli in skopali novega.

Zanimiva omemba starinske stavbe, kleti in vodnjaka pri Križni cerkvi je skoraj gotovo napačna v tem, da ta prostor povezuje s starim samostanom.  Cerkev sv. Križa se  prvič omenja šele v listini iz leta 1381, samostan je zato stal  pri župni cerkvi sv. Lovrenca. Popolnoma je bilo samostansko poslopje uničeno po požigalskem napadu Otona Pergauerja leta 1407.  Na njegovem mestu je dal leta 1414 opat  Ulrih postaviti trden, z velikim kamnom grajen kvadratni stolp,  ki so ga imenovali »štokl«. Tik ob stolpu, možno pa je, da tudi iz njega, kasneje nastane »opatova palača«. Hieronim Marchstaller, šentpavelski opat od 1616 do 1638, pravi, da so samostan v Lovrencu uničili naleti Ogrov in Turkov ter drugih sovražnikov krščanstva. Že dolgo časa naj bi na njegovem mestu stalo opatovo stanovanjsko poslopje (Palatium abbatiale), kjer so prebivali upokojeni šentpavelski opati in drugi zaslužni samostanski bratje. Opatova palača , ki je imela izgled utrjenega gradiča in bila obdana z jarkom in obzidjem, je stala tam, kjer stoji danes župnišče, takratno župnišče pa je stalo na mestu današnje mežnarije. Opatu Marchstallerju v Lovrencu ni uspelo več obuditi samostanske dejavnosti, čeprav je to želel, je pa na Fali ustanovil šolo za redovnike, katerim je predpisal tudi posebna samostanska pravila.

SENZACIJA V POHORSKEM LETOVIŠČU

Visok uradnik iz Belgrada naroča apartmane in kupuje vile. Policijska preiskava bo dognala ali gre za resnico ali pustolovščino

Maribor, 21. septembra.

Prijazno letovišče Sv. Lovrenc na Pohorju ima svojo senzacijo, ki je prinesla odmeve tudi v Maribor ter se danes o njej v vseh mariborskih krogih najživahnejše razpravlja. Prizadete so z njo nekatere znane osebe iz Št. Lovrenca in iz Maribora, kaj pa je v resnici na stvari, bo pokazala preiskava, ki jo je mariborska policija uvedla.

DISKRETNA ZADEVA DAME IZ NAJVIŠJE DRUŽBE

V sredo je prišel k najemniku Bittnerjevega pensiona pri Sv. Lovrencu na Pohorju g. Andrejkoviču nepoznan mlajši gospod zelo elegantne zunanjosti ter se mu predstavil kot visok uradnik iz Belgrada. Zaupno mu je povedal, da ima delikatno misijo: rad bi uredil zelo diskretno zadevo neke dame iz najvišje belgrajske družbe, ki je v blagoslovljenem stanju in želi, da o bodočem veselem dogodku, ki ga v kratkem pričakuje, ne pride nič na dan. Dama je že v Mariboru. Obiskovalec se je pri g. Andrejkoviču natančno informiral, ali bi mogel dobiti za damo stanovanje v penzionu, ali je v bližini zdravnik in babica, obenem pa je dejal, da potrebuje dama cel apartman, ki mora biti zelo luksuzno opremljen s cvetjem in preprogami, postrežba pa mora biti najfinejša. Stroški so postranska stvar. Ko mu je g. Andrejkovič. navedel ceno penziona, je dejal, da lahko mirno pristavi še zraven 20 do 30 Din več, ker ne igra to nobene vloge. Gospod si je ogledal sobe, naročil, kakšne cvetlice morajo biti v vazah, kakšne perzijske preproge naj pridejo v sobe itd. Preproge in cvetje ima lastnik penziona sam, pač pa je takoj nato naročil v Mariboru razne fine delikatese in je brzojavno pozval neko oskrbnico, ki bo dami stregla. Ker je visoki gospod nekaj čul o tifusu, je zahteval, da se cela vila desinficira, in tudi to je lastnik izvršil.

NAMESTO BELGRAJSKE — DVE MARIBORSKI DAMI

V penzionu so v četrtek zaman čakali visoko damo iz Belgrada, pa tudi uradnika ni bilo od nikoder. Najemnik penziona se je zaradi tega odpeljal v Maribor, kjer je poizvedoval po vseh hotelih o gospodu in dami, pa nikjer ni zvedel kaj pozitivnega. Le v nekem hotelu so mu dejali, da stanuje tam gospod tega imena, ki pa ga sedaj ni doma. Ko pa se je g. Andrejkovič vrnil nazaj domov, ga je čakalo tam novo presenečenje. Med njegovo odsotnostjo se je ustavil pred penzionom avtotaksi, iz katerega je izstopil gospod v družbi dveh znanih mariborskih gospodičen. Naročil je najprej imenitno južino in potem še obed za vso družbo. Potem pa je dejal, da gre v Maribor podpisat pogodbo z tesarskim mojstrom g. Robnikom iz Sv. Lovrenca, ker namerava kupiti njegovo luksuzno vilo. Res sta se z g. Robnikom odpeljala v Maribor. Zglasila sta se najprej v pisarni gradbenega podjetja Šlajmer & Jelenc, kjer je uradnik naročil obsežne adaptacije pri vili, zgraditev vodovoda itd., potem pa se je z lastnikom podal na sodišče, da  se tam kupna pogodba uredi. Ker pa sodišče popoldne ne uraduje, sta napravila začasno pogodbo kar v neki kavarni. Ker uradnik slučajno ni imel pri rokah denarja za šoferja, mu je g. Robnik posodil 300 Din.

VSI SO ČAKALI — ZAMAN...

Medtem so v četrtek v Büttnerjevem penzionu vsi nestrpno pričakovali, kdaj se bo tujec povrnil. Najbolj nestrpni sta seveda bili gospodični iz Maribora, ki sta ostali na cedilu. Prenočili sta v penzionu, naslednjega jutra, v petek, pa je prišlo novo presenečenje. Iz Maribora je prišel gradbenik g. inž. Šlajmer ter vprašal v penzionu, ali je uradnik, ki ga je naročil, že vstal. Tudi on je bil presenečen, ko so mu dejali, da uradnika sploh ni bilo nazaj. Ni preostalo drugega, kakor da so se gradbenik in gospodični vrnili z vlakom v Maribor.

V soboto zjutraj sta prispela v Maribor še gg. Andrejkovič in Robnik. V hotelu so jima povedali, da je gospod, ki ga iščeta, že v petek odšel, sobe pa še ni plačal. Pustil je v sobi samo prazno aktovko. Ker ga v hotelu poznajo že od lanskega leta, mislijo, da bo prišel nazaj in poravnal račun. Tudi gospodični, ki sta prišli v četrtek z njim v Sv. Lovrenc, ga poznata ter sta zatrjevali, da ima v Belgradu več hiš, doma pa je pri njih kazal cel šop stotakov. Kljub temu se je zdelo vse skupaj g. Andrejkoviču sumljivo ter je naznanil policiji. Ta bo sedaj poskušala dognati, kaj je na stvari: ali je diskretna zadeva z belgrajsko damo resnična, ali pa so postali Šentlovrenčani žrtev kake potegavščine. Vsekakor pa je ta zanimiva storija danes največja senzacija za pohorsko letovišče.

(Slovenec, 22. septembra 1936)