SENZACIJA V POHORSKEM LETOVIŠČU
Visok uradnik iz Belgrada naroča apartmane in kupuje vile. Policijska preiskava bo dognala ali gre za resnico ali pustolovščino
Maribor, 21. septembra.
Prijazno letovišče Sv. Lovrenc na Pohorju ima svojo senzacijo, ki je prinesla odmeve tudi v Maribor ter se danes o njej v vseh mariborskih krogih najživahnejše razpravlja. Prizadete so z njo nekatere znane osebe iz Št. Lovrenca in iz Maribora, kaj pa je v resnici na stvari, bo pokazala preiskava, ki jo je mariborska policija uvedla.
DISKRETNA ZADEVA DAME IZ NAJVIŠJE DRUŽBE
V sredo je prišel k najemniku Bittnerjevega pensiona pri Sv. Lovrencu na Pohorju g. Andrejkoviču nepoznan mlajši gospod zelo elegantne zunanjosti ter se mu predstavil kot visok uradnik iz Belgrada. Zaupno mu je povedal, da ima delikatno misijo: rad bi uredil zelo diskretno zadevo neke dame iz najvišje belgrajske družbe, ki je v blagoslovljenem stanju in želi, da o bodočem veselem dogodku, ki ga v kratkem pričakuje, ne pride nič na dan. Dama je že v Mariboru. Obiskovalec se je pri g. Andrejkoviču natančno informiral, ali bi mogel dobiti za damo stanovanje v penzionu, ali je v bližini zdravnik in babica, obenem pa je dejal, da potrebuje dama cel apartman, ki mora biti zelo luksuzno opremljen s cvetjem in preprogami, postrežba pa mora biti najfinejša. Stroški so postranska stvar. Ko mu je g. Andrejkovič. navedel ceno penziona, je dejal, da lahko mirno pristavi še zraven 20 do 30 Din več, ker ne igra to nobene vloge. Gospod si je ogledal sobe, naročil, kakšne cvetlice morajo biti v vazah, kakšne perzijske preproge naj pridejo v sobe itd. Preproge in cvetje ima lastnik penziona sam, pač pa je takoj nato naročil v Mariboru razne fine delikatese in je brzojavno pozval neko oskrbnico, ki bo dami stregla. Ker je visoki gospod nekaj čul o tifusu, je zahteval, da se cela vila desinficira, in tudi to je lastnik izvršil.
NAMESTO BELGRAJSKE — DVE MARIBORSKI DAMI
V penzionu so v četrtek zaman čakali visoko damo iz Belgrada, pa tudi uradnika ni bilo od nikoder. Najemnik penziona se je zaradi tega odpeljal v Maribor, kjer je poizvedoval po vseh hotelih o gospodu in dami, pa nikjer ni zvedel kaj pozitivnega. Le v nekem hotelu so mu dejali, da stanuje tam gospod tega imena, ki pa ga sedaj ni doma. Ko pa se je g. Andrejkovič vrnil nazaj domov, ga je čakalo tam novo presenečenje. Med njegovo odsotnostjo se je ustavil pred penzionom avtotaksi, iz katerega je izstopil gospod v družbi dveh znanih mariborskih gospodičen. Naročil je najprej imenitno južino in potem še obed za vso družbo. Potem pa je dejal, da gre v Maribor podpisat pogodbo z tesarskim mojstrom g. Robnikom iz Sv. Lovrenca, ker namerava kupiti njegovo luksuzno vilo. Res sta se z g. Robnikom odpeljala v Maribor. Zglasila sta se najprej v pisarni gradbenega podjetja Šlajmer & Jelenc, kjer je uradnik naročil obsežne adaptacije pri vili, zgraditev vodovoda itd., potem pa se je z lastnikom podal na sodišče, da se tam kupna pogodba uredi. Ker pa sodišče popoldne ne uraduje, sta napravila začasno pogodbo kar v neki kavarni. Ker uradnik slučajno ni imel pri rokah denarja za šoferja, mu je g. Robnik posodil 300 Din.
VSI SO ČAKALI — ZAMAN...
Medtem so v četrtek v Büttnerjevem penzionu vsi nestrpno pričakovali, kdaj se bo tujec povrnil. Najbolj nestrpni sta seveda bili gospodični iz Maribora, ki sta ostali na cedilu. Prenočili sta v penzionu, naslednjega jutra, v petek, pa je prišlo novo presenečenje. Iz Maribora je prišel gradbenik g. inž. Šlajmer ter vprašal v penzionu, ali je uradnik, ki ga je naročil, že vstal. Tudi on je bil presenečen, ko so mu dejali, da uradnika sploh ni bilo nazaj. Ni preostalo drugega, kakor da so se gradbenik in gospodični vrnili z vlakom v Maribor.
V soboto zjutraj sta prispela v Maribor še gg. Andrejkovič in Robnik. V hotelu so jima povedali, da je gospod, ki ga iščeta, že v petek odšel, sobe pa še ni plačal. Pustil je v sobi samo prazno aktovko. Ker ga v hotelu poznajo že od lanskega leta, mislijo, da bo prišel nazaj in poravnal račun. Tudi gospodični, ki sta prišli v četrtek z njim v Sv. Lovrenc, ga poznata ter sta zatrjevali, da ima v Belgradu več hiš, doma pa je pri njih kazal cel šop stotakov. Kljub temu se je zdelo vse skupaj g. Andrejkoviču sumljivo ter je naznanil policiji. Ta bo sedaj poskušala dognati, kaj je na stvari: ali je diskretna zadeva z belgrajsko damo resnična, ali pa so postali Šentlovrenčani žrtev kake potegavščine. Vsekakor pa je ta zanimiva storija danes največja senzacija za pohorsko letovišče.
(Slovenec, 22. septembra 1936)